Jedro

Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ali ker gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi.

Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej. To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh.

Izrek

I. Pritožbe se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156820/2013 z dne 5. 10. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 130,98 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP).

6. Za spore majhne vrednosti velja, da je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava – pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka sta v teh primerih torej izključena.

7. Tožeča stranka v predmetnem postopku zahteva plačilo glavnice v višini 937,11 EUR - ta naj bi predstavljala stroške upravljanja, obratovanja in opominjanja, ki jih je tožeča stranka založila za toženo stranko. Navaja, da je bila tožena stranka v vtoževanem obdobju lastnik treh garaž v objektu X in dveh poslovnih prostorov na naslovu Y v Ljubljani, tožeča stranka pa na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske Z z dne 17. 6. 1996 in Aneksa z dne 17. 4. 1997 upravnik navedenega objekta. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njen zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pri sprejetju takšne odločitve pa prvostopenjsko sodišče po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v obravnavani pritožbi uvodoma izpostavlja pritožnica.

9. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov (načelno) izhaja že iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. A po ustaljeni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če je ta nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, ali ker gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče prve stopnje le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi (nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza) obstajajo, mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Šele na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade (prim. sklep VS RS VIII Ips 144/2013 z dne 10. 12. 2013, sklep VS RS II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005, VSL sklep I Cp 105/2010 z dne 10. 3. 2010).

10. V obravnavani zadevi je razloge za zavrnitev predlaganih dokazov z zaslišanjem prič A., B., C., D., E. in F. sodišče prve pojasnilo v dokaznem sklepu v 5. točki obrazložitve. Ker pritožnica tem konkretizirano niti ne nasprotuje oziroma ne pojasni, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom bi bilo omenjene priče potrebno zaslišati, pa tudi kršitve pravice do sodelovanja v postopku prvostopenjskemu sodišču ne more očitati. Razlogi za zavrnitev navedenih dokazov so po presoji pritožbenega sodišča tudi v celoti utemeljeni.

11. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče uvodoma odgovarja, da tudi po njegovem stališču v seštevku solastniških deležev ni mogoče upoštevati deleža investitorja G. d. d. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da G. d. d. Pogodbe zagotovo ni sklenil v lastnem imenu. Pojasnilo je, da je že v uvodu pogodbe navedeno, da G. d. d. pogodbo sklepa le za „račun kupcev stanovanj, lokalov in poslovnih prostorov v soseski ..., na podlagi njihovih podpisanih pooblastil in izjav“ in da enako izhaja tudi iz IV. člena Pogodbe - da jo je G. d. d. sklenil za račun kupcev, in sicer na podlagi njihovih podpisanih pooblastil in izjav. Če G. d. d. Pogodbe ni sklenil tudi v lastnem imenu, pa njegovega solastniškega deleža tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre prištevati k deležu ostalih podpisnikov Pogodbe. In ravno v tem je razlog, da njegova pravica do soodločanja (ki sicer izhaja iz lastninske pravice) v konkretnem primeru ne velja. Pogodbeno določilo IV. člena je jasno in to je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Posledično pa tudi ni potrebna nobena dodatna razlaga Pogodbe, kot to želi uveljaviti pritožnica z navedbami o pogodbeni kavzi in namenu G. d. d., da uredi upravljanje soseske in omogoči predajo enot. 12. Sodišče prve stopnje pa tudi nadalje - v zvezi s samo presojo veljavnosti Pogodbe o opravljanja storitev upravljanja soseske Z v Ljubljani z dne 17. 6. 1996 (v nadaljevanju Pogodba ali Pogodba o upravljanju) - ni zmotno uporabilo materialnega prava. Pravilno se je namreč sklicevalo na prvi odstavek 31. člena Stanovanjskega zakona(1) (v nadaljevanju SZ), skladno s katerim je za odločitve v zvezi z upravljanjem skupnih prostorov, delov, objektov in naprav potreben sporazum solastnikov, katerih solastniški deleži sestavljajo skupaj več kot polovico vrednosti stanovanjske hiše. In ker je v okvir dejanskega stanja konkretnega spora sodišče prve stopnje vključilo (tudi) ugotovitev, da so za Pogodbo (v najboljšem primeru) glasovali le solastniki z 41,667 % solastniškim deležem, je tudi pravilno zaključilo, da Pogodba za sosesko Z(2) ni bila veljavno sklenjena oziroma da ta ne more predstavljati veljavnega temelja glede stroškov, ki so v njej fiksno določeni (stroški upravljanja, hišnika, čiščenja skupnih prostorov, urejanja okolice in stroški varovanja). Ker je skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP na ugotovitev, da so za Pogodbo o upravljanju glasovali le solastniki z 41,667 % solastniškim deležem, vezano tudi pritožbeno sodišče, pa tožeča stranka drugačne odločitve v zvezi z veljavnostjo Pogodbe, ne more doseči niti v pritožbenem postopku. Njene pritožbene trditve, da iz podatkov listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka - o podpisnikih Pogodbe o upravljanju oziroma o danih pooblastilih za podpis Pogodbe - izhaja, da je k podpisu Pogodbe pristopila zadostna večina etažnih lastnikov, upoštevaje citirani člen ZPP namreč ni mogoče upoštevati. Glede sklicevanja na odločbe, ki naj bi sprejele drugačno materialnopravno stališče glede veljavnosti Pogodbe o upravljanju v podobnih oziroma istih zadevah, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se nanašajo na drugačne dejanske ugotovitve sodišč prve stopnje. Ker gre večinoma za spore majhne vrednosti, so pritožbena sodišča pri odločanju vezana na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar po naravi stvari vodi do različnih materialnopravnih zaključkov.

