Jedro

ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP (za kar se zavzema revizija). To je razumljivo, saj bi uporaba rokov, ki so predvideni v ZPP (po 280. členu ZPP mora od vabila do obravnave preteči najmanj 15 dni), močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor, je potrebno presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi temu, da dva dni od prejema pisne obdolžitve in vabila do zagovora ne zadosti zakonski zahtevi o zagotovitvi možnosti zagovora. Dejstvo bolniškega staleža še ne pomeni ali predpostavlja, da se delavec ne more udeležiti tudi zagovora. Zato ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze - ustrezno medicinsko dokumentacijo. Kljub temu, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca tudi ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved po 2. odstavku 110. člena ZDR preprečila možnost izredne odpovedi. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. To pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zakon ne omejuje kroga oseb, ki so lahko pooblaščene na strani delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.4.2004, obstoj delovnega razmerja, poziv nazaj na delo, izplačilo nadomestila plače in drugih dajatev iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik dne 28.2.2006 najprej sam vložil revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrglo, saj je ugotovilo, da nima postulacijske sposobnosti po 3. in 4. odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Nato je tožnik po pooblaščenki - odvetnici v zakonskem roku ponovno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji najprej ponavlja svoje prejšnje navedbe o tem, da je na podlagi pravnega prenosa prešel iz družbe A.E.T. T., d.o.o. k toženi stranki, ki je fiktivna družba in ustanovljena za pridobivanje finančnih ugodnosti iz naslova ustanovitve in dela invalidskega podjetja. Pri tem prihaja do prepletanja dela, materialov, kadrov in tehnologije med družbama, ki ju dejansko vodi direktor družbe A.E.T. T., d.o.o. Kršitve določb procesnega prava tožnik povezuje s kršitvijo postopka zagovora pred izredno odpovedjo. Vabilo na zagovor mu je bilo vročeno le dva dni pred zagovorom, kar ne omogoča priprave na zagovor oziroma ustrezne obrambe. Na dan zagovora je bil v bolniškem staležu, kar je sporočil S. V., ki je o tem obvestila direktorja R. K. in B. K.č. To je tožnik predlagal za pričo, vendar je bil njegov dokazni predlog neopravičeno zavrnjen. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje Rudija Kraglja. Bistveno kršitev določb postopka predstavlja tudi zaključek sodišča druge stopnje, da se neopravičeno ni odzval na zagovor, saj sodišče istočasno ugotavlja, da je bil takrat v bolniškem staležu, ki mu ga je omogočal lečeči zdravnik. V zvezi s postopkom izredne odpovedi opozarja tudi na zmoten zaključek sodišča o tem, da podružnica tožene stranke (podružnica A.E.T.) nima pravne subjektivitete in da je imel Ž. K. zakonito pooblastilo za vodenje postopka izredne odpovedi. Sklicuje se na to, da se je kot zastopnik in podpisnik pogodbe o prehodu delavcev pojavlja R. K.. Dne 24.3.2004 (ko naj bi storil kršitev pogodbenih obveznosti) je bila opravljena presoja sistema kakovosti v zvezi s certifikatom kakovosti ISO, ki je podeljen družbi A.E.T. T., d.o.o. in ne toženi stranki. Zato pri presoji sistema kakovosti tožnik kot delavec tožene stranke sploh ne bi smel sodelovati. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da bi pravilno ravnal, če bi lagal presojevalcem standarda certifikata kakovosti ISO. Sam je ocenil, da je bolje, da ne odgovarja, saj laž ni njegova delovna obveznost, torej njegovo dejanje poštenosti ne more predstavljati razloga za izredno odpoved. Izpodbija tudi zaključek, da je bil s predvideno presojo kakovosti pravočasno seznanjen.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo navajala, da se pretežni del revizijskih navedb nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni revizijski razlog, in da je bil postopek odpovedi izveden v skladu z zakonom.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka se revizija neutemeljeno sklicuje na zmotno presojo sodišča druge stopnje glede postopka pred izredno odpovedjo, zlasti glede možnosti tožnikovega zagovora, in pooblastila Ž. K. za izvedbo postopka odpovedi. To revizijske trditve namreč ne predstavljajo revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Enako velja za revizijsko zatrjevanje, da naj bi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP predstavljal zaključek sodišča druge stopnje, da se tožnik neopravičeno ni odzval na zagovor, kljub temu, da je bil takrat v bolniškem staležu. Kot bistveno kršitev določb postopka bi lahko šteli le tožnikovo zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje neopravičeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje nekaterih prič. Ker se ta očitek nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje, ki ga tožnik ni izrecno uveljavljal v svoji pritožbi, in ki bi sicer lahko predstavljal le uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, le ta ne more predstavljati utemeljenega revizijskega razloga po 370. členu ZPP. ZPP v 2. točki 1. odstavka istega člena dovoljuje revizijo le v primeru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo pravilno opozarja na to, da tožnik v reviziji večkrat izraža tudi nestrinjanje z dokaznimi zaključki, na katerih temelji izpodbijana sodba, kar ni revizijski razlog (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in povzelo pritožbeno sodišče. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija uveljavlja bistvene kršitve postopka pred odpovedjo, ker sta od vabila na zagovor (dne 30.3.2004) do zagovora (1.4.2004) minila le dva dneva (to pa ne omogoča ustrezne priprave), ker tožniku zagovor ni bil omogočen, saj je bil tega dne v bolniškem staležu (kar je sporočil delodajalcu), in ker Ž. K. ni imel ustreznega pooblastila za vodenje postopka izredne odpovedi.

83. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) v povezavi s 177. členom istega zakona določa postopek pred odpovedjo s strani delodajalca, vendar iz teh določb ne izhaja, da gre za strogo formalen postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Upoštevati je potrebno, da gre za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca. ZDR nima podrobnejših določil glede časa in kraja zagovora in torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen minimalen čas za pripravo obrambe (enako tudi v sklepu revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7.12.2004). ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP (za kar se zavzema revizija). To je razumljivo, saj bi uporaba rokov, ki so predvideni v ZPP (po 280. členu ZPP mora od vabila do obravnave preteči najmanj 15 dni), močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor, je potrebno presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi temu, da dva dni od prejema pisne obdolžitve in vabila do zagovora ne zadosti zakonski zahtevi o zagotovitvi možnosti zagovora. Za podkrepitev tega stališča je v tej zadevi potrebno upoštevati tudi, da očitana kršitev pogodbenih obveznosti ni zahtevala posebnih priprav na obrambo.

Delodajalec mora po 2. odstavka 83. člena ZDR delavcu omogočiti zagovor, to pa izhaja tudi iz določbe 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in spremljajočega priporočila MOD št. 166. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Če je tožnik že takoj naslednji dan nastopil bolniški stalež in se zato ni udeležil zagovora, to še ne pomeni, da mu delodajalec zagovora ni omogočil. ZDR v 2. odstavku 83. člena med drugim določa, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma če se delavec neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V primeru bolniškega staleža to prvenstveno pomeni, da mora delavec svojo odsotnost opravičiti, vendar pri tem ne zadošča zgolj obvestilo o staležu. Dejstvo bolniškega staleža namreč še ne pomeni ali predpostavlja, da se delavec ne more udeležiti tudi zagovora. Zato ne zadošča le obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin, ki jim po možnosti predloži ustrezne dokaze - ustrezno medicinsko dokumentacijo (primerjaj s sodbo revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 179/2003 z dne 3.2.2004, v zvezi z udeležbo delavca na disciplinski obravnavi, v kateri je bilo zavzeto stališče, da kot opravičilo za neudeležbo na disciplinski obravnavi ne zadošča že tožnikovo telefonsko sporočilo, da je bolan oziroma v bolniškem staležu; s sodbo in sklepom revizijskega sodišča II Ips 28/99 z dne 21.10.1999 v zvezi z opravičenim izostankom stranke ali priče z naroka, iz katere izhaja, da se sodnik lahko prepriča o takšni opravičenosti izostanka iz zdravstvenih razlogov le na podlagi relevantnih okoliščin in zdravniškega potrdila, iz katerega mora biti tudi razvidno, kdaj je bil pacient pregledan, diagnoza in njegovo zdravstveno stanje; podobno tudi sodba, opr. št. VIII Ips 52/2000 z dne 10.10.2000, in sodba, opr. št. II Ips 626/2003 z dne 9.12.2004).

