Jedro

Plinsko olje je trošarinski izdelek, od katerega se plačuje trošarina v skladu z določbo 54. člena ZTro. V 56. členu ZTro je določeno označevanje energentov, v 50. členu Pravilnika o izvajanju ZTro pa je določen podrobnejši način označevanja energentov.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki ugotovil višino nastale trošarinske obveznosti v višini 226.159,64 EUR (točka 1. izreka), ugotovil preplačanost obveznosti iz naslova takse za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v davčnih obdobjih januar 2005, februar 2005 in marec 2005 v znesku 23.829,19 EUR, s katerim zneskom bo delno poplačana trošarinska obveznost (točki 2. in 3. izreka), s tem da pritožba ne zadrži izvršitve in da stroški v zvezi s postopkom niso nastali (točki 4. in 5. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožniku naloženo plačilo trošarinske obveznosti za trošarinske izdelke iz naslova spremenjene davčne obveznosti, ugotovljene v trošarinskem nadzoru nad obračuni trošarine za mineralna olja in plin za davčna obdobja januar, februar, marec, april in maj 2005, pooblaščenega prejemnika družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 226.159,64 EUR. Pri tožeči stranki je bil opravljen trošarinski nadzor in o tem sestavljen zapisnik v skladu s 4. odstavkom 129. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) z dne 21. 8. 2007. Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje pooblaščenega prejemnika dne 29. 7. 2004 na podlagi 29.a člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe, v nadaljevanju ZTro), s čimer se je tožniku dovolilo, da prejema iz drugih držav članic v režimu odloga plačila trošarine trošarinske izdelke in sicer plinsko olje za pogonski namen iz tarifnih oznak 2710 19 KN in za namen ogrevanja iz tarifnih oznak 2710 19 KN.V skladu z 33., 34. in 35. členom ZTro in v povezavi z 43. členom Pravilnika o izvajanju zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 do 47/04, v nadaljevanju Pravilnik) je moral tožnik za davčno obdobje sam ugotavljati trošarinsko obveznost in jo izkazati v mesečnem obračunu trošarine.

Carinski urad Ljubljana je dne 8. 11. 2005 od Generalnega carinskega urada prejel dokumentacijo v zadevi vnosa naftnih derivatov iz Italije (Glavno poveljstvo finančne policije - Urad za preprečevanje prevar in za mednarodno sodelovanje) z dne 26. 8. 2005, o opravljeni davčni preiskavi na področju trošarin zoper podjetje B. - trošarinsko skladišče naftnih derivatov s sedežem na naslovu C.. Iz navedene dokumentacije izhaja, da je bilo v letu 2004 (od junija do decembra) mineralno olje "0,2 % S" odpremljeno v Slovenijo neobarvano in neoznačeno, saj je podjetje začelo barvati mineralno olje "0,2 % S" šele od 9. 5. 2005 dalje.

