Jedro

Zakoniti zastopnik za preložitev naroka ni zaprosil (115. členom ZPP), iz predložene dokumentacije pa ni razvidno, da se naroka 25.1. 2023 ne bi mogel udeležiti. Očitana absolutna bistvena kršitev ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in (I.) naložilo toženi stranki, da plača znesek 2.322,08 EUR tožeči stranki v roku 8 dni po vročitvi prepisa te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2020 dalje do plačila (II.) ter naložilo toženi stranki plačilo izvršilnih stroškov v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2020 dalje do plačila in stroškov pravdnega postopka v višini 136,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka ter priglasila stroške. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev ter vrnitev prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka je pravočasno opozorila, da ne obstaja obligacijsko razmerje med pravdnima strankama, kar je dokazovala s predložitvijo sporočil A. A., da ima slednji registrirano samostojno dejavnost kot Avtoprevozništvo A. A. s.p., M. Pojasnila je, da ne gre za predstavnika tožene stranke. Iz javnih podatkov AJPES-a je razvidno, da je edini zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. Da bi tožeča stranka lahko naročilo A. A. obravnavala kot veljavno, bi morala pridobiti potrditev oziroma soglasje tožene stranke. Tožeča stranka je naročilo dobavila od Avtoprevozništvo A. A. s.p., račune pa brez osnove izdajala toženi stranki zoper katero je kasneje sprožila izvršilni postopek. Ta dejstva med strankama niso sporna, zato je nelogičen zaključek sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati obstoj obligacijskega razmerja, zlasti pa naročila tožene stranke, saj direktor tožene stranke ni naročal storitev pri tožeči stranki, kot je zmotno ugotovilo prvostopno sodišče v 13. točki obrazložitve.

Izpodbijani sodbi manjka pojasnitev glede navedb tožene stranke, da A. A., ki je očitno naročal pri tožeči stranki ni predstavnik tožene stranke in da tožena stranka ni oddala naročila tožeči stranki. Napačno in neresnično je ugotovljeno dejansko stanje in v tem delu razlogi sodišča manjkajo. Tožena stranka je dokazala, da ima A. A. v M. registrirano dejavnost, ki pripada A. A. ne toženi stranki. Iz priloženega izpisa iz AJPES-a je razvidno, da med zakonitimi zastopniki tožene stranke A. A. ni naveden.

Glede očitka, da tožene stranke ni bilo na narok za glavno obravnavo tožena stranka odgovarja, da je zdravstveno stanje direktorja tožene stranke slabo že od 16. 7. 2022, kar izhaja iz predložene odločbe ZZZS z dne 1. 3. 2023, ki potrjuje bolniški stalež direktorja tožene stranke. Iz odpustnega pisma UKC z dne 16. 7. 2022 izhaja, da je bil direktor tožene stranke hospitaliziran, saj je doživel že drugo možgansko kap zaradi katere je bil 5 dni hospitaliziran v UKC. Na podlagi opravljenih preiskav odpustnega pisma UKC opisano njegovo dejansko stanje na katerega se tožena stranka v izogib prepisovanju in ponavljanju iz tega dokumenta v celoti sklicuje. Od prekinitve hospitalizacije je direktor tožene stranke v bolniškem staležu vključno do tega trenutka. Kot dokaz k tem navedbam dolžnik prilaga zdravniško potrdilo z dne 16. 1. 2022, ki potrjuje, da je bil direktor tožene stranke v bolniškem staležu v času naroka. Tožena stranka zaradi bolezni direktorja ne posluje, čeprav je podjetje še vedno registrirano. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke odgovorila, da v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja. Zanikanje obstoja poslovnega razmerja je pavšalno. Obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama je prvostopno sodišče ugotovilo na podlagi predložene listinske dokumentacije ter zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke. Obstoj poslovnega razmerja nenazadnje potrjuje tudi delno plačilo s strani tožene stranke z dne 12. 5. 2020 v višini 500,00 EUR in je bilo s strani tožene stranke izvedeno z namenom, da je tožeča stranka v letu 2020 umaknila tožbo, kar je tožeča stranka tudi pojasnila v dopolnitvi tožbe. Tožena stranka se ni pravočasno konkretizirano izjavila glede predloženih dokazov, temveč je šele v drugi vlogi začela ugovarjati, da naročila ni podal njen predstavnik, kar je prepozno, pa tudi neutemeljeno in neprepričljivo. Glede izostanka tožene stranke z naroka gre za spor majhne vrednosti, ki se vodi na podlagi pisnih dejanj. Narok je zahtevala tožeča stranka, tožena niti ni predlagala dokazov, ki bi jih sploh bilo potrebno izvajati na glavni obravnavi. Tožena stranka izostanka z naroka ni opravičila pravočasno, četudi bi ga lahko in morala. Sama navaja, da je bilo zdravstveno stanje direktorja tožene stranke slabo že od julija 2022, kar pomeni, da je imela dovolj časa, da bi opravičila izostanek z naroka in prosila za preložitev naroka in predložila zdravniško opravičilo na zahtevanem obrazcu, v kolikor je ocenila, da na narok ne bi mogla pristopiti iz zdravstvenih razlogov. Njeno zdravstveno stanje tako ni bilo nenadno in nepredvidljivo. Sodna praksa pa je je tudi že zavzela stališče, da bolniški stalež na katerega se sklicuje tožena stranka, sam po sebi ne pomeni, da je stranki onemogočen prihod na sodišče. Če je ocenila, da se sama ne bo morala pravdati, pa je bila dolžna pooblastiti pooblaščenca, ki bo skrbel za njene pravice in varoval njen položaj. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopkih v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno uveljavljena razloga relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člena ZPP) nista dopustna.

