Jedro

Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z določbami ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Organ bi moral jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku pripada pravica do osebne asistence zgolj v obsegu 50 ur na teden, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da mu je bilo predhodno že priznanih 90 ur osebne asistence, saj je v nasprotnem tožniku kršena pravica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor številka 1410-264/2022-31992/8 z dne 1. 6. 2023 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Center za socialno delo Maribor (v nadaljevanju: CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da ima tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) pravico do 50 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer storitev, namenjenih osebni pomoči uporabnika in pomoč pri komunikaciji (1. točka izreka). Odločil je tudi, da postane odločba izvršljiva s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbi in da z istim dnem preneha veljati odločba številka 141-273/2021-31992/8 z dne 19. 1. 2022 (2. točka izreka). Izvajalca osebne asistence izbere tožnik sam oziroma njegov zakoniti zastopnik iz registra izvajalcev osebne asistence, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo (3. točka izreka). Tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik in izbrani izvajalec storitev osebne asistence skupaj pripravita izvedbeni načrt izvajanja storitev osebne asistence, pri čemer sta dolžna upoštevati, da se število ur osebne asistence v izvedbenem načrtu zmanjša za število ur, ki jih tožnik prebije v programih in storitvah iz drugega in tretjega odstavka 9. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju: ZOA; 4. točka izreka). Tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik se zavezuje, da bo polovico zneska denarnih prejemkov, ki ga prejema ali bo prejemal zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, nakazal izbranemu izvajalcu storitev osebne asistence (5. točka izreka). Tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik je dolžan koordinatorju in izvajalcu osebne asistence sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence, njen obseg ali obdobje prejemanja storitev, oziroma vključitev, prenehanje ali spremembo programov ali storitev iz 9. člena ZOA, ki lahko vpliva na izvajanje osebne asistence takoj, ko je taka sprememba nastala ali je zanjo izvedel (6. točka izreka). Ugotovljeno je bilo tudi, da v postopku stroški niso nastali (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 15. 12. 2022 pri CSD vložil vlogo za priznanje pravice do osebne asistence skupaj s prilogami. CSD je 28. 4. 2023 prejel izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, iz katerega izhaja, da je tožnik upravičen do 50 ur osebne asistence na teden. Navedeno mnenje je CSD poslal v izjasnitev tožniku, nakar je tožnikova hči A. A. kot njegova pooblaščenka 12. 5. 2023 na CSD posredovala dopis, v katerem je izrazila nestrinjanje z mnenjem Inštituta RS za socialno varstvo. Opozorila je, da je imel tožnik že priznano pravico do 90 ur osebne asistence tedensko, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa je bila podana nova vloga z namenom povečanja ur in ne zmanjšanja ur, kot je določeno z novim mnenjem.

3. CSD je po preučitvi spisovne dokumentacije, izjave tožnikove pooblaščenke ter izvedenskega mnenja komisije presodil, da bo sledil izvedenskemu mnenju, saj komisija razpolaga s strokovnim znanjem za ocenjevanje potreb po storitvah osebne asistence, prav tako je dejansko stanje uporabnika ugotovila na terenu ob osebnem obisku ter zaznala vse pomembne okoliščine za podajo mnenja o obsegu ur in vsebini storitev osebne asistence.

4. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, kateri Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni ugodilo, temveč je z odločbo št. 14109-190/2023/4 z dne 8. 11. 2023 potrdilo izpodbijano odločbo ter odločilo, da v tem postopku stroški postopka niso nastali.

5. Drugostopenjski organ je 5. 9. 2023 prejel izvedensko mnenje št. MOA-OA-2023-1376/P1 z dne 25. 8. 2023, iz katerega izhaja, da je tožnik upravičen do 50 ur osebne asistence na teden. Kot izhaja iz navedenega mnenja, tožnik potrebuje delno pomoč pri spreminjanju položaja v postelji, gibanju v bivalnem prostoru, umivanju in negi obraza, oblačenju in slačenju, prehranjevanju, uporabi telefona in pri sodelovanju v pogovorih. Delno pomoč potrebuje pri prostočasnih dejavnostih doma štirikrat in več, največ dve uri na dan. Pomoč v obliki osebne asistence potrebuje v času aktivnega vključevanja v družbo, praviloma podnevi. Pri osebni pomoči in izvajanju vsakodnevnih dejavnosti pretežno potrebuje delno pomoč druge osebe, potreba po pomoči pri izvajanju aktivnosti je visoka, zato je pri tožniku ugotovljena potreba po pomoči v obliki osebne asistence v obsegu 50 ur na teden. Obseg ur osebne asistence na teden je torej enak, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ.

6. Tožnik je vložil tožbo v tem upravnem sporu in nato še dopolnitev tožbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil upravnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da mu je bila predhodno z odločbo CSD št. 141-273/2021-31992/8 z dne 19. 1. 2022 priznana pravica do 90 ur storitev osebne asistence na teden, in sicer storitev, namenjenih osebni pomoči uporabnika, storitev, namenjenih pomoči v gospodinjstvu, in drugih dnevnih opravilih ter spremstva. Ker se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, je 15. 12. 2022 podal vlogo za povečanje obsega osebne asistence, vendar pa je CSD odločil, da se mu obseg osebne asistence zniža na 50 ur tedensko. Prepričan je, da se mu obseg osebne asistence nikakor ne bi smel zmanjšati, saj se na ta način posega v njegove že pridobljene pravice. Sklicuje se na dopis Varuha človekovih pravic št. 9.6-48/2023-2-VO z dne 13. 12. 2023, iz katerega izhaja: _"Po mnenju Varuha je enako sporna kot ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence po uradni dolžnosti tudi ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence v primerih, ko upravičenec zaprosi za povečanje že priznanega obsega osebne asistence zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, pa mu je dejanski obseg zaradi uporabe novih kriterijev za priznavanje obsega pravice zmanjšan, čeprav ni prišlo do spremembe (izboljšanja) stanja upravičenca do osebne asistence. Po mnenju Varuha je torej treba tudi v postopkih odločanja o pravici do osebne asistence po drugem odstavku 22. člena ali po tretjem odstavku 22.a člena ZOA, ki določata postopanje v primeru spremembe, ki lahko vpliva na upravičenost do osebne asistence ali njen obseg, paziti, da se pri posameznikih, ki se jim je zdravstveno stanje poslabšalo, ne izvede "prikriti" poseg v pravice s tem, da se opravi nova ocena, po novih kriterijih, ki pripeljejo do zmanjšanja obsega pravice. Zato je Varuh predlagal, da naj se v primerih vložene vloge za povečanje obsega osebne asistence odloča zgolj o tem, ali se vlogi ugodi in se obseg osebne asistence poveča, ali se jo zavrne, torej se obseg že priznane osebne asistence ne poveča, hkrati pa naj pri takšnem odločanju ne prihaja do kakršnega koli zmanjšanja obsega že priznanega števila ur osebne asistence. Po mnenju Varuha spremenjene okoliščine iz drugega odstavka 22. in tretjega odstavka 22.a člena ne morejo predstavljati spremembe v stališčih izvedencev, ki ob povsem enakih zakonskih določbah vsebino pravice razumejo drugače"_. 7. Tožnik nadalje navaja, da sta tako prvostopenjska odločba kot tudi drugostopenjska odločba izdani brez zahtevane konkretizirane obrazložitve. Iz obeh izpodbijanih odločb tako izhaja samo zaključek iz mnenja komisije, ki jo je organ imenoval v postopku, manjkajo pa razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnik nima pravice do več kot 50 ur osebne asistence na teden. Na pomanjkljivo obrazložitev je opozoril tudi Varuh človekovih pravic v zgoraj navedenem mnenju. Izpostavlja, da se drugostopenjski organ ni v ničemer opredelil do njegovih navedb in navedb v predloženi zdravstveni dokumentaciji. Opozarja tudi na mnenje specialistke nevrologije, kot izhaja iz ambulantnega kartona in ambulantnega kartona - dodatka UKC Maribor z dne 22. 5. 2023, kjer je navedeno: "Glede na napredujočo nevrološko simptomatiko in hudo odvisnost od tuje nege in pomoči pri gospodu priporočam dodelitev večjega števila ur osebne asistence, hkrati pa so svojci že pričeli z urejanjem domskega varstva. Ker ne izpolnjuje starostnega pogoja, kljub temu zaradi hude nevrološke prizadetosti priporočam čimprejšnjo namestitev v DSO". Glede na navedeno mnenje in glede na številne zdravstvene težave tožnika, ki izhajajo iz medicinske dokumentacije, je bila, po njegovem mnenju, komisija tudi neustrezno sestavljena, saj vanjo ni bil pritegnjen strokovnjak s področja zdravstva. V skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOA namreč komisijo sestavljata dva izvedenca z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, na listi pa so strokovnjaki in strokovnjakinje s področja socialnega varstva, zdravstva in predstavniki ter predstavnice uporabnic in uporabnikov po vrsti invalidnosti. Predlaga, da se tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa se naloži povrnitev stroškov postopka.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da komisija ni bila napačno sestavljena, saj, v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZOA, ni podana zahteva, da mora biti eden od članov komisije, ki konkretno sodeluje pri izdelavi mnenja v posamezni zadevi, strokovnjak s področja zdravstva. Pri podaji mnenja namreč komisija izhaja iz predpostavke, kakšne so potrebe posameznika, ne pa, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Pri osebi asistenci je pomemben funkcionalni model invalidnosti, ne medicinski. Različni posamezniki s podobno diagnozo (zdravstvenim stanjem) imajo različne potrebe, zato tudi potrebujejo različen obseg ur storitev osebne asistence oziroma osebne asistence ne potrebujejo v takšni meri, da bi dosegli zakonsko predpisan prag 30 ur osebne asistence tedensko.