Ob primerjavi podatkov v obračunih trošarine za mineralna olja in plin, ki jih je vložila tožeča stranka za sporna davčna obdobja, z navedbami v dopisu italijanskega Glavnega poveljstva finančne policije, je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka obračunala trošarino kot plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Vsi trošarinski dokumenti iz spornega obdobja so bili pregledani. Tožeča stranka je bila povabljena na razgovor in pozvana, da dostavi verodostojna dokazila, ki natančno in določno dokazujejo, da je bilo plinsko olje, dobavljeno po spornih trošarinskih dokumentih, označeno v skladu s 56. členom ZTro. Ta določba ureja označevanje energentov in v 1. odstavku določa, da morajo biti plinska olja iz tarifnih oznak od 2710 19 41 in 2710 19 49 ter kerozini iz tarifne oznake 2710 19 25, ki se uporabljajo kot gorivo za ogrevanje, označeni s predpisanim sredstvom za označevanje. Označevanje se lahko opravlja le v trošarinskem skladišču, ki ima za to ustrezno dovoljenje carinskega organa. Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic se šteje za označen energent. Predpisano sredstvo za označevanje je določeno v 50. členu Pravilnika, ki predpisuje, da mora biti plinsko olje, ki se uporablja kot gorivo za ogrevanje (ekstra lahko kurilno olje), obarvano z rdečo barvo, ki je topna v plinskem olju, v količini, ki zagotavlja pri beli svetlobi v sloju plinskega olja 2 cm s prostim očesom vidno barvno označenost in vsebuje markirni indikator, ki ga je mogoče ugotoviti samo s kemičnim testom. Plinsko olje označeno s sredstvom za označevanje mora vsebovati najmanj 6,0 g in največ 9,0 g markirnega indikatorja "C. IP. Solvent Yellow 124" s kemijsko oznako N - etil - N [2 - (1-izobutoksietoksi) etil ] - 4 - (fenilazo) anilin, na 1.000 litrov plinskega olja pri 15°C. Slovenski predpisi, ki določajo postopek označevanja oziroma vrsto sredstva za označevanje, so usklajeni z Direktivo sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 o davčnem označevanju plinskega olja in kerozina ter z odločbami Evropske Komisije 2001/574/EC z dne 13. 7. 2001, 2002/269/EC z dne 8. 4. 2002 in 2003/900/EC z dne 17. 12. 2003, ki nalagajo državam članicam uporabo enotnega fiskalnega oziroma davčnega markirnega indikatorja v primerih sprostitve plinskega olja za namene ogrevanja v porabo, kadar je le-to oproščeno plačila trošarine ali pa zanj velja stopnja trošarine, ki je drugačna od stopnje trošarine, ki velja za plinsko olje za pogonski namen.

V razgovoru je tožeča stranka pojasnila, da so bile vse pošiljke obarvane v skladu s 56. členom ZTro, da so bili vzeti tudi vzorci in niso bile ugotovljene nepravilnosti. Predložila je tudi dopis italijanskega podjetja B. z dne 22. 12. 2004. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti te izjave, ki jo je nadomestila nadomestna izjava z dne 22. 2. 2006, je bilo ugotovljeno, da v obdobju od 1. 5. 2004 do 8. 5. 2005 ni bila izvedena nobena operacija, denaturacija/obarvanja "plinskega olja 0,2 %" za slovenske stranke, saj je oprema za opravljanje takšnih postopkov začela delovati šele 9. 5. 2005. Tudi listine, ki jih je tožeča stranka predložila ne dokazujejo nasprotnega.

Dne 21. 8. 2007 je bil o ugotovitvah v skladu s 4. odstavkom 129. člena ZDavP-2 sestavljen zapisnik. Po pregledu vloženih pripomb je carinski organ ugotovil, da ne vplivajo na že ugotovljeno stanje. Tako je carinski organ zaključil, da je tožeča stranka na mesečnih obračunih trošarine za mineralna olja in plin za sporna davčna obdobja izkazala neresnične podatke glede vrste plinskega olja vnesenega iz Italije v Slovenijo, saj je prijavila plinsko olje za gorivo za ogrevanje, čeprav je dejansko prejela plinsko olje za pogonski namen.

Trenutek sprostitve v porabo oziroma datumi prejema naftnih derivatov (datumi potrditve trošarinskih dokumentov s strani pooblaščenega prejemnika v polju C TD) so razvidni iz tabele 1in tabele 2 na strani 10, 11 in 13 izpodbijane odločbe. Iz te tabele so razvidne tudi količine posameznih pošiljk in stopnje, ki so veljale na dan nastanka obveznosti in so bile določene v Uredbi o določitvi zneska trošarine za energente in električno energijo (Uradni list RS, št. 1/05, s spremembami). V spornih obračunskih obdobjih si je tožeča stranka obračunala tudi takso za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Ker se v skladu s 3. členom Uredbe o CO2 taksi za obremenjevanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 91/02) le-ta ne obračunava in ne plačuje od mineralnih olj in plina za pogonski namen iz točke 2.1. 1. člena Uredbe o določitvi zneska trošarine za energente in električno energijo, saj je taksa za plinska olja za pogonski namen iz tarifnih oznak od 2710 19 41 do 2710 19 49 že vključena v znesek trošarine, se plačna taksa za sporna davčna obdobja vrne.

