Jedro

Po Uredbi o metodologiji za izdelavo bilance stanja so do trenutka sklenitve Samoupravnega sporazuma o razdružitvi sredstev, pravic in obveznosti imeli deleži na združenih sredstvih naravo dolgoročnih finančnih naložb. Od sklenitve navedenega sporazuma dalje, ko bi tožena stranka morala tožnikom glede na njihov izstop izplačati valorizirano vrednost ustanovnega deleža, so ti deleži premoženja imeli naravo terjatev za izplačilo denarne vrednosti deležev, zaradi česar bi morale tožnice to premoženje prikazati v svojih otvoritvenih bilancah na dan 1.1.1993 v kategoriji terjatev (do tožene stranke) kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnika sama nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, po katerem so tožniki zahtevali plačilo denarne vrednosti svojim lastniškim deležem pripadajočih delov skupnega premoženja nekdanje DO, ki ga je prevzela tožena stranka po ugotovljeni vrednosti skupnega premoženja na dan 31.12.1989, skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 do 28.2.2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2009. Tožečim strankam je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili drugo in tretjetožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali sta spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter . Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnika izrecno in v celoti soglašata z navedbami in ugotovitvami sodišča prve stopnje, podanimi v 1. - 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišču pa očitata napačno ugotovitev dejanskega stanja glede vsebine zahtevkov tožečih strank in knjiženj v postopku lastninskega preoblikovanja, posledično pa tudi napačno uporabo materialnega prava.

6. Višje sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom in sicer, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo stališču tožene stranke, da zahtevki tožnikov predstavljajo terjatve oziroma finančne naložbe in, da bi kot taki morali obstajati v otvoritvenih bilancah tožečih strank v postopku njihovega lastninskega preoblikovanja. Za odločitev ni relevantno, da zahtevki tožečih strank – knjigovodsko gledano – temeljijo na bilancah iz leta 1989, ter da združena sredstva, s katerimi je upravljala delovna skupnost skupnih služb (DSSS) niso imela značaja finančnih naložb. Družbeni kapital ni bil neka abstraktna kategorija, ki obstaja sama po sebi, pač pa gre za dejanski in pravni pojem, katerega vsebino in načine ugotavljanja je določil zakon. Kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje, so se tožeče stranke morale lastninsko preoblikovati v skladu z določbami zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 in naslednji; v nadaljevanju ZLPP), družbeni kapital, ki je osnova za lastninjenje, pa se je ugotovil z otvoritveno bilanco po stanju na dan 1.1.1993 po metodologiji, ki jo je predpisala Vlada Republike Slovenije na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (4. člen ZLPP).

7. Na dan 1.1.1993 so tožnicam pripadajoči deleži premoženja, ki so jim pripadali po Samoupravnem sporazumu o razdružitvi, imeli naravo v idealnih deležih razdeljenih združenih sredstev, ki so bila s strani DSSS in nekdanje DO V. prenesena v posest in upravljanje tožene stranke. Pritožba ne izpodbija tudi sicer pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, temelječih na Uredbi o metodologiji za izdelavo bilance stanja (Ur. l. RS št. 24/1993 in nadaljnji), po kateri je bilo izrecno določeno, da je bilo potrebno posamezne postavke sredstev in obveznosti do virov sredstev iz bilance, ki je bila sestavljena na dan 31.12.1992 v skladu z Zakonom o računovodstvu (Ur. l. RS št. 12/89) ovrednotiti na način, predpisan v členih 7 do 50 metodologije. Uredba je v 50. členu določala, da so s terjatvami in finančnimi naložbami mišljene dolgoročne poslovne naložbe, med drugim tudi dolgoročno vložena in združena sredstva, zaradi česar je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da so po Uredbi do trenutka sklenitve Samoupravnega sporazuma o razdružitvi sredstev, pravic in obveznosti imeli deleži na združenih sredstvih naravo dolgoročnih finančnih naložb. Od sklenitve navedenega sporazuma dalje, ko bi tožena stranka morala tožnikom glede na njihov izstop izplačati valorizirano vrednost ustanovnega deleža, so ti deleži premoženja imeli naravo terjatev za izplačilo denarne vrednosti deležev, zaradi česar bi morale tožnice to premoženje prikazati v svojih otvoritvenih bilancah na dan 1.1.1993 v kategoriji terjatev (do tožene stranke) kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje.

8. Obstoj in obseg družbenega kapitala se je torej ugotavljal le na zgoraj navedene predpisane načine. Mimo in izven teh okvirov družbenega kapitala v podjetjih ni mogoče in ni dopustno ugotavljati. Ker ni dvoma, da premoženje ni bilo ugotovljeno z otvoritveno bilanco iz 4. člena ZLPP (tega zaradi pomanjkljive dokumentacije ni mogla ugotoviti niti izvedenka ekonomsko-finančne stroke), za odločitev ne more biti relevantno, da so tožniki zahtevek za izplačilo deležev v skupnem premoženju, ki ga je po sedaj veljavnih predpisih mogoče vsebinsko uvrstiti v (kratkoročne) terjatve, postavile šele z vlogo 9.3.2009 (pred tem so uveljavljali le zahtevke na ugotovitev deležev na skupnem premoženju). Odveč je zato pritožbeno razpravljanje o (ne)poštenosti ravnanja tožnikov, zaradi česar se višje sodišče do teh pritožbenih navedb tudi ne opredeljuje.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama nosita pritožbene stroške.