Jedro

Osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri pogoje iz 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, življenje v tujini na dan 4.12.1948 in nelojalnost), niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva RS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00 – ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke. Z navedeno določbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, s katero je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku ugotovil, da se tožnikova mati T.W., roj. P., rojena ... v ..., Avstrija in umrla dne 10.12.1993 v Avstriji, ni štela za državljanko Republike Slovenije in za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v tej zadevi za ugotavljanje državljanstva pok. T.W., kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Ur.l. DFJ, št. 64/45, Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Upravni organ je v postopku ugotovil, da je bila T.W. državljanka Kraljevine Jugoslavije in na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v slovensko občino A., že pred 4.12.1948 pa je živela v tujini. V zvezi z drugim pogojem, to je nemško narodnostjo, pa je upravni organ upošteval zaslišanje tožnika in prič F.W., M.S.J., S.J. in M.B. Na podlagi tega je organ zaključil, da je bila T.W. oseba nemške narodnosti. Tožena stranka kot tudi organ prve stopnje sta se oprla na izjavo tožnika, da je bila njegova mati pred poroko leta 1931 Avstrijka, da sta starša govorila nemški in slovenski jezik. Pri odločitvi o nemški narodnosti pa sta se tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka oprla na dejstvo, da je bila T.W. od rojstva pa do poroke avstrijska državljanka, prav tako na njeno nemško poreklo, torej sta upoštevala njeno nemško narodnost tako po rodu, po krvnih vezeh in po jeziku. Po presoji prvostopenjskega sodišča sta tako upravni organ kot tožena stranka presodila vse relevantne okoliščine v zvezi z ugotavljanjem narodnosti, zato je odločitev v zvezi z narodnostjo pravilna. Prvostopenjsko sodišče je nadalje navedlo, da je imel tožnik vso možnost dokazovanja, da nelojalnost njegove matere ne obstaja. Vendar sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti, ker za svoje trditve ni predložil ali ponudil konkretnih dokazov, s katerimi bi uspešno izpodbil domnevo nelojalnosti.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je treba upoštevati dejstvo, da je bila T.W. od leta 1931 državljanka Kraljevine Jugoslavije, ter na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v občino A. Prav tako ni bilo upoštevano, da je bila T.W. poročena in je pridobila jugoslovansko državljanstvo na podlagi poroke, ter da je bila v letu 1946 prisilno izseljena. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke sledi zaključek, da ni ovrgel domneve nelojalnosti, ker za nasprotno trditev ni ponudil nobenega dokaza, in da so na ta način izpolnjeni vsi trije kumulativni pogoji, da se T.W. ne šteje za jugoslovansko državljanko. Meni, da navedeni trije kumulativni pogoji niso podani, saj je bila T.W. jugoslovanska državljanka, ni bila nemške narodnosti in je bila lojalna državljanka. Dejstvo je, da dokazovanje lojalnosti s kakšnimi konkretnimi dokazi niti ni mogoče, saj gre za v bistvu za abstrakcijo. Lojalnost T.W. so potrdile zaslišane priče, od katerih nobena ni potrdila, da bi njegova mati kakorkoli delovala v nasprotju z državnimi interesi, ampak je iz pričanj prič povzeti, da je bila lojalna državljanka, ter da je morala leta 1946 proti svoji volji zapustiti državo. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče in tožena stranka sta se v tej zadevi pravilno sklicevala na določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen. V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, za kar gre v tem primeru, je treba ugotavljati državljanstvo osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu (3. odstavek 63. člena ZDen) po predpisih o državljanstvu, ki so veljali od rojstva te osebe do dne, ko se ugotavlja njeno državljanstvo oziroma do njene smrti. V obravnavanem primeru to pomeni tudi uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele zakona (Ur.l. FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. To pa pomeni, da osebe, za katere je ugotovljeno, da kumulativno izpolnjujejo vse tri navedene pogoje, niso pridobile državljanstva FLRJ, in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila T.W. nemške narodnosti in da je še pred uveljavitvijo novele ZDrž, 4.12.1948 živela v tujini, ter da je dne 10.12.1993 umrla v Avstriji. Revizijski ugovori, ki se nanašajo na prvi pogoj iz 2. odstavka 35. člena ZDrž, na nemško narodnost T.W., so neutemeljeni. Te je že kot tožbene ugovore pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi upravnih organov obeh stopenj, da je bila T.W. po rodu, po krvnih vezeh in po jeziku nemške narodnosti.

Tožnik tudi v reviziji ponavlja tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala, da je bila njegova mati v Avstrijo prisilno izseljena. Ta ugovor je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da za samo odločitev način izselitve ni pomemben, pomembno je le dejstvo, da se je tožnikova mati dne 4.12.1948 nahajala v tujini. Tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na tretji pogoj, na domnevo o nelojalnosti, je prav tako neutemeljen. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je revident imel možnost navajanja dejstev in okoliščin ter predlaganja konkretnih dokazov, s katerim bi izpodbil zakonsko domnevo o nelojalnosti, oziroma dokazoval lojalnost svoje matere T.W., vendar tega v postopku ni uspel izpodbiti. Revident, na katerem je bilo dokazno breme, se tudi po presoji revizijskega sodišča ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju oziroma da gre pri tem za abstrakcijo. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.