Ministrstvo za finance, kot pritožbeni organ, je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot bistvo spora ostaja, ali je šteti dobave plinskega olja kot tisto plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Omenjena delitev plinskega olja je pomembna zaradi dejstva, ker je trošarina za plinsko olje kot gorivo za ogrevanje nižja od trošarine za plinsko olje za pogonski namen. Razlog za spornost pa je najti v označevanju omenjenega plinskega olja, saj mora biti plinsko olje namenjeno za ogrevanje, označeno s predpisanim sredstvom za označevanje. V skladu z določbami 56. člena ZTro in 50. členom Pravilnika morajo biti plinska olja iz tarifnih oznak 2710 19 41 KN, 2710 19 45 KN in 2710 19 49 KN ter kerozini iz tarifne oznake 2710 19 25 KN, ki se uporabljajo kot gorivo za ogrevanje, označena s s predpisanim sredstvom za označevanje. Označevanje se lahko opravlja le v trošarinskem skladišču, ki ima za to ustrezne dovoljenje carinskega organa. Energent, ki je označen v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označen energent. V 4. odstavku istega člena je določeno, da vrsto in količino sredstev za označevanje ter postopek označevanja energentov na podlagi tega člena predpiše minister, pristojen za finance.

Pritožbeni organ se sklicuje tudi na Direktivo Sveta EU 95/60/ES z dne 27. 11. 1995 in na odločbe Evropske komisije, na katere se sklicuje že prvostopni organ ter dodaja, da Direktiva dopušča posamezni državi članici, da poleg sredstva za označevanje dodaja plinskemu olju tudi nacionalno sredstvo za označevanje oziroma barvo. Usmeritvam iz evropskih predpisov je sledila Republika Slovenija. Tako se plinsko olje za namene ogrevanje, ki je bilo označeno v Sloveniji, šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le, če vsebuje predpisani markirni indikator in barvo. V 67. členu ZTro je dano pooblastilu ministru, pristojnemu za finance, da izda podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona. S tem je neutemeljen očitek pritožbe, da je v 4. odstavku 56. člena ZTro sprejeto "bianco" pooblastilu ministru brez vsebinskih kriterijev. Plinsko olje, ki je bilo označeno v drugi državi članici EU in se pošilja v Sloveniji, se šteje za označeno v smislu 56. člena ZTro le pod pogojem, če je plinskemu olju (ekstra lahko kurilno olje) dodan markirni indikator, ki je določen z nacionalnim predpisom te države članice in je ta tudi usklajen z Direktivami Sveta EU in odločbami Evropske komisije, ki obvezuje države članice k uporabi enotnega markirnega indikatorja. Spornih pošiljk plinskega olja, ki so bile odpremljene iz Italije v Slovenijo pod režimom odloga plačila trošarine in niso bile označene z markirnim indikatorjem, ni mogoče šteti za označene v smislu 1. odstavka 56. člena ZTro, saj je po mnenju pritožbenega organa sporni zadnji stavek iz 1. odstavka 56. člena ZTro razumeti v smislu predpisov tistih držav članic EU, ki so imele usklajene nacionalne predpise z evropskimi predpisi o enotnem davčnem označevanju plinskega olja za ogrevanje, če zanj velja oprostitev oziroma nižja davčna obremenitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo blago pravilno označeno v skladu z italijanskimi predpisi za kurilno olje, kar naj bi izhajalo iz dokumentov, ki so blago spremljali. "Označitev" plinskega olja ne pomeni njegovega trgovskega imenovanja na listinah, ki ga spremljajo, saj označevanje zajema vsebnost barvila in markirnega indikatorja, kot je predpisano v 50. členu Pravilnika, oziroma kot je (v skladu z zgoraj navedeno Direktivo Sveta EU in odločbami Evropske komisije) določeno v predpisih drugih držav članic. Kot je razvidno iz ugotovitev preverjana italijanske finančne policije, iz nadomestne izjave D.D., pooblaščenega člana uprave B. z dne 22. 2. 2006 in izjave E.E., tedanjega izvršilnega direktorja iste družbe (priloženo poročilo italijanske finančne policije z dne 29. 5. 2007), je bilo v obravnavanem obdobju od junija do decembra 2004 mineralno olje "0,2 % S" odpremljeno v Slovenijo neobarvano in neoznačeno. Tega dejstva tožnik ni mogel ovreči z izjavo italijanskega izvoznika (na katero se sklicuje v pritožbi in je niti ni med dokumenti) niti z izpiskom njegovih skladiščnih kartonov, niti z dokumenti, ki jih je 20. 8. 2007 carinskemu uradu, do katerih se je prvostopni organ v svoji odločbi opredelil in se s temi opredelitvami strinja tudi pritožbeni organ.

