Jedro

Odločitev o procesnem pobotnemu ugovoru spada v postopek odločanja o znesku, ne o temelju zahtevka.

Določba drugega odstavka 82. člena OZ je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka z vmesno sodbo razsodilo, da je odškodninski zahtevek utemeljen glede na podlago, odločitev glede zneska pa je pridržalo za končno sodbo.

2. Proti tej vmesni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavanega spora je zahtevek po nasprotni tožbi(1). Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi kršitve licenčne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - da sta pravdni stranki dne 7. 9. 2010 sklenili Licenčno pogodbo (v nadaljevanju licenčna pogodba; priloga A 22); - da je to pogodbeno razmerje med pravdnima strankama trajalo vsaj do dne 31. 12. 2012; - da tožena stranka z izjavama o odstopu od pogodbe (prilogi A31 in A24, A25) ni posegla v veljavnost pogodbenega razmerja; - da je tožena stranka s prepovedjo nadaljnje uporabe licence od dne 6. 4. 2012 dalje kršila licenčno pogodbo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da so podane vse predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti, zato je odločilo, da je tožbeni zahtevek glede na podlago utemeljen, odločitev glede višine zahtevka pa je pridržalo za končno sodbo (prim. 315. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Sodišče mora o ugovoru pobotanja v pravdi, kakršnega je podala tožena stranka, res odločiti v izreku sodbe, saj takšna odločitev postane pravnomočna(2). Vendar odločitev o procesnem pobotnemu ugovoru spada v postopek odločanja o znesku, ne o temelju zahtevka.(3) Tudi sicer pa neobstoječe odločitve ni mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa za položaj iz 325. člena ZPP, v katerem pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe.(4)

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje določilo 7.1 člena licenčne pogodbe presojati skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V skladu s to zakonsko določbo se v primeru spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava. Ta določba pa je uporabljiva le pri spornih pogodbenih določbah. Kot take je treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.(5) Praviloma pa se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ).

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je vsebina dogovora v točki 7.1 licenčne pogodbe jasno izražena. Ugotovilo je, da je prenehanje veljavnosti pogodbe določeno z dvema predpostavkama, to sta (a) da pogodba velja do konca leta 2012 oziroma (b) da pogodba velja ne glede na morebiten pretek datuma 31. 12. 2012 najmanj do izpolnitve pogodbenih količin iz predhodne pogodbe. Presodilo je, da je bil med strankama dosežen dogovor, da pogodba velja do konca koledarskega leta 2012. Le v primeru, če dotlej ne bi bila dosežena količina najmanj 3.000.000 litrov, bi pogodba veljala tudi po preteku tega roka, vse do trenutka, ko bi bila količina 3.000.000 litrov dosežena. S tako presojo pritožbeno sodišče soglaša. Glede na popolno nedvoumnost pogodbenega določila je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo le iz besedila pogodbe, zato pritožnik z navedbami o skupnem namenu in volji strank ne more uspeti. Ker uporaba določbe prvega odstavka 82. člena OZ ne terja ugotavljanja dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko ni izvajalo dokazov v smeri razlage pogodbe.(6) Pritožbene navedbe v tem delu zato niso utemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da tožena stranka z enostranskima izjavama o odstopu od pogodbe od slednje ni veljavno odstopila, saj ni zatrjevala ne, da gre za fiksno pogodbo (104. člen OZ) niti, da bi tožeči stranki dala dodaten rok za pravilno izpolnitev obveznosti (105. člen OZ). Prav tako tožena stranka ni zatrjevala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bilo očitno, da tožeča stranka svojih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila (prim. 106. člen OZ, 107. člen OZ in prvi odstavek 108. člena OZ). Zgolj navedba, da tožeča stranka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, za utemeljenost odstopa brez naknadnega roka za izpolnitev namreč ne zadošča. Zato se pritožnik zmotno sklicuje na veljavnost odstopa skladno s 106. členom OZ.

10. Pri odškodninski tožbi spada v postopek odločanja o temelju zahtevka odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti, to so nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo vse zahtevane predpostavke ter jih v zadostni meri tudi obrazložilo. Zato pritožbeni očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pravilno je namreč pojasnilo, 1) da se protipravnost kaže v kršitvi pogodbene obveznosti, natančneje da je tožena stranka od dne 6. 4. 2012 neutemeljeno prekinila licenciranje in ignorirala svoje pogodbene obveznosti, 2) da je vzrok zatrjevane škode kršitev pogodbe ter 3) da je obstoj škode izkazan s stopnjo verjetnosti. Pritožnik neutemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje glede vzročne zveze, češ da naj bi šlo le za navajanje pravne teorije. Ker tožena stranka glede te predpostavke ni imela konkretnih ugovorov (navajala je le, da je tožeča stranka opisala zgolj predpostavko škode, ostalih predpostavk odškodninske obveznosti pa ne), je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje zadostna. Tudi glede škode je sodišče prve stopnje skladno s teorijo(7) in sodno prakso pravilno pojasnilo, da v primeru izdaje vmesne sodbe zadostuje, da je ta ugotovljena le s stopnjo verjetnosti. Dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode in lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala, so večkrat kompleksna. Če bi jih moralo sodišče z gotovostjo ugotavljati že ob izdaji vmesne sodbe, to ne bi bilo v skladu s temeljnim namenom tega instituta (poenostavitev in pocenitev postopka), ki zato dopušča, da se tudi vprašanje, ali je škoda sploh nastala, prepusti nadaljnjemu postopku odločanja o znesku(8). Dokazni standard verjetnosti je izpolnjen, če so razlogi za resničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo o neresničnosti. Sodišče prve stopnje je zatrjevano škodo glede na tožbeno podlago opisalo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter ocenilo, da je ta verjetno podana. Upoštevajoč, da je tožeča stranka glede škode podala ustrezno trditveno podlago ter predložila številne dokaze, pritožbeno sodišče tej presoji sledi. Pavšalni ugovori pritožnika, da so dokazi tožeče stranke irelevantni in da ne dokazujejo nastanka škode, pravilnosti odločitve ne morejo izpodbiti.

11. Nazadnje je povsem zgrešeno tudi pritožbeno naziranje, da je zaradi pojasnil sodišča prve stopnje, da se pogodbena odškodninska odgovornost približuje objektivni, podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Res gre za dva različna pravna instituta, ki pa jih sodišče ni enačilo, temveč je le obrazložilo naravo poslovne odškodninske odgovornosti po 239. členu OZ. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih torej niso nejasni in si med seboj ne nasprotujejo, temveč omogočajo preizkus izpodbijane odločitve.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V prvotni tožbi je (sedaj) tožena stranka postavila več različnih zahtevkov na podlagi zatrjevane predpostavke, da je Licenčno pogodbo z dne 7. 9. 2010 veljavno odpovedala. Sodišče prve stopnje je vse njene zahtevke zavrnilo, saj je presodilo, da pogodbeno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo. Pritožbeno sodišče je to odločitev potrdilo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 898/2013 z dne 20. 1. 2015).

Op. št. (2): Prim. tretji odstavek 319. člena ZPP.

Op. št. (3): Prim. Galič v Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 65. Op. št. (4): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 213/2012 z dne 26. 11. 2014 ter II Ips 177/2015 z dne 10. 9. 2015. Op. št. (5): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 74/2010 z dne 12. 2. 2013. Op. št. (6): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2012 z dne 16. 5. 2013. Op. št. (7): Glej Galič, navedeno delo, str. 66 in 67. Op. št. (8): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/99 z dne 19. 1. 2000 in II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.