Jedro

Navedbe, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

D.H. je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 7.2.1985 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja vzbujanja narodnostnega, rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, po 2. odstavku 134. člena KZJ. Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora, odločeno pa je bilo tudi, da mora plačati stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 27.612 dinarjev. Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu je s sodbo z dne 16.5.1985 izrečeno kazen znižalo na eno leto in tri mesece zapora.

Zoper ti sodbi je zagovornica obsojenega D.H., odvetnica J.M. iz L., dne 24. 7. 1996 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil obsojen, kazenski postopek pa je posledica nesporazumov, ki jih je obsojenec med služenjem vojaškega roka imel s svojim nadrejenim oficirjem. Obsojenec se je uprl maltretiranju in poniževanju, zato mu je oficir podtaknil očitke in nagovoril nekaj vojakov, da so podpisali izjave proti njemu. Postopek ni potekal tako, kot je navedeno v sodbi. Obsojenec ni imel zagovornika, na glavni obravnavi pa ni bila zaslišana nobena priča, temveč so bile le prebrane izjave, ki jih je tožilstvu predložil omenjeni oficir.

Obsojenec je bil v postopku brez vsake pravice do obrambe, zato je sodba neveljavna in nezakonita. Predlaga, naj Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v svojem mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) meni, da o zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče zavzeti stališča, saj sta v spisu le obe izpodbijani sodbi in nekatere druge listine, o zatrjevanih kršitvah pa ni mogoče zavzeti stališča brez vpogleda v sodni spis. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvega dela navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej navedb o tem, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja, ki je bilo predmet postopka, ter navedb o okoliščinah, ki naj bi kljub temu pripeljale do kazenskega postopka, nikakor ni mogoče opredeliti drugače, kot da se nanašajo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Take navedbe pa, po izrecnem določilu 2. odstavka 420. člena ZKP, ne morejo biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Drugi del navedb, ki se nanaša na obsojenčevo pravico do obrambe, opisuje procesne kršitve, ki bi, če bi se bilo mogoče prepričati o njihovem dejanskem obstoju, brez dvoma pomenile, da sta izpodbijani sodbi nezakoniti. Vendar dokumentacija, ki je bila na voljo Vrhovnemu sodišču, obsega le sodbi prve in druge stopnje. Iz teh dveh sodb pa nikakor ni mogoče sklepati na obstoj zatrjevanih kršitev. Prej nasprotno; obe sodbi citirata ali pa vsaj omenjata obsojenčev zagovor in izpovedbe prič, v obeh je navedeno tudi ime njegovega zagovornika. Drugostopenjska sodba izrecno navaja celo, da je do znižanja kazni prišlo tudi na pritožbo tega zagovornika. Ne glede na morebitne dvome o korektnosti delovanja vojaškega sodstva v SFRJ sodišču tako ni bila na voljo nobena okoliščina, na katero bi lahko oprlo sklep o dejanskem obstoju zatrjevanih kršitev.

Navedba o kršitvi kazenskega zakona ni bila z ničemer konkretizirana, zato je sodišče tudi ni moglo preizkusiti.

Ker torej ni bilo mogoče ugotoviti nobene od kršitev zakona, na katere se je zagovornica obsojenca sklicevala v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče to zahtevo na podlagi člena 425 ZKP zavrnilo.