9. Tožena stranka se nadalje sklicuje na četrti odstavek 22.a člena ZOA, skladno s katerim se ponovna ocena izvede v skladu s postopkom, kot je določen za postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence. Z odločbo o ponovni oceni pravice do osebne asistence se uporabniku lahko prizna drugačen (večji, enak ali manjši) obseg ur in drugačna opredelitev vrst storitev osebne asistence, ki so mu bile priznane z veljavno odločbo, oziroma da do storitev osebne asistence ni upravičen. V konkretnem primeru pa ponovna ocena ni bila opravljena po uradni dolžnosti, ampak na podlagi vloge stranke, ki bi morala biti seznanjena z navedeno določbo ZOA. Poudarja tudi, da je v pritožbenem postopku upoštevala navedbe tožnika, saj je, skladno z 21. členom ZOA, pridobila novo mnenje strokovne komisije. Glede na to, da iz obeh mnenj izhaja, da je tožnik upravičen do osebne asistence v obsegu 50 ur tedensko, ne vidi razloga, zakaj mnenju ne bi sledili v celoti. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka.

_Dodatne navedbe_

10. Tožnik je v vlogi z dne 3. 4. 2024 naknadno predložil ambulantni karton UKC Maribor z dne 25. 3. 2024, iz katerega izhaja, da lečeči zdravnik svetuje povečanje števila ur osebne asistence, glede na to, da gre pri tožniku za težko, nevrodegenerativno in napredujočo bolezen in ker nima možnosti namestitve v domsko varstvo.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Predmet sodne presoje je v obravnavani zadevi odločba, izdana na podlagi vloge tožnika za povečanje pravice do osebne asistence, in sicer je bila tožniku predhodno, z odločbo CSD št. 141-273/2021-31992/8 z dne 19. 1. 2022, priznana pravica do 90 ur storitev osebne asistence na teden. V postopku odločanja o novi vlogi pa sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ, na podlagi pridobljenih mnenj komisije, ugotovila upravičenost tožnika do osebne asistence (le) v obsegu 50 ur.

13. Iz 1. člena ZOA izhaja, da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

14. Skladno z 2. členom ZOA osebna asistenca predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek).

15. Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. poglavju. Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta RS za socialno varstvo (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, predpisanega s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA).

16. Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

17. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe ugotavlja, da se je prvostopenjski organ (zgolj) skliceval na izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, saj je ocenil, da komisija razpolaga s strokovnim znanjem za ocenjevanje potreb po storitvah osebne asistence, prav tako je dejansko stanje uporabnika ugotovila na terenu ob osebnem obisku ter zaznala vse pomembne okoliščine za podajo mnenja o obsegu ur in vsebini storitev osebne asistence. Iz odločbe pa ne izhajajo **konkretni razlogi**, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da ima tožnik pravico (zgolj) do 50 ur osebne asistence na teden in ne več, sploh glede na to, da je tožnik že imel priznano pravico do 90 ur osebne asistence tedensko in da je bila ponovna vloga podana z namenom povečanja ur zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja.

18. Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje, vendar pa se ni v ničemer vsebinsko opredelil do navedb tožnika v pritožbi, vključno z okoliščinami, da je bila tožniku že predhodno priznana pravica do 90 ur osebne asistence tedensko, da tožnik pri osebni pomoči (spreminjanju položaja v postelji, gibanju v bivalnem prostoru, umivanju in negi obraza, oblačenju in slačenju, prehranjevanju, uporabi telefona in pri sodelovanju v pogovorih) in izvajanju vsakodnevnih aktivnosti pretežno potrebuje delno pomoč druge osebe in da je potreba pomoči pri izvajanju aktivnosti visoka. Zgolj dejstvo, da je organ, skladno z ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje, (namreč) organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, nikakor pa navedena določba ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo, skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)1. 19. Sodišče pripominja, da kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in _preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju_, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, _ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju_. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru2. 20. Sodišče še izpostavlja, da mora imeti stranka tudi pred izdajo drugostopenjske odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku, saj je o mnenju komisije seznanjena šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

21. Sodišče se strinja, da je bila tožniku v predmetnem postopku kršena pravica do izjave, ki je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, saj obrazložitev obeh odločb ne zadosti standardu pogoja iz 214. člena ZUP, ki določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

22. Sodišče pritrjuje tožniku, da ne iz odločbe organa prve stopnje, kakor tudi ne iz odločbe organa druge stopnje, ne izhajajo ustrezno obrazloženi razlogi za odločitev organa. Držijo sicer navedbe organa, da komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence, kljub navedenemu pa to ne pomeni, da komisija odloča tudi o pravici posameznika do osebne asistence, saj je navedeno, glede na tretji odstavek 20. člena ZOA, naloga upravnega organa. Tako dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija, skladno z zakonom, po opravljenem razgovoru s tožnikom in izpolnitvi obrazca, poda mnenje o tožniku, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da na koncu ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi zaključka, torej ocene vrste in obsega osebne asistence za tožnika na podlagi vseh dokazov, pri čemer pa ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na pregled celotne dokumentacije.

23. Glede na številne zdravstvene težave tožnika, ki so spisovno izkazane, se sodišče pridružuje njegovim navedbam o neustrezni sestavi komisije, v katero ni bil pritegnjen strokovnjak s področja zdravstva, kljub temu, da, v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZOA, komisijo sestavljata dva izvedenca z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, na listi pa so strokovnjaki in strokovnjakinje s področja socialnega varstva, zdravstva in predstavniki ter predstavnice uporabnic in uporabnikov po vrsti invalidnosti.

24. Sodišče se pridružuje tudi navedbam tožnika, ko navaja, da iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da iz spisovnega gradiva nedvoumno izhajajo številne zdravstvene težave, ki kažejo na to, da gre pri tožniku za težko, nevrodegenerativno in napredujočo bolezen. Glede na namen ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku pripada pravica do osebne asistence zgolj v obsegu 50 ur na teden, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da mu je bilo predhodno že priznanih 90 ur osebne asistence, saj je v nasprotnem tožniku kršena pravica do izjave, prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor namreč v izdani odločbi pristojnega organa ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, dokazi (odločbe CSD, zdravstvena dokumentacija, odločbe komisij, ...) in druga upoštevna dejstva na strani tožnika, na podlagi katerih je organ zaključil, da tožnik potrebuje osebno asistenco (zgolj) v trajanju 50 ur na teden, se tožnik ne more seznaniti z razlogi, ki so organ vodili k odločanju in tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva.

25. Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe (214. člen ZUP) in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.3

26. Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve za odločitev, kot jo je sprejela. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialnopravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti, kateri so bili tisti razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel, pri čemer je ocena komisije zgolj eden izmed dokazov v postopku.

27. Sodišče na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, kar je v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe, zaradi česar tudi ni izvedlo glavne obravnave, saj gre pri odločitvi organa tudi za strokovno odločitev organa, ki jo bo moral sam sprejeti.

28. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev, ustrezno izpeljati postopek in nato svojo odločitev ustrezno obrazložitvi v izdani odločbi v skladu z 214. členom ZUP.

**K II. točki izreka:**

29. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

30. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

31. Sodišče je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-14 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi kršitve pravil postopka ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 5. člen ZOA določa,da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe ZUP, če posamezna vprašanja v ZOA niso posebej urejena. 2 Prim. sodbi Upravnega sodišča RS II U 39/2020 z dne 27. 1. 2023, II U 190/2020 z dne 30. 6. 2023, sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004 idr. 3 Upravno sodišče RS, sodba in sklep, opr. št. I U 1918/2020 z dne 18. 12. 2020. 4 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.