Pritožbene navedbe glede potrebnosti ugotavljanja načina uporabe uvoženega plinskega olja pritožbeni organ zavrne kot nepomembne. Ugotovitev o neoznačenosti plinskega olja je v obravnavanem primeru vezana na vnos in ne na namen uporabe. Ob vnosu je bilo plinsko olje neoznačeno, kar pomeni, da so vsi drugi dokazi, ki bi jih bilo po mnenje pritožbe treba upoštevati (komu prodano, ali res točeno v rezervoar motornih vozil...) neupoštevni, saj je edini relevanten dokaz odgovor tujega pristojnega organa, da se je v spornem obdobju v Slovenijo odpremljalo neoznačeno in neobarvano plinsko olje in da se je začelo ustrezno označevati šele 9. 5. 2005. Pritožbeni organ meni, da so bili predpisi pravilno uporabljeni, ugovori, ki se nanašajo na uporabo instituta obnove postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku ali po Zakonu o davčnem postopku pa so neutemeljeni. Kot neutemeljen zavrne tudi ugovor zastaranja ( 125. člen ZDavP-2). Tudi postopkovno je po mnenju pritožbenega organa bil postopek speljan pravilno in ni bilo potrebe za razpis ustne obravnave v skladu s 154. členom ZUP. V izpeljanem postopku ni bila kršena pravica tožeče stranke sodelovanja v postopku, imela je vse možnosti izjaviti se o dejstvih, pomembnih za odločitev. Zato je navedba pritožbe po ustni obravnavi neutemeljena, saj tožeča stranka ne predlaga nobenih novih dokazov oziroma dejstev, ki bi vplivala na že ugotovljeno dejansko stanje. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori glede izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Izrek odločbe je skladen z določbami 80. člena ZDavP-2 in 213. člena ZUP, obrazložitev pa je v skladu z določbo 214. člena ZUP.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz vseh izpodbojnih razlogov, ki so navedeni v 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem spor (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka vztraja pri tem, da je v Slovenijo vnesla plinsko olje za gorivo za ogrevanje in ga kot takega tudi prodala naprej. Iz pregledanih trošarinskih dokumentov je razvidno, da je tožeča stranka od italijanskega dobavitelja dobavila plinsko olje za ogrevanje, ki je bil v dokumentih označen kot "Rinfuza: Gasolio 0,2 SOSP. ACC. SL s tarifno številko 2710 19 45". S tako oznako so bile označene vse dobave kurilnega olja, tudi dobave po 9. 5. 2005, ko je dobavitelj v skladu z zahtevami začel označevati plinsko olje, namenjeno za uporabo za ogrevanje. Tožba poudarja, da je dobavitelj sicer plinsko olje za pogonski namen označeval na trošarinskih dokumentih kot "rinfuza: gasolio 0,005 % SOSP. ACC s tarifno številko 2710 19 41" oziroma se je pred 1. 1. 2005 označevalo kot "rinfuza: gasolio 0,035 % SOSP. ACC s tarifno številko 2710 19 41". Obe vrsti goriv sta bili nabavljeni pri edinem dobavitelju, in sicer tako kurilno olje kot pogonsko gorivo, na trošarinskih dokumentih pa je bila vrsta goriva vedno ustrezno označena. Po mnenju tožeče stranke je očitek carinskega organa, da je tožeča stranka dobavljala neoznačeno kurilno olje in ga naprej prodajala kot pogonsko gorivo povsem neutemeljen in nedokazan, saj vsa dokumentacija kaže na drugačen zaključek.

