Jedro

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala, da tožeča stranka denarnega zahtevka sploh ni specificirala in da tega ni storila niti kasneje do zaključka postopka na prvi stopnji. Grajala je tudi razloge prvostopenjskega sodišča glede dosojenega denarnega zahtevka. Navedla je, da izvedensko mnenje, na katero se je sklicevalo sodišče, ne daje podlage za ugoditev zahtevku v višini 274.120,00 EUR, ker naj bi izvedenec vrednost opravljenih del ocenil na 165.741,00 EUR. Te pritožbene navedbe so vsekakor terjale odgovor pritožbenega sodišča, saj je šlo za navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker drugostopenjsko sodišče nanje v sodbi ni odgovorilo, je prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, toženi stranki pa izničilo pravico do učinkovite obravnave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Določba 106. člena OZ zajema primere, ko iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, če bi mu bil postavljen, in zakon zato upnika odvezuje dolžnosti, postavljene v drugem odstavku 105. člena, po kateri mora v primerih, ko izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Ni videti prepričljivega razloga, da določba ne bi veljala tudi v primerih, ko je upnik dolžniku pustil dodaten rok za izpolnitev njegove obveznosti, pa se je še pred iztekom roka izkazalo, da dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Za obe zakonski določbi sta temeljnega pomena: (a) primernost dodatnega roka za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti in (b) dolžnikovo ravnanje v dodatnem roku. Razlika je zgolj v tem, da se po določbah 105. člena presoja dejansko ravnanje dolžnika v dejansko postavljenem roku, po določbi 106. člena OZ pa se presoja hipotetično ravnanje dolžnika ob dejanskem ali zgolj predpostavljenem dodatnem roku za izpolnitev pogodbene obveznosti. Vsekakor pa je treba v obeh primerih najprej presoditi, kakšen je primeren dodaten rok za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti. Če je upnik dolžniku sicer postavil dodaten rok, to samo po sebi še ne zadostuje za nastop posledice iz tretjega odstavka 105. člena OZ.

Posledica iz tretjega odstavka 105. člena OZ nastopi ex lege in ne na podlagi izjave upnika. Izjavo upnika, da v takem primeru odstopa od pogodbe, bi bilo mogoče razumeti tudi kot izjavo vednosti o tem, da je nastopila zakonska posledica, kar pa je seveda odvisno od okoliščin posameznega konkretnega primera.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (razen dela, ki zadeva zavrnitev pritožbe tožeče stranke glede teka zamudnih obresti od 7. 12. 2006 do 15. 12. 2007) razveljavi in se zadeva vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 5. 9. 2005 oziroma dne 13. 9. 2005, zaradi odstopa od pogodbe tožeče stranke prenehala veljati v delu, ki zadeva izgradnjo in izročitev v last treh stanovanj (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 274.120,00 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), obstoj terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 24.200,00 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 34.100,00 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), pobotalo ugotovljeni terjatvi do višine ugotovljene terjatve tožene stranke (V. točka izreka), in ugodilo tožbenemu zahtevku za „presežek ugotovljene terjatve iz II. točke izreka“ (VI. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper prvostopenjsko sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in po ugotovitvi neobstoja celotne v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 274.120,00 EUR z zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo (pritožbo tožeče stranke glede teka zamudnih obresti od 7. 12. 2006 do 15. 12. 2007, pritožbo tožene stranke pa v celoti) in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

3. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Drugostopenjsko sodbo izpodbija v celoti, kar je razumeti kot izpodbijanje v delu, v katerem ni uspela na drugi stopnji, in predlagala njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje.

5. Tožena stranka in A., d.d., sta kot naročnika sklenila s tožečo stranko pogodbo št. 9 na podlagi javnega naročila. Predmet pogodbe je bila izvedba gradbenih, obrtniških in instalacijskih del pri obnovi objekta B. v A. ter dograditev zgornjega nadstropja objekta.

6. Pravdni stranki sta se v okviru zgoraj navedene pogodbe posebej dogovorili za izgradnjo treh stanovanj v nadstropju obnavljanega objekta. Za dokončanje del in tehnični pregled je bil določen enak rok kot za obnovo celotnega objekta (šest mesecev po uvedbi v delo; tožeča stranka je bila uvedena v delo 26. 10. 2005). Pravdni stranki sta se dogovorili, „da bo C. C. sklenila prodajno pogodbo za ureditev lastništva za odkup komunalno opremljenega zemljišča ter projektne in upravne dokumentacije, po pogojih iz ponudbene dokumentacije“ (tretji odstavek 2. člena pogodbe). Pogodbena vrednost „skupaj za odkup sorazmernega dela komunalno urejenega stavbišča za stanovanja ter za odkup projektne dokumentacije in upravne dokumentacije, ki jo je izvajalec dolžan plačati C. C.“, je znašala 25.971.900,00 tedanjih SIT brez DDV (oziroma sedanjih 108.378,82 EUR).

7. Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. 11. 2007 sporočila toženi stranki, da z dnem 21. 11. 2007 nepreklicno odpoveduje pogodbo št. 9, ker „skoraj eno leto od dokončanja gradbenih del na objektu pošte v A. in od dneva pridobitve uporabnega dovoljenja za poslovne prostore... ter treh stanovanj, ki naj bi pripadle v last podjetju D., d.o.o., pogodbe še nista izpolnili in podjetju D., d.o.o., izdali listine, sposobne pridobitve lastninske pravice nad omenjenimi tremi stanovanji in vpisa lastninske pravice... in ker iz vašega ravnanja izhaja, da vaših obveznosti niti v dodatnem roku ne boste izpolnili...“. Pred tem je tožeča stranka toženo stranko v začetku leta 2007 večkrat pisno pozvala na ureditev prenosa lastninske pravice na zgrajenih stanovanjih, toženka pa se je v odgovorih sklicevala na dolgotrajnost postopka vknjižbe etažne lastnine v zemljiško knjigo.

8. Tehnični pregled je bil opravljen dne 4. 12. 2006; izdano je bilo tudi uporabno dovoljenje. Končna situacija po pogodbi št. 9 je bila potrjena dne 14. 5. 2008, primopredaja objekta je bila opravljena dne 19. 5. 2008. Pravdni stranki sta dne 1. 7. 2008 sklenili pogodbo, št. 8 za dodatna dela na istem objektu.

Revizijske navedbe.

9. Revident po predstavitvi vsebine pogodbe, ki jo je tožeča stranka podpisala dne 13. 9. 2005, tožena stranka pa 5. 9. 2005, in opisu, kaj je navedel izvedenec dr. E. E. v svojem mnenju, uveljavlja, da je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, ne da bi mu bila vročena vloga, s katero ga je tožeča stranka uveljavljala. Šlo naj bi za vlogo z dne 7. 3. 2013, ki jo je prvostopenjsko sodišče prejelo dne 21. 3. 2013. Revidentu poleg tega naj ne bi bila nikoli vročena druga in tretja pripravljalna vloga tožeče stranke ter nekatere priloge, na kar naj bi opozoril sodišče že pooblaščenec tožeče stranke. Sodišči nižjih stopenj naj ne bi obrazložili, zakaj je bilo ugodeno zahtevku za plačilo 274.120,00 EUR. Tudi ne drži, da naj bi znesek temeljil na izvedenskemu mnenju, saj je izvedenec ocenil vrednost izvedenih del na 165.741,00 EUR, medtem ko predstavlja preostalih 108.379,00 EUR vrednost zemljišča. 10. Revident se ne strinja z razlogi sodišč nižjih stopenj za odpoved pogodbe. Tožeča stranka naj bi v tožbi zatrjevala, da je konec novembra 2007 ugotovila, da tožena stranka pogodbene obveznosti ne bo mogla izpolniti „niti tedaj in tudi še ne dogleden čas“, drugostopenjsko sodišče pa je v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki je videlo podlago za odstop v 106. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), svojo odločitev oprlo na določbo 105. člena OZ, pa čeprav naj bi sama tožeča stranka navedla, da toženi stranki ni dala dodatnega roka za izpolnitev pogodbe. Za odpoved pogodbe tudi sicer po mnenju revidenta ni bilo pravne podlage, ker je bila sama tožeča stranka v zamudi z izpolnitvijo pogodbe, poleg tega pa je s sklenitvijo pogodbe o dodatnih delih priznala obstoj in veljavnost osnovne pogodbe, ki jo naj bi pred tem odpovedala.

11. Revident je predložil še pravno mnenje prof. dr. Mihe Juharta, ki obravnava materialnopravne pogoje za odstop od dvostranske pogodbe zaradi zamude in ki ga naj Vrhovno sodišče po predlogu revidenta šteje kot del njegovih revizijskih navedb.

Razlogi za ugoditev reviziji.

12. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala ugotovitev, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, prenehala veljati in da ji mora tožena stranka „na račun po pogodbi prejetega plačati znesek 455.593,61 EUR z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške.“ Pooblaščenec tožeče stranke je na naroku za glavno obravnavo dne 31. 1. 2013 navedel, da bo uskladil tožbeni zahtevek z ugotovitvijo izvedenca in ga je nato narekoval na zapisnik, pri čemer pa je pri denarnem zahtevku izpustil znesek (pustil prazen prostor). Zahteval je ugotovitev, da je pogodba „v delu, ki se nanaša na izgradnjo in izročitev v last treh stanovanj, prenehala veljati“ (še v vlogi z dne 20. 3. 2012 je zahtevala ugotovitev, da je prenehala veljati celotna pogodba), plačilo denarnega zneska in povrnitev pravdnih stroškov.

13. V vlogi z dne 7. 3. 2013, imenovani „urgenca tožeče stranke“, je tožeča stranka, sklicujoč se na najavljeno spremembo tožbenega zahtevka, denarni tožbeni zahtevek dopolnila tako, da je zahtevala plačilo 274.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2006 dalje do plačila.

14. Vloga z dne 7. 3. 2013 je bila vročena toženi stranki 9. 2. 2015, torej po izdaji obeh izpodbijanih sodb. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala, da tožeča stranka denarnega zahtevka sploh ni specificirala in da tega ni storila niti kasneje do zaključka postopka na prvi stopnji (20. stran pritožbe). Grajala je tudi razloge prvostopenjskega sodišča glede dosojenega denarnega zahtevka. Navedla je, da izvedensko mnenje, na katero se je sklicevalo sodišče, ne daje podlage za ugoditev zahtevku v višini 274.120,00 EUR, ker naj bi izvedenec vrednost opravljenih del ocenil na 165.741,00 EUR (22. stran pritožbe). Te pritožbene navedbe so vsekakor terjale odgovor pritožbenega sodišča, saj je šlo za navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker drugostopenjsko sodišče nanje v sodbi ni odgovorilo, je prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, toženi stranki pa izničilo pravico do učinkovite obravnave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršitev terja razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15. Ne drži, da tožena stranka ni prejela druge in tretje pripravljalne vloge tožeče stranke. Prvostopenjski sodnik je z dopisom z dne 8. 9. 2011 pozval pooblaščenca tožene stranke, da sporoči, katere vloge ni prejel. Po njegovem odgovoru sta mu bili vročeni druga in tretja pripravljalna vloga tožeče stranke. Prejel ju je 23. 9. 2011. 16. Razlogi sodišč nižjih stopenj o dejanski podlagi za (delno) odpoved pogodbe so si nasprotujoči in pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je videlo zakonsko podlago za odstop od (dela) pogodbe v 106. členu OZ (tako je razbrati iz 21. točke obrazložitve), po katerem upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Da tožena stranka svoje obveznosti skleniti pogodbo o prenosu spornih stanovanj na tožečo stranko ne bo izpolnila niti v „dodatnem roku meseca ali dveh“, je prvostopenjsko sodišče sklepalo na podlagi vpogledanih zapisnikov sestankov, na katerih je bilo „opozorjeno, da morata pravdni stranki čim prej urediti stanje v zvezi z lastništvom“, in na podlagi številnih dopisov, s katerimi je tožeča stranka pozivala toženo stranko k sklenitvi pogodbe. Z dopisom z dne 3. 7. 2007 je sporočila toženi stranki pripombe na prejeti osnutek pogodbe in od nje zahtevala, da ji v roku 10 dni „predloži ustrezno pogodbo o prenosu lastninske pravice, sicer bo od pravnega posla odstopila.“ Tožena stranka je nato želela doseči skupen sestanek glede „problematike prenosa lastninske pravice“, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pa je očitno, da pogodbe tožeči stranki ni posredovala (22. točka obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče je kljub temu, da se je najprej opiralo na določbo 106. člena OZ, v nadaljevanju zavzelo stališče, da „je dejansko tožeča stranka z dopisom z dne 21. 11. 2007 odstopila od pogodbe na podlagi 105. člena OZ (z določitvijo dodatnega roka), nato pa nadaljevalo, da „iz dotedanjega ravnanja tožene stranke izhaja, da svoje obveznosti tudi v dodatnem roku ne bi izpolnila.“ Pristavilo je, da je dodatni rok „po svoji naravi kratek.“

17. Drugostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je mogoče določbo 106. člena OZ uporabiti le tedaj, „ko stranka ne pokaže nobene aktivnosti v smeri izpolnitve svoje pogodbene obveznosti, v predmetni zadevi pa toženki takšne „neaktivnosti ni mogoče očitati.“ Za odpoved (dela) pogodbe je našlo dovolj podlage v 105. členu OZ. Na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka toženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi pogodbe in ji večkrat postavila rok za izpolnitev, tožena stranka pa svoje obveznosti iz drugega člena pogodbe ni izpolnila, naj bi tožeča stranka z dopisom z dne 21. 11. 2007 utemeljeno odstopila od pogodbe.

