Jedro

Tožnik je pri toženi stranki pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, zato je upravičen do izplačila celotnega regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v višini 748,00 EUR bruto, zanj odvesti davek ter nato tožniku izplačati ustrezen neto znesek regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnika, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto glavnice in sicer od 2. 7. 2011 do 1. 11. 2011 dalje, zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške v višini 147,80 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se z laično pritožbo smiselno iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je bil tožnik pri njej zaposlen od 28. 10. 2010 do 27. 7. 2011, nato pa se je zaposlil pri drugem delodajalcu. To pa glede na določbo drugega odstavka 162. člena ZDR pomeni, da je bila tožena stranka tožniku dolžna zagotoviti le sorazmerni del dopusta in s tem tudi sorazmerni del regresa za letni dopust, glede na trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki in glede na to, da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Z ozirom na navedeno meni, da pripada tožniku zgolj sedem dvanajstin regresa za letni dopust in ne celoten regres za letni dopust, kot je odločeno v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo regresa za letni dopust za leto 2011 na podlagi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v zvezi z 161. členom ZDR in sicer v znesku 748,00 EUR bruto (kar je za 10 centov nižje od minimalne plače). V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v obdobju od 28. 10. 2010 do 27. 7. 2011, zato je z ozirom na 161. člen ZDR pridobil pravico do celotnega letnega dopusta za leto 2011 in glede na prvi odstavek 131. člena ZDR tudi pravico do izplačila regresa za letni dopust za leto 2011. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka nelikvidna, je skladno z določbo člena 131/3 ZDR tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti le od 2. 11. 2011 dalje do plačila (in ne že od 2. 7. 2011 dalje, kot je to tožnik vtoževal glede na člen 131/2 ZDR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob zgoraj ugotovljenem in opisanem dejanskem stanju tožniku povsem pravilno in utemeljeno prisodilo celotni vtoževani regres za letni dopust za leto 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa je pravilno odločilo tudi o pravdnih stroških tega postopka (154. člen ZPP).

Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija prvostopenjsko sodbo, so pritožbena novota, ki jih pritožbeno sodišče, glede na določbo člena 337/1 ZPP ni moglo upoštevati, saj tožena stranka ni izkazala, da teh navedb ni mogla podati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob pogojih iz člena 286/4 ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožena stranka sicer za svoje pritožbene trditve ni podala nikakršnih dokazov, pri čemer je potrebno ugotoviti še, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotovala tožnikovemu tožbenemu zahtevku le zato, ker je trdila, da je v septembru 2011 zašla v hude finančne in ekonomske težave.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.