Dobavitelj je tožeči stranki pred prvo dobavo zagotovil, da je dobavljeno kurilno olje označeno v skladu italijanskimi nacionalnimi predpisi, zato je tožeča stranka štela, da je dobavljeno gorivo označeno tudi skladno z določbo 1. odstavka 56. člena ZTro. Skladno s predpisi Republike Italije plinskega olja kot gorivo za ogrevanje v spornem obdobju ni bilo treba označevati z enotnim markirnim indikatorjem, kot je to določeno z zahtevo Direktive Sveta EU 95/60/ES, ki jo je sprejela naša zakonodaja s področja trošarin, zato dobavitelj goriva ni označeval z markirnim indikatorjem, saj dobavitelj takrat sploh še ni imel sistema za označevanje. Kljub temu, da je dobavitelj tožeči stranki zagotavljal, da je gorivo ustrezno označeno, je tožeči stranki tudi izdal potrdilo z dne 22. 12. 2004, iz katerega izhaja, da je bilo dobavljeno plinsko olje kot gorivo za ogrevanje v spornem obdobju obarvano rdeče. Glede na zadnji stavek določbe 1. odstavek 56. člena ZTro se torej šteje, da je tudi gorivo, ki ni označeno z enotnim markirnim indikatorjem, je pa označeno v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi dobavitelja, ustrezno označeno. Po povedanem tožena stranka ni dokazala, da sporne dobave kurilnega olja niso bile ustrezno označene.

Glede nadomestne izjave dobavitelja z dne 22. 2. 2006 tožeča stranka pojasni, da ne dvomi v to, da dobavitelj takrat še ni imel opreme za opravljanje denaturacije in obarvanja, s katero bi lahko opravil ustrezno označevanje, saj v spornem obdobju za takšno označevanje v skladu z nacionalno zakonodajo pri njem ni bilo potrebe, vendar pa tožeča stranka dopušča možnost, da so barvanje pri dobavitelju opravljali ročno, zgolj za potrebe slovenskih strank. Po mnenju tožeče stranke je pomembno tudi to, da tožena stranka ni opredelila nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je tožeča stranka dobavljeno plinsko gorivo prodajala naprej, oziroma uporabljala kot pogonsko sredstvo namesto kurilnega olja.

Po mnenju tožeče stranke dejansko stanje zagotovo ni bilo popolnoma ugotovljeno, zato so bili zaključki tožene stranke opravljeni zgolj na posrednih dokazih, na podlagi katerih pa ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka dobavljala plinsko olje kot gorivo za ogrevanje, prodajala pa kot pogonsko gorivo. Vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka namreč kažejo drugače. Pri tem tožena stranka ni ravnala v smislu načela sorazmernosti v skladu s katerim bi morala v dvomu ravnati v korist tožeče stranke. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji razlogih in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in razlogi tožene stranke in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Sodišče se strinja, da bistvo spora ostaja v vprašanju ali je šteti dobave plinskega olja kot plinsko olje, ki se bo uporabljalo kot gorivo za ogrevanje, ali pa kot plinsko olje za pogonski namen. Plinsko olje je namreč trošarinski izdelek - energent, od katerega se plačuje trošarina v skladu z določbo 54. člena ZTro. Zakon različno obremenjuje plinsko olje, in sicer je trošarina za plinsko olje za pogonski namen bistveno višja od trošarine za plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Dodatno pa 56. člen ZTro določa tudi označevanje energentov, podrobneje pa način označevanja določa 50. člen Pravilnika.