18. Določba 106. člena OZ zajema primere, ko iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, če bi mu bil postavljen, in zakon zato upnika odvezuje dolžnosti, postavljene v drugem odstavku 105. člena, po kateri mora v primerih, ko izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Ni videti prepričljivega razloga, da določba ne bi veljala tudi v primerih, ko je upnik dolžniku pustil dodaten rok za izpolnitev njegove obveznosti, pa se je še pred iztekom roka izkazalo, da dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Za obe zakonski določbi sta temeljnega pomena: (a) primernost dodatnega roka za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti in (b) dolžnikovo ravnanje v dodatnem roku. Razlika je zgolj v tem, da se po določbah 105. člena presoja dejansko ravnanje dolžnika v dejansko postavljenem roku, po določbi 106. člena OZ pa se presoja hipotetično ravnanje dolžnika ob dejanskem ali zgolj predpostavljenem dodatnem roku za izpolnitev pogodbene obveznosti. Vsekakor pa je treba v obeh primerih najprej presoditi, kakšen je primeren dodaten rok za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti. Če je upnik dolžniku sicer postavil dodaten rok, to samo po sebi še ne zadostuje za nastop posledice iz tretjega odstavka 105. člena OZ. Samo po sebi se razume, da dodatni rok predpostavlja, da je pred njegovo postavitvijo iztekel pogodbeni rok za izpolnitev obveznosti.

19. Posledica iz tretjega odstavka 105. člena OZ nastopi ex lege in ne na podlagi izjave upnika. Izjavo upnika, da v takem primeru odstopa od pogodbe, bi bilo mogoče razumeti tudi kot izjavo vednosti o tem, da je nastopila zakonska posledica, kar pa je seveda odvisno od okoliščin posameznega konkretnega primera.

20. Drugostopenjsko sodišče je preskočilo vprašanje primernosti dodatnega roka za izpolnitev toženkine pogodbene obveznosti. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da je tožeča stranka toženko večkrat pozvala k izpolnitvi pogodbe in ji večkrat postavila rok za izpolnitev, tožena stranka pa svoje obveznosti ni izpolnila. Tako sklepanje bi bilo pogojno mogoče sprejeti, saj se upira tako načelu vestnosti in poštenja pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz 5. člena OZ, kakor tudi smislu določb 105. in 106. člena OZ, če bi se upniku v povsem jasnih primerih postavljalo pretirane formalistične zahteve pri odpovedi pogodbe, ki je dolžnik kljub njegovemu stalnemu pozivanju ne izpolni. Vendar pa ugovori dolžnika (toženke) v tej zadevi zaenkrat ne omogočajo tako poenostavljenega sklepanja.

21. Pogodbena zaveza toženke, da bo sklenila prodajno pogodbo za ureditev lastništva za odkup komunalno opremljenega zemljišča ter projektne in upravne dokumentacije, po pogojih iz ponudbene dokumentacije, ne pomeni izvršitvenega ravnanja, ki bi bilo odvisno le od nje same. Nobene pogodbe ne more skleniti le ena pogodbena stranka. V tej zadevi je zato treba najprej oceniti, ali je toženka napravila vse, kar je bilo od nje razumno pričakovati za sklenitev pogodbe za ureditev lastništva treh spornih ravnanj. Pri tem ne gre za sklenitev kakršnekoli pogodbe, pač pa take, ki bi omogočila vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko (ureditev lastništva). V ponovljenem postopku bo zato treba presoditi tudi ugovore toženke, ki je zatrjevala, da je pripravila popravljeni osnutek pogodbe, ki je upošteval pripombe tožeče stranke, da pa se je bilo treba uskladiti še o plačilu davkov, tožeča stranka pa se ni udeležila v ta namen sklicanega usklajevalnega sestanka in da je bil prenos lastništva nad stanovanji odvisen tudi od „etažacije“ nepremičnine, na kar pa je imela tožena stranka le omejen vpliv.

O stroških postopka.

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.