Jedro

S pritožbeno navedbo, da naj bi prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju dogovora o višini plačila neutemeljeno podelilo večjo težo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke kot pa pisnim dokazom tožnika, pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev 8. člena ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva. Ker o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči na podlagi vseh dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka, zgornji pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da račun kot enostranska listina še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja, lahko pa dolžnikovo postopanje ob prejemu upnikovega računa predstavlja dokaz o vsebini sklenjenega pravnega posla, kot to smiselno opozarja pritožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnik mora toženki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 16.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora vsaka pravdna stranka nositi svoje stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev toženkinih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v tem pravdnem postopku zahteval plačilo 32.208,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 do plačila po računu št. 10/2019 z dne 14. 8. 2019. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo opravljenega dela (provizije) tožnika pri projektu prodaje paketa terjatev treh družb. Toženka se je višini tožbenega zahtevka upirala z navedbami, da naj bi se pravdni stranki dogovorili za zvišanje dogovorjene provizije za opravljeno delo tožnika iz 2% na 2,5% prodajne vrednosti terjatev (kar skupaj s prištetim DDV znese 16.104,00 EUR) in ne na 5% navedene vrednosti (kar skupaj z DDV znese 32.208,00 EUR), kot je to zatrjeval tožnik.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že razsodilo. V prvotnem postopku je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo 16.104,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2019 do plačila (1. točka izreka sodbe VI Pg 463/2020-31 z dne 16. 10. 2020)1, v preostanku, za plačilo 16.104,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. in 3. točka izreka navedene sodbe). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cpg 99/2021 z dne 21. 12. 2021 ugodilo pritožbi tožnika zoper 2. in 3. točko izreka sodbe (glede zavrnilnega dela in sklepa o stroških), sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Iz razveljavitvenega sklepa izhaja, da se mora prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku opredeliti do trditev tožnika, da je toženka račun, iz katerega je razvidno, da tožnik zaračunava plačilo v višini 5% nakupne vrednosti terjatev in ki je bil toženki poslan 14. 8. 2019, zavrnila šele 7. 10. 2019. Prav tako se mora opredeliti do tožnikovih navedb, da naj bi toženka v nadaljnji elektronski komunikaciji višino računa potrdila, ugovarjala pa naj bi le načinu plačila.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in zakonitega zastopnika toženke. Na podlagi dokazne ocene njunih izpovedb je ocenilo, da je bil zakoniti zastopnik toženke prepričljivejši in zaključilo, da sta se pravdni stranki v telefonskem pogovoru dne 9. 8. 2019 dogovorili za 2,5% provizijo. Tudi elektronska korespondenca med pravdnima strankama, v kateri naj bi po tožnikovem mnenju zakoniti zastopnik toženke potrdil dogovor o zvišanju provizije na 5%, sodišča prve stopnje ni prepričala k drugačnemu zaključku. Sodišče se je oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, kjer je ta pojasnil, da z vtoževanim računom nikoli ni imel opravka, pač pa sta bili za to zadolženi sodelavki A. A. in B. B. Ker naj bi tožnik vedno izstavljal račune v skladu z dogovorom, se zakoniti zastopnik toženke z računom ni ukvarjal. Kot dodatni razlog k svoji odločitvi je navedlo, da račun kot enostranska listina ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama, zato naj ne bi bilo pomembno, ali je toženka vtoževani račun pravočasno zavrnila ali ne.