6. S pritožbenimi navedbami, da med pravdnima strankama ni obstajalo obligacijsko razmerje iz naslova vtoževanih terjatev – izdanih računov tožeče stranke, da naročil tožeči stranki ni naročila tožena stranka temveč A. A., ki ni zakoniti zastopnik tožene stranke (predstavnik) in ima registrirano samostojno dejavnost v M. kot podjetnik posameznik, Avtoprevozništvo A. A. s.p., da je tožeča plačata toženi 500,00 EUR v drugem postopku, pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v skladu s 458. členom ZPP v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog in iz tega razloga pritožbene navedbe niso upoštevne.

7. Za postopek v sporu majhne vrednosti veljajo določene posebnosti. V 451. členu ZPP je določeno, da mora v postopku v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. V primeru, ko se postopek začne z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine mora tožeča stranka vsa dejstva in dokaze navesti v dopolnitvi tožbe, tožena stranka pa lahko v odgovoru na dopolnitev tožbe dopolni svoj ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovori na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Glede na določbo tretjega odstavka 452. člena ZPP lahko tožeča stranka na tožbo, tožena stranka pa lahko nato v roku 8 dni po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Ker je tožena stranka šele v drugi pripravljalni vlogi začela ugovarjati, da naročil ni podala tožena stranka, temveč A. A., ki ni zaposlen pri toženi stranki, niti ni njen predstavnik, kar je razvidno že iz podatkov AJPES-a, ter ima registrirano samostojno dejavnost Avtoprevozništvo A. A. s.p. v M., so takšne navedbe tožene stranke v nasprotju z določbo 452. in 453. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno oprlo na procesno pravilo iz četrtega odstavka 452. člena ZPP, ki določa, da lahko tožena stranka v pripravljalni vlogi odgovori zgolj na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, sicer pa mora vsa dejstva in dokaze navesti že v odgovoru na tožbo oziroma v prvi pripravljalni vlogi kot to določa 451. člen ZPP. Neutemeljene so tako navedbe tožene stranke v pritožbi, da sodba o teh dejstvih nima razlogov, oziroma, da gre za neprerekana dejstva.

8. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da zaradi zdravstvenih težav svojega direktorja ni pristopila na narok, da ima torej upravičen razlog za svoj izostanek. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka vabilo na narok in na zaslišanje prejela že 23. 12. 2022 (za narok 25.1.2023). V vabilu je bila ustrezno opozorjena na pravne posledice, če se naroka ne bo udeležila. V vsem tem času sodišču ni sporočila, da se naroka ne more udeležiti. Iz predložene medicinske dokumentacije in pritožbenih navedb pa izhaja, da je zakoniti zastopnik imel zdravstvene težave že od julija 2022. Od 21. 7. 2022 dalje zakoniti zastopnik ni bil več hospitaliziran. Za obravnavo ni bil sposoben 16.1.2023, razvidno iz priloženega zdravniškega potrdila, iz predložene odločbe ZZZS z dne 1.3.2023 pa izhaja, da je bil začasno nezmožen za delo od 6.2.2023 do 4.4.2023, medtem ko je bila obravnava v konkretnem primeru 25.1.2023. Pritožbene navedbe o zdravstvenem stanju direktorja ne predstavljajo pritožbenega razloga zoper izdano prvostopno sodbo, saj toženka zatrjuje okoliščine na svoji strani in ne napak sodišča. Zakoniti zastopnik za preložitev naroka ni zaprosil, (115. členom ZPP), iz predložene dokumentacije pa ni razvidno, da se naroka 25.1.2023 ne bi mogel udeležiti. Očitana absolutno bistvena kršitev ni podana.

9. Drugih pritožbenih navedb v zvezi s sodbo toženka ni podala in sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka stroškov ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo.