Jedro

Odpravnina po 109.členu ZDR, ki jo je delodajalec dolžan izplačati delavcu, kateremu je odpovedal PZ iz poslovnega razloga, zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja.

Ker je toženi stranki znano, kdaj je tožnici prenehalo delovno razmerje, izrek ni nedoločen in neizvršljiv glede teka zakonitih zamudnih obresti, zato ker je v izreku napisano, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi izplačati od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja dalje.

Če sodišče ne ugodi predlogu stranke za preklic poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo, ker za to ni opravičljivega razloga, s tem ni kršena možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče strank ni dolžno s posebnim sklepom obveščati, da predlogu za preklic ne bo ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 1,111.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po prenehanju delovnega razmerja (tč. I/1 izreka), regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2002 in davek od tega regresa v znesku 21.387,00 SIT na račun Davčnega urada Celje (tč. I/2 izreka), regres za letni dopust za leto 2003 v znesku 109.701,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2003 dalje in davek od tega regresa v znesku 22.469,00 SIT na račun Davčnega urada Celje (tč.

I/3 izreka) ter regres za letni dopust za leto 2004 v znesku

114.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje in davek od tega regresa v znesku 23.435,00 SIT na račun Davčnega urada Celje (tč. I/4 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 183.876,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.2004 (tč. II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04).

Navaja, da je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pooblaščenec tožene stranke je namreč z vlogo z dne 14.9.2004 prosil za preložitev naroka, ker je bil zadržan na drugih obravnavah.

Sodišče prve stopnje je predlog za preložitev zavrnilo s sklepom, v katerem je navedlo, da ZPP in Zakon o odvetništvu (ZOdv - Ur.

l. RS št. 19/93 - 24/01) urejajo substitucijo odvetnikov. Sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo, na kakšni osnovi je ugotovilo, da je v konkretni situaciji bilo možno zagotoviti substitucijo.

Pooblaščenec je pooblastilo prejel tik pred obravnavo, zato tudi ni bilo zadosti časa, da bi preveril možnost za zagotovitev substitucije pri vseh odvetnikih v Sloveniji, pri bližnjih pa te možnosti ni bilo. Tožena stranka se ni mogla izreči glede delnega umika in spremembe podrednega zahtevka, saj na obravnavi ni bila prisotna. Sodišče prve stopnje v zvezi z umaknjenimi zahtevki tudi ni sprejelo ustreznega ugotovitvenega sklepa. Glede ostalih tožbenih zahtevkov pa tožena stranka opozarja na izredno težko ekonomsko situacijo, zaradi katere je postala nesolventna in zaradi katere ne more pravočasno poravnavati svojih obveznosti, sodišče tudi ni izvajalo nobenih dokazov v zvezi z navedbami tožene stranke o dogovorih z reprezentativnimi sindikati glede prolongacije plačila obveznosti do delavcev. Izrek izpodbijane sodbe je v tč. I/1 v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti, neizvršljiv, saj je nejasen in nedoločen.

Tožena stranka obveznosti do delavcev sicer ne zanika, vendar želi svoje obveznosti poravnati na način, ki bi omogočil ohranitev podjetja in socialne varnosti preostalih zaposlenih.

Tožena stranka v zvezi z navedenimi razlogi nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za preklic poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ta pravica toženi stranki ni bila kršena. Tožena stranka je bila obveščena o tem, da sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni ugodilo, zato bi se morala zavedati, da bo narok opravljen. V skladu s prvim odstavkom 115. čl. ZPP sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Zgolj navedba pooblaščenca tožene stranke, da ima njihova odvetniška pisarna istočasno obravnave pri Okrajnem sodišču v Šentjurju in Okrožnem sodišču v Celju, ne izkazuje, da je v resnici podan opravičljiv razlog za preložitev naroka. Pooblaščenec tožene stranke dejansko ni izkazal, da ni mogel zagotoviti substitucije v skladu z določbami 16. čl. ZOdv.

Zmotno je prepričanje tožene stranke, da bi sodišče moralo ugotavljati, kako bi si pooblaščenec lahko zagotovil substitucijo. V resnici bi on v predlogu za preložitev naroka moral dokazovati, da substitucije ne more zagotoviti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker toženi stranki ni bil vročen pripravljalni spis, s katerim je tožnica umaknila tožbo zoper prvotno prvotoženo stranko glede izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. glede trajanja odpovednega roka. Tožnica je s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišču predložila šele na naroku za glavno obravnavo dne 16.9.2004, delno umaknila tožbo.

Zato bi sodišče to vlogo dejansko moralo vročiti toženi stranki, da bi se v roku 15 dni od prejema vloge lahko izjavila o delnem umiku tožbe. Vendar pa opustitev vročitve ne pomeni, da je v resnici podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čl. ZPP. Tožnica je primarni tožbeni zahtevek umaknila potem, ko jo je tožena stranka obvestila, da ji je odpovedni rok podaljšala na 150 dni, zaradi česar tožnica nima več zahtevka v zvezi z odpovednim rokom.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka, vendar bi zoper to lahko ugovarjala kvečjemu tožnica, ki bi v 15 dneh od prejema sodbe lahko predlagala izdajo dopolnilnega sklepa. Ker tega ni storila, se šteje, da je tožba umaknjena v tistem delu, glede katerega sodišče prve stopnje ni odločilo z izpodbijano sodbo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z dogovarjanjem med toženo stranko in reprezentativnimi sindikati glede prolongacije plačila obveznosti do delavcev, saj bi takšno prolongacijo tožena stranka lahko dogovorila le s tožnico oz.

posameznim delavcem, ne more pa s temi terjatvami razpolagati sindikat. Navedeno pomeni, da dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje glede teh trditev ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, saj ne gre za odločilna dejstva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici na podlagi 109. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) dosodilo vtoževano odpravnino, ki jo dolžan izplačati delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 51. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97 - 73/03) in aneksa št. 2 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 45/02) dosodilo regres za letni dopust za leto 2002 v znesku 104.418,00 SIT neto oz. ko je na podlagi aneksa št. 3 k tarifni prilogi SKPgd (Ur. l. RS št. 38/03) regres za leto 2003 dosodilo ob upoštevanju bruto osnove 132.170,00 SIT in ko je na podlagi določb socialnega sporazuma za obdobje 2003-2005 (Ur. l. RS št. 40/03) regres za letni dopust za leto 2004 dosodilo od osnove

137.853,00 SIT bruto.

Drugostopenjsko sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da je neizvršljiv del izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odpravnine. Odpravnina, ki jo je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov, zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja, kot je pravilno odločilo tudi sodišče prve stopnje.

Kdaj je tožnici prenehalo delovno razmerje, je toženi stranki znano, zato bo sodbo lahko izvršila. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe o neizvršljivosti izpodbijane sodbe.

Stroški postopka so odmerjeni v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS št. 67/03), zato je neutemeljen tudi tisti del pritožbe, s katerim tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka.

Na podlagi 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. čl. ZPP v zv. s prvim odstavkom

154. čl. ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.