9. Med strankama nesporno in pritožbeno neizpodbijano dejansko stanje je, da je tožnik v elektronskem sporočilu dne 9. 8. 2019 ob 9:44 zakonitega zastopnika toženke pozval, naj mu pisno potrdi, da _v primeru podpisa pogodbe za nakup terjatev C., D., E. v okviru ... portfelja ... znaša tožnikova provizija 2% kupnine + DDV_. Kmalu zatem se je med njima odvil telefonski pogovor, v katerem sta sklenila dogovor o zvišanju tožnikove provizije. Ob 9:52 je tožnik zakonitemu zastopniku toženke znova poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zakonitega zastopnika toženke pozval, da naj mu _pisno potrdi, da bo [tožnik] v primeru podpisa pogodbe za nakup terjatev C., D., E. v okviru ... portfelja v skupni višini kupnine 528.000,00 EUR, ob plačilu are s strani kupca še isti dan izdal račun na G. d. o. o. v višini 5% kupnine neto + DDV, kar skupaj znaša 26.400,00 EUR + DDV, kar skupaj znaša 32.208,00 EUR_. Zakoniti zastopnik toženke je nato ob 9:54 preko svojega mobilnega telefona tožniku poslal elektronsko sporočilo z zapisom: _„Potrjujem kot dogovorjeno“_ (A3).

10. V nadaljnji elektronski korespondenci je tožnik toženko dne 14. 8. 2019 pozval k plačilu računa (A12), toženka pa mu je dne 16. 8. 2019 odgovorila, da je plačilo računa vezano na prodajo paketa terjatev in navedla datume plačila kupnine, kar je bilo skupaj z vtoževanim računom poslano v vednost zakonitemu zastopniku toženke. Tožnik je nato dne 20. 8. 2019 toženki odgovoril, da je račun res vezan na prodajo terjatev, vendar ne po dinamiki kupnine, in to elektronsko sporočilo poslal B. B. in zakonitemu zastopniku toženke (A13). Ob 14.02 uri je slednji odgovoril tožniku, da je višina v redu, spremenila naj bi le dinamiko plačil tako, da bo ta ustrezala prilivom (A14).

11. Pritožnik neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pri presoji verodostojnosti tožnikove izpovedbe upoštevalo tudi okoliščino, da ni znal točno pojasniti, ali je po sklenitvi dogovora o zvišanju provizije opravil še kakšne aktivnosti za toženko, pač pa se je le skliceval na svojo pisno evidenco opravljenega dela, ki pa jo ni predložil sodišču. Navedeno naj bi bilo v nasprotju z uvodno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da edino sporno vprašanje v obravnavani zadevi predstavlja višina plačila, ne pa narava pogodbe niti opravljene storitve, čemur ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino upoštevalo le pri presoji verodostojnosti izpovedbe tožnika v zvezi z višino dogovorjene provizije. Pritožnikovo stališče, da sodišče prve stopnje navedene okoliščine ne bi smelo upoštevati, ker naj ta ne bi bila pomembna za razrešitev predmetnega spora glede dogovora o višini provizije, je torej zmotno, pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe v tem delu v medsebojnem nasprotju, pa je neutemeljen.

12. S pritožbeno navedbo, da naj bi prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju dogovora o višini plačila neutemeljeno podelilo večjo težo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke kot pa pisnim dokazom tožnika, pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev 8. člena ZPP. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je vsebinsko neprepričljiva. Ker o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči na podlagi vseh dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka, zgornji pritožbeni očitek ni utemeljen.

13. Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje elektronska sporočila, ki jih je zakoniti zastopnik toženke poslal preko svojega mobilnega telefona, nepravilno opredelilo kot „SMS-e“, vendar to po presoji pritožbenega sodišča na pravilnost dokazne ocene ni odločilno vplivalo. Po oceni pritožbenega sodišča je za pravilnost dokazne ocene bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšno vsebino sporočil sta si pravdni stranki izmenjali preko svojih mobilnih telefonov, kar je sodišče prve stopnje v svoji dokazni oceni tudi upoštevalo. Ali sta to storili tako, da sta poslali SMS ali pa elektronsko sporočilo, pa po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da nepravilna opredelitev korespondence pravdnih strank kot sistem kratkih sporočil (SMS) na pravilnost dokazne ocene v ničemer ni vplivala. Tudi ne drži pritožbena navedba, da imajo SMS sporočila zaradi manjše sledljivosti, manjše pozornosti pri pisanju in splošno znane manjše teže kot dokaz o pravnem poslu, manjšo dokazno vrednost od elektronskih sporočil. V tem delu prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost), saj je vsebino dokaznih listin v svojo obrazložitev ustrezno povzelo.

14. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da račun kot enostranska listina še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja, lahko pa dolžnikovo postopanje ob prejemu upnikovega računa predstavlja dokaz o vsebini sklenjenega pravnega posla, kot to smiselno opozarja pritožnik. Vendar pa ugotovitev sodišča prve stopnje o pomenu računa ni vplivala na pravilnost dokazne ocene.

15. Pritožnik utemeljeno opozarja, da okoliščina, da B. B. ni imela pooblastila za sklepanje pogodb, kot je to prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika toženke, v ničemer ni bistvena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo, da sodišče iz te okoliščine ne izpelje nobenega zaključka, ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s pritožnikovim zatrjevanjem ta okoliščina tudi ni v nasprotju s povzeto izjavo zakonitega zastopnika toženke, da z vtoževanim računom nikoli ni imel opravka, pač pa je bila za račune zadolžena B. B. 16. Kot rečeno se je sodišče prve stopnje pri presoji toženkinega ravnanja ob prejemu računa oprlo na izpovedbo zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal, da z računom nikoli ni imel opravka, pač pa sta bili za to zadolženi njegovi sodelavki A. A. in B. B. Toženec je v svoji izpovedbi tudi pojasnil, da se z vtoževanim računom osebno ni ukvarjal, ker je tožnik do tedaj vedno izstavljal račune skladno z dogovorom.

17. To pomeni, da toženka računa ni takoj zavrnila, ker z njim ni bila vsebinsko seznanjena. Tudi iz toženkinih neprerekanih trditev2 izhaja, da je notranji postopek sprejemanja, evidentiranja, potrjevanja in plačevanja prejetih računov pri toženki potekal tako, da je B. B. prejete račune evidentirala, vsebinsko pa jih je pregledala, ko je toženka od lastnika terjatev prejela provizijo za posamezni posel, torej takrat, ko je razpolagala s sredstvi za plačilo teh računov. V konkretnem primeru je bilo to konec septembra 2019, ko je hkrati ugotovila, da je višina vtoževanega računa previsoka, o čemer je bil nato obveščen tudi zakoniti zastopnik toženke, ki je nato odredil zavrnitev računa. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da bi B. B. in zakoniti zastopnik toženke takoj zavrnila račun, če ta ne bi bil v skladu s sklenjenim dogovorom.

18. Glede na obrazloženo tožnik drugačnega zaključka ne more doseči niti s sklicevanjem na elektronsko korespondenco med pravdnima strankama v obdobju od 14. 8. 2019 do 20. 8. 2019 (A12-A14). Ker se toženka oziroma njen zakoniti zastopnik v tistem času še ni posvečal vsebini vtoževanega računa, tudi njegove potrditve v elektronskem sporočilu z dne 20. 8. 2019, da je“višina v redu“, ni mogoče šteti kot dokaz temu, da je bil takrat seznanjen z višino vtoževanega računa ter posledično, da je bil med pravdnima strankama sklenjen tak dogovor o višini provizije kot izhaja iz vtoževanega računa.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Tožnik se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožil le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

20. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške, mora pa toženki povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče priznalo toženki glede na izpodbijano vrednost spornega predmeta (16.104,00 EUR) in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 625 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 21 OT) in 12,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 382,50 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 84,15 EUR. Skupaj stroški toženke znašajo 466,65 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

1 Ker se zoper 1. točko izreka prvostopenjske sodbe nobena stranka ni pritožila, je odločitev v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo 16.104,00 EUR ugodeno, postala pravnomočna. 2 Glej toženkino pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2020, str. 3-4 (r. št. 29, l. št. 87-88).