Kljub temu, če se delavec opravičeno ne odzove povabilu na zagovor, v nekaterih primerih (npr. daljši bolniški stalež) od delodajalca tudi ni ustrezno pričakovati, da zagovor preloži na kasnejši datum in delavcu omogoči zagovor kasneje. Takšna preložitev bi lahko glede na kratek prekluzivni rok za izredno odpoved po 2. odstavku 110. člena ZDR preprečila možnost izredne odpovedi. Zato bi v takšnih primerih lahko govorili tudi o obstoju okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu omogoči kasnejši zagovor oziroma, da datum že določenega zagovora preloži. To pa je eden od zakonskih razlogov, na podlagi katerega od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Ker torej le obvestilo o bolniškem staležu delavca, brez vsakih konkretnejših pojasnil ( in ustrezne dokumentacije), še ne dokazuje, da se delavec upravičeno ni odzval na zagovor, je tožena stranka oziroma od nje pooblaščen delavec lahko izvedel postopek in izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Glede na to so nepomembne revizijske navedbe o tem, koga je tožnik sploh obvestil o svoji odsotnosti.

Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zakon ne omejuje kroga oseb, ki so lahko pooblaščene na strani delodajalca. Ta določba je sicer v poglavju, ki opredeljuje stranke pogodbe o zaposlitvi, vendar se nanjo sklicuje tudi 176. člen ZDR, ki določa, da disciplinsko odgovornost delavca ugotavljajo pri delodajalcu, ki je pravna oseba, osebe, ki so določene v 18. členu zakona. To analogno velja tudi za postopek redne in izredne odpovedi. V skladu s temi določbami je direktor tožene stranke G. P. lahko pooblastil Ž. K., sicer direktorja družbe A.E.T. T., d.o.o., za ugotavljanje disciplinske odgovornosti delavcev zaradi kršitve delovnih obveznosti in izvedbo postopka redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nasprotne revizijske navedbe niso utemeljene.

V zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec z naklepom ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v povezavi s tem, ker tožnik dne 24.3.2004 namenoma ni odgovarjal na zastavljena vprašanja zunanjih presojevalcev in resno ogrozil obnovitev standarda ISO 9001:2000) in pogojem, ki ga določa 1. odstavek 110. člena ZDR (če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) se revident sklicuje na to, da je certifikat kakovosti pridobila družba A.E.T. T., d.o.o., v kateri ni bil več zaposlen. Zato ni bila njegova delovna obveznost sodelovanja pri presoji sistema kakovosti. Navaja tudi, da ni hotel lagati (laž ni njegova delovna obveznost, zaradi česar je molčal na zastavljena vprašanja presojevalca) ter da s predvideno presojo ni bil pravočasno seznanjen.

Navedbe o nepravočasni seznanitvi je ustrezno pojasnilo in zavrnilo že pritožbeno sodišče, saj je bil tožnik s presojo ISO standardov, ki je bila dne 24.3.2004, seznanjen že 15.3.2004. Neutemeljeno je tudi revidentovo zavzemanje za to, da njegov molk na vprašanja v zvezi s presojo sistema kakovosti ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, češ da je šlo za presojo standardov druge družbe. Tožnik je bil vodja projekta pri toženi stranki, prav ta projekt pa je bil predmet presoje v zvezi s standardom ISO 9001:2000. Ni pomembno, kdo je bil formalni nosilec certifikata kakovosti ISO, temveč ali je sodelovanje pri presoji tega standarda, predstavitvi in odgovorih na vprašanja zunanjih preizkuševalcev, predstavljalo pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja tožnika. Dejanski zaključki sodišča druge stopnje (na katere je revizijsko sodišče vezano) temu pritrjujejo. Zato je bil razlog za izredno odpoved delodajalca po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR izkazan.

Tožnik sicer pravilno navaja, da laganje ni njegova delovna obveznost, vendar mu tožena stranka tega ne očita, saj se očitek hujše kršitve nanaša le na to, da ni odgovarjal na zastavljena vprašanja. Tožena stranka je odpovedi pogodbe o zaposlitvi primerno pojasnila obstoj pogoja za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena ZDR in pri tem izhajala iz pomena certifikata kakovosti za njeno poslovanje in iz odgovornosti delavcev za vzdrževanje in izboljševanje procesov, ki omogočajo ohranjevanje teh standardov in ki jih sistematično preverijo zunanji presojevalci. V zvezi s tem sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno sklicevali na to, da je tožnik, ki ni odgovarjal na vprašanja, v bistvu izrazil tudi nepripravljenost za sodelovanje v procesih dela tožene stranke in je prišlo tudi do porušenja potrebnega zaupanja in medsebojnih odnosov. Pri tej presoji je potrebno upoštevati tudi delovno mesto, ki ga je zasedal. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.