13. Pritožba nadalje graja odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. V ta namen navaja, da so predmet tožbenega zahtevka stroški, ki so nastali pri upravljanju in obratovanju objekta, v katerem je lastnica tudi tožena stranka, in da so etažni lastniki dolžni nositi sorazmerni delež vseh stroškov že na podlagi zakona (SPZ, SZ-1).

14. Da je plačilo stroškov v zvezi z obratovanjem stavbe zakonska dolžnost tožene stranke oziroma da so skladno s 115. členom SPZ pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače in da je tožeča stranka kot upravnik za njihovo izterjavo aktivno legitimirana v primeru, če jih je pred tem dobaviteljem poravnala iz lastnih sredstev, pa je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve). Tožeči stranki zakonske podlage za obračunavanje in izterjavo založenih obratovalnih stroškov torej ni odreklo, temveč je za zavrnitev zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve navedlo druge tehtne razloge. V zvezi s temi pa je uvodoma poudariti, da se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti uporabljenih ključev delitve pravilno ni sklicevalo na določilo prvega odstavka 30. člena SZ-1(3), ki ureja delitev stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, saj se ta - kot pove že opis - nanaša na stroške, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, tožeča stranka pa vtožuje stroške, ki izvirajo iz poslov obratovanja soseske. Pritožbena trditev o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s ključi delitve omenjenih stroškov zato po presoji pritožbenega sodišča ni podana.

15. Četudi je torej tožeča stranka ključe delitve vtoževanih stroškov konkretizirano pojasnila (najprej v prvi, natančneje pa še v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014), za uporabo tistih, določenih po enoti, po števcu in formuli bruto površina * indeks maloprodajnih cen * faktor izračuna tožeča stranka ni imela niti zakonske niti pogodbene podlage in je sodišče prve stopnje njen zahtevek utemeljeno zavrnilo v celoti. To pa iz razloga, ker tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni pojasnila, kolikšen del (verzijskega) zahtevka je izračunan na podlagi solastniških deležev etažnih lastnikov (pri čemer ključa delitve po deležih tudi ni aplicirala na konkretne zneske po posameznih postavkah - npr. za stroške toplotne energije). Zaradi nezadostne trditvene podlage v zvezi z višino verzijskega zahtevka in znotraj tega tudi v zvezi z višino tistega, dela, ki je bil izračunan na podlagi solastniških deležev, sodišče prve stopnje namreč tožbenemu zahtevku ni moglo ugoditi niti delno(4). Tožeča stranka trditev ni ustrezno prilagodila tako, da bi se omejila zgolj na stroške, ki jih vtožuje na podlagi obogatitve, tj. na stroške vzdrževanja in obratovanja, le-te pa po višini opredelila ob upoštevanju solastniškega deleža oziroma pojasnila vsaj, koliko od vtoževanih stroškov je zaračunala na podlagi kriterija iz 115. člena SPZ.

