Jedro

Tožnikovo delo in hojo z eksplozivnim sredstvom v rokah po strmem in neravnem terenu je treba opredeliti kot delo s povečano nevarnostjo, tako da je za škodo, ki jo je tožnik ob padcu utrpel, tožena stranka objektivno odgovorna. Poleg tega je tudi krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila ustrezne obutve, zagotovila mu je le obutev, ki je bila prilagojena za delo z eksplozivnimi sredstvi, ni pa bila primerna za hojo po strmem terenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 18.292,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od posameznih zneskov, razvidnih iz 1. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.724,21 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, hkrati pa ji naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 2.325,63 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka), se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je iz priložene fotografije razvidno, da teren na odseku, kjer je tožniku zdrsnilo, ni kamnit in pretirano strm. Teren je izrazit primer melišča, ki ne predstavlja povečanega tveganja za zdrs. Čevlji, v katere je bil obut tožnik, so imeli ustrezen profil podplata za hojo po melišču. Brez posebnih težav in z malo izkušnjami je gibanje po melišču mogoče ustrezno nadzorovati. Tožnik bi moral in mogel računati na to, da mu bo med premikom po melišču drselo, zato bi moral biti pri gibanju pozoren in previden. Prav tako je tožnik strokovno usposobljen za izvajanje nalog pirotehnika in je bil seznanjen z vsemi varnostnimi ukrepi pri svojem delu ter s posebnostmi na terenu. Če bi tožnik ravnal pri svojem delu z zahtevano stopnjo previdnosti, bi lahko preprečil nastanek škode. Prenašanje eksplozivne polnitve ne pomeni večje nevarnosti. Sama okoliščina, da tožena stranka v času nezgode ni sprejela ocene tveganja pri delu pirotehnikov, ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnik je bil dolžan upoštevati pravila svojega poklica in je nedvomno poznal značilnosti pirotehničnega dela na terenu. Ob primerni pazljivosti bi se tožnik izognil zdrsu, zato nista podani ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke. Nadalje očita, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje odmerilo previsoko odškodnino. Iz obrazložitve sodbe izhaja stališče, ki ni združljivo z ugotovitvijo, da je podano 5 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Izvedenec je pojasnil, da poseben kronični refleksni bolečinski sindrom ni bil v celoti v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Sindrom je nastal zaradi drugih vzrokov, za katere pa tožena stranka ne odgovarja.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse pritožbene navedbe tožene stranke in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Na podlagi 1. odstavka 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) mora delodajalec javnemu uslužbencu (delavcu), ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi delom pri organu, le-to povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je določena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, objektivno, torej ne glede na krivdo (2. odstavek 131. člena v povezavi s 150. členom OZ).

Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik (pirotehnik) poškodoval, ko je opravljal generalno čiščenje (uničevanje neeksplodiranih bojnih sredstev) na vadbišču .... Območje, na katerem prihaja do zatajitve posameznih projektilov pri delovanju na cilju, je kot posebno nevarno označeno s posebnimi tablami „Nevarno območje“. Pirotehniki na terenu delujejo v parih, ki so zaradi narave dela dela vedno različni. V paru en pirotehnik pazi na drugega in si gledata pod prste. Gibata se lahko le po vnaprej začrtani poti, pri čemer ne smeta hoditi skupaj, ker lahko pride do nepričakovane eksplozije. Dne 22. 8. 2006 je ob najdbi neeksplodiranega bojnega sredstva tožnik odšel do vozila po eksploziv. Tožnik je padel, ko mu je spodrsnilo pri hoji z eksplozivom. Utrpel je poškodbo – zlom zunanjega gležnja levo.

Glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno soglaša, da je do poškodbe prišlo ob opravljanju nevarnega dela. Sama dejavnost je, kot so skladno izpovedale priče, zelo nevarna, saj pirotehniki pri tem delu odstranjujejo bojna sredstva, ki so zatajila, in ki lahko v vsakem trenutku nenadzorovano eksplodirajo. Delo je potekalo na podlagi ukaza tožene stranke ob ustreznih pripravah, prisotni pa sta bili gasilska in zdravniška ekipa. Zaradi narave dela pirotehniki nosijo posebno opremo, ki jih ščiti pred eksplozijo. Pri tožnikovem delu tako obstaja povečano tveganje za nastanek poškodb. Dodaten dejavnik pri nastanku škodnega dogodka v obravnavanem primeru predstavlja nevarna podlaga. O naklonu terena ni mogoče zanesljivo sklepati zgolj na podlagi priložene fotografije, temveč je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko se je o strmosti podlage, na kateri je prišlo do padca, prepričalo na podlagi izpovedi prič. Te so skladno izpovedale, da je bil teren strm, z naklonom več kot 40 stopinj, kamnit in precej težak za hojo. S pritožbeno trditvijo, da gre za hojo po melišču, ki ne predstavlja povečanega tveganja za zdrs, pritožbeno sodišče ne soglaša. Ne gre za navadno hojo, temveč za hojo z eksplozivom v rokah, pri čemer že samo ročno prenašanje eksploziva terja od tožnika bistveno večjo pozornost, zaradi česar tudi ni mogoče vse pozornosti usmerjati izključno na težaven teren.

Pritožbeno sodišče glede na navedene ugotovitve soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnikovo delo in hojo z eksplozivnim sredstvom v rokah po strmem in neravnem terenu opredeliti kot nevarno dejavnost. Poleg tega pa je treba upoštevati, da je bil tožnik med delom obut v antistatično obutev. Čevlji so bili po izpovedi prič in tožnika prilagojeni za delo z eksplozivnimi sredstvi, detonatorji, posebno nevarnimi snovmi, glede na možnost eksplozije in ognja, niso pa bili primerni za delo na izjemno strmem terenu. Pirotehniki iste čevlje uporabljajo na ravnem in strmem terenu, pri katerem naklon (tudi v konkretnem primeru) znaša tudi več kot od 45 stopinj. Za delo na terenu, katerega vrhnja plast je prekopana z buldožerjem, in je razrahljana od eksplozivov, bi morali čevlji imeti potrebno zaščito. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je do tožnikovega zdrsa prišlo tudi zaradi neprimerne obutve. Ker tožena stranka ni zagotovila ustreznih čevljev, je torej (tudi) krivdno odgovorna za nesrečo pri delu, pri čemer pa te oblike odgovornosti ni mogoče utemeljevati z opustitvijo sprejema ocene tveganja pri delu. S tem, ko tožena stranka ni sprejela ocene tveganja pri delu, je sicer kršila pozitivno pravo (pravno pravilo, določeno s predpisom), kar pa za ugotovitev vzročne zveze kot predpostavke odškodninske odgovornosti še ne zadošča. Glede na obrazloženo je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Prav tako so v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu OZ. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prisojeno odškodnino, tako iz naslova telesnih bolečin in nelagodnosti med zdravljenjem, iz naslova prestanega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v sodbi (6., 7., 8. in 9. stran). Na pritožbeno navedbo, da je odmerjena odškodnina previsoka, pritožbeno sodišče odgovarja, da višina odmerjene odškodnine temelji na obsežnih in izčrpnih ugotovitvah v izvedenskem mnenju dr. A.B., izpovedbi tožnika ter medicinski dokumentaciji. Izvedenec je pojasnil, da se je po poškodbi razvil izrazit kronični refleksni bolečinski sindrom (Mb Sudeck), katerega vzročnost kljub številnim teorijam ni povsem razjasnjena. Poleg tega, da navedbe tožene stranke, da kronični bolečinski sindrom ni v vzročni povezanosti z nastalo škodo, predstavljajo pritožbeno novoto, pa tak zaključek tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Upoštevaje trajanje in obsežnost bolečin in nevšečnosti znesek 8.600,00 EUR predstavlja ustrezno denarno zadoščenje za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti. Ob nezgodi in po njej (zaradi izida zdravljenja) je tožnik utrpel tudi strah, njegov zahtevek za to obliko nepremoženjske škode pa je glede na intenzivnost in trajanje utemeljen v višini 1.998,98 EUR. Upoštevaje med drugim tudi ugotovitev izvedenca, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti mejno zmanjšane, da ima tožnik težave pri opravljanju opravil in prostočasnih aktivnosti v vsakdanjem življenju, njegovo starost v času škodnega dogodka (44 let) in njegov poklic, znesek 6.996,43 EUR predstavlja ustrezno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 17,6 povprečnih neto plač na dan odločitve sodišča prve stopnje v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine in primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 155. členom ZPP. Ker navedbe v odgovoru na pritožbo tožene stranke niso bistveno pripomogle k razjasnitvi zadeve, tožnik sam nosi svoje stroška odgovora na pritožbo.