V obravnavanem primeru je bilo po opravljenem trošarinskem nadzoru ugotovljeno, da je tožnik v spornih davčnih obdobjih, to je januar, februar, marec, april in maj 2005 iz Italije prejemal v režimu odloga plačila trošarine plinsko olje, in sicer po podatkih iz trošarinskih dokumentov plinsko olje za gorivo za ogrevanje. Postopek trošarinskega nadzora se je začel na podlagi dopisa italijanskega Glavnega poveljstva finančne policije z dne 26. 8. 2005, ki je sledil opravljeni davčni preiskavi na področju trošarin pri podjetju B., ki je bil dobavitelj plinskega olja tožeči stranki. Ugotovljeno je namreč bilo, da je bilo v letu 2004 (od junija do decembra) mineralno olje "0,2 % S" odpremljeno v Slovenijo neobarvano in neoznačeno, saj je podjetje začelo barvati mineralno olje šele od 9. 5. 2005 dalje. V trošarinskem inšpekcijskem postopku, v katerem je imela tožeča stranka ves čas možnost sodelovanja, je bilo po pregledu vse dokumentacije pri tožeči stranki, kot listin, ki so bile pridobljene s strani italijanskih upravnih organov, ugotovljeno, da sporne pošiljke niso bile obarvane, in da torej ni šlo za plinsko olje za gorivo za ogrevanje, ampak plinsko olje za pogonski namen. Kot sta že navedla oba upravna organa je dokazno breme v obravnavanem sporu na strani tožeče stranke. Tudi po presoji sodišča tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bilo uvoženo plinsko olje označeno kot določa 56. člen ZTro in zato kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da je bilo v Slovenijo vnešeno plinsko olje za gorivo za ogrevanje in kot tako prodano tudi naprej.

Ni tudi res, da je iz dokumentacije, ki je bila zbrana v trošarinskem postopku dokazano, da bi tožeča stranka dobavljala pravilno označeno plinsko olje. Dobavitelj je sicer res v svoji prvi izjavi iz leta 2004 zagotovil, da je dobavljeno kurilno olje označeno v skladu z italijanskimi nacionalnimi predpisi, vendar pa je bila ta izjava kasneje preklicana in v postopku ugotovljeno, da italijanski dobavitelj plinskega olja do 9. 5. 2005 plinskega olja ni označeval, saj zato niti ni imel primerne opreme. Zadnji stavek 56. člena ZTro: "Mineralno olje, ki je označeno v skladu s predpisi drugih držav članic, se šteje za označeno mineralno olje" je bil vnešen v določbo 56. člena ZTro s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem listu RS, št. 126 dne 18. 12. 2003 z veljavnostjo od 2. 1. 2004 dalje. Ta stavek je bil črtan s Spremembami in dopolnitvami Zakona o trošarinah, objavljenimi v Uradnem RS, št. 122 z dne 28. 11. 2006 z veljavnostjo od 1. 1. 2007 dalje. Omenjeni zadnji stavek 56. člena ZTro je v spornem obdobju veljal. Vendar pa se tožeča stranka po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na ta stavek (v smislu, da je energent označen), saj je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da plinsko olje, ki je bilo dobavljeno v spornih obdobjih, sploh ni bilo označeno, saj dobavitelj te možnosti niti ni imel. Tej ugotovitvi tudi tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje, saj meni, da bi lahko dobavitelj barvanje opravljal ročno zgolj za potrebe slovenskih strank. Takšnemu mnenju pa sodišče ne more slediti, saj ni z ničemer izkazano.

Za ugotovitev trošarinske obveznosti po mnenju sodišča upravnemu organu tudi ni treba dokazovati, da je tožeča stranka dobavljeno plinsko gorivo prodajala naprej oziroma uporabljala kot pogonsko sredstvo namesto kurilnega olja. Dejstvo namreč je, da mora biti plinsko olje označeno v skladu z določbami ZTro in Pravilnika ob vnosu le-tega v Slovenijo. Sodišče si tudi načela sorazmernosti ne razlaga tako, kot ga razlaga tožba in sicer, da bi moralo sodišče, oziroma pred njo tožena stranka, ravnati v skladu s tem načelom tako, da bi morala v dvomu ravnati v korist tožeče stranke. Izpeljan je bil podroben trošarinsko inšpekcijski pregled, v katerem je tožeča stranka imela možnost sodelovati in dokazovati nasprotno od tistega, kar je zatrjeval upravni organ. Ukrep, ki je bil izrečen – obveznost plačila trošarinskega dolga, je uravnotežen z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda ter zasledovanim ciljem zakona, ki za energente določa trošarinsko obveznost, zato je bilo po presoji sodišča načelo sorazmernosti pravilno upoštevano.

Sodišče je po povedanem, potem, ko je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, da izpodbijani akt ni ničen in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji (59. člen ZUS-1), potem ko je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.