16. Če je v eni tožbi združenih več zahtevkov, je namreč treba jasno opredeliti vsak zahtevek posebej (prim. 180. člen ZPP). To je še posebej pomembno ravno v primerih upravnikovih zahtevkov, ko stroške, ki so nastali v zvezi z upravljanjem (poslovne ali večstanovanjske) stavbe, uveljavlja po različnih pravnih temeljih. Dolžnost tožeče stranke iz citiranega člena ZPP je zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru obsegala tudi ločeno trditev o višini tistega dela zahtevka, ki se nanaša na vtoževane stroške obratovanja (ne zgolj o skupni vtoževani višini, v katero so všteti tudi stroški upravljanja) oziroma še bolj specifično - na tiste stroške obratovanja, ki so bili zaračunani upoštevaje solastniški delež tožene stranke. V primeru uveljavljanja več, zlasti tudi več vrst zahtevkov, mora namreč stranka računati tudi na delen uspeh, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi (smiselno) tožeči stranki že pravilno pojasnilo. Pravilno pa ji je pojasnilo tudi, da bi morala tožeča stranka v svoji trditveni podlagi metodo izračuna posameznega stroška tudi aplicirati na konkretno vtoževane stroške in se ne zgolj sklicevati na obširno listinsko dokumentacijo v obliki razdelilnikov. Pritožbene navedbe, da je že iz predloga za izvršbo, katerega del je tudi izpisek iz knjigovodske evidence tožeče stranke, razvidna prav vsaka vtoževana terjatev, so zato neutemeljene.

17. Obrazloženo pomeni, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker tožena stranka ni bila (neupravičeno) obogatena, temveč iz razloga, ker zatrjevane obogatitve zaradi pomanjkljive trditvene podlage po višini ni moglo preveriti. Ni namreč res, kar zatrjuje pritožnica, da je bil toženec obogaten za celotni vtoževani znesek. V pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2014 je namreč sama pojasnila, da na podlagi verzije vtožuje le tiste stroške, ki jih Pogodba o upravljanju ne določa (list. št. 70), oziroma da je vse vtoževane stroške (razen svojih storitev upravljanja) za toženo stranko plačala dobaviteljem iz lastnih sredstev in da zato zahteva njihovo povrnitev na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi.

18. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen na podlagi poslovodstva brez naročila (199. člen OZ). Upoštevati je potrebno, da predstavlja gestija izjemo od načela prepovedi vmešavanja v tuje posle in je dopustna zgolj takrat, ko in dokler je nujna ali koristna. Tožeča stranka se je sklicevala, da je s plačilom dobaviteljem preprečila nastanek večje škode, ki bi zaradi odklopa dobav nastala lastnikom prostorov v objektu. Tožena stranka se je nasprotno njenemu nastopanju kot upravniku upirala, sodišče prve stopnje pa je tožbeni zahtevek tudi po navedenem temelju zavrnilo. Presodilo je, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila gestija nujna, niti ni navedla, kakšna škoda bi sicer nastala toženi stranki. Pritožbeno sodišče se z navedenim stališčem sodišča prve stopnje strinja, saj o nujni gestiji govorimo, „kadar gestor ravna v stiski“, pri čemer mora obstajati „konkretna nevarnost škode, ki jo gestor želi preprečiti s svojim ravnanjem, ali pa mora škoda že nastajati“ (Dr. Nina Plavšak, dr. Miha Juhart, dr. Vesna Kranjc, dr. Ada Polajnar Pavčnik, dr. Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 61).

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neupoštevne in delno za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (tj. v obsodilnem delu) potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS/I, št. 18/91, 19/91 - popr., Uradni list RS, št. 13/93, 9/94 - odl. US, 22/94 - odl. US, 21/94, 29/95 - ZPDF, 24/96 - odl. US, 23/96, 44/96 - odl. US, 1/00 - odl. US, 1/00, 22/00 - ZJS, 87/02 - SPZ, 29/03 - odl. US, 69/03 - SZ-1 in 90/09 - odl. US.

Op. št. (2): Zaradi česar se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali jo je tovrstno pogodbo za celotno sosesko sploh mogoče skleniti, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala, da da je Pogodba o upravljanju veljavno sklenjena vsaj za objekt, v katerem ima svoje prostore in garaže tožena stranka - 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (3): Etažni lastniki so odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži, če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače, razen stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe. Za plačilo stroškov, ki izvirajo iz poslov obratovanja večstanovanjske stavbe, se upoštevajo merila, ki jih predpiše minister s pravilnikom iz 9. člena tega zakona, pri čemer se kot merilo za razdelitev plačila teh stroškov upošteva število posameznih delov, površina posameznega dela in število uporabnikov posameznega dela.

Op. št. (4): Tega pa ne bi spremenilo niti obravnavanje zahtevka v skladu z določbami o zakoniti subrogaciji (275. člen OZ), kar je sicer skladno z novejšo sodno prakso.