Jedro

Sodna praksa z namensko in sistemsko razlago zakona razlaga določilo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Tak je bil namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva k 15. členu ZST-1 namreč izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po četrtem odstavku 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila (ta podatek je sodišče prve stopnje od tožnika že pridobilo), zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo: s pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali z ugovorom zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 5.10.2022 zavrnilo.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožnika zoper plačilni nalog ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je potrebno odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-26/20-9) upoštevati tudi na področju plačila sodnih taks. Odškodnina, ki je bila dosojena tožniku, je strogo osebna škoda, povračilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, in se tako tožniku posledično zaradi tega, ker ta odškodnina nadomešča povzročeno škodo, ni povečalo premoženje in zato tudi iz tega razloga ni dolžan plačati sodne takse. Tožnik je v ugovoru navedel, da je potrebno upoštevati finančno stanje tožnika, ki je bil v zadnjem času brez zaposlitve in dohodkov, in bi plačilo takse tudi ogrozilo njegovo preživljanje, v zvezi s čimer sodišče navede, da to ni ugovorni razlog, vendar pa je seveda treba te navedbe tožnika upoštevati kot predlog za taksno oprostitev, kar pa sodišče ni upoštevalo oziroma o tem sploh ni odločalo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pravilno navedlo, da je sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-26/20-9 neutemeljeno. S to odločbo je Ustavno sodišče RS zgolj izenačilo davčno obravnavo odškodnin za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic z ostalimi oblikami pravno priznane nepremoženjske škode po določbi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini (Zdoh-2). Navedena odločba Ustavnega sodišča RS v ničemer ne posega v določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1), zato je ni mogoče razumeti tako, kot to meni pritožba. V navedeni ustavni odločbi pa je v točki 17 izrecno navedeno, da pomeni izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo dejansko spremembo (povečanje) posameznikovega premoženja v določenem obdobju. Ker ZST-1 nikjer ne določa, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ne šteje v premoženje oziroma sredstva, ki so relevantna za odmero oziroma naložitev sodne takse, je neutemeljena pritožbena navedba, ki trdi drugače. 5. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče moralo vsebinsko presojati njegove trditve o nezmožnosti plačila sodne takse. Stranka sicer lahko poda predlog za oprostitev plačila sodne takse za eno taksno obveznost ob enakih okoliščinah le enkrat in sodišče o njem odloča le enkrat. Toda pri odmeri in plačilu sodne takse po 4. odst. 15. člena ZST-1 gre za specifičen položaj. Stranka je bila namreč v postopku že oproščena plačila sodnih taks in zanjo sklep o oprostitvi še vedno velja. Ob vložitvi tožbe plačila sodne takse ni zmogla, ne da bi bilo sicer občutno ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih družinskih članov (11. člen ZST-1). Sodna praksa1 z namensko in sistemsko razlago zakona razlaga določilo 4. odst. 15. člena ZST-1 tako, da je treba tudi naknadno določeno takso presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Tak je bil namen zakonodajalca. Iz zakonodajnega gradiva k 15. členu ZST-1 namreč izhaja, da mora biti pridobitev premoženja dejanska in ne zgolj formalna, ker je smiselno, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje.2 Naknadna obveznost plačila sodne takse je sprejemljiva le ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Sodišče te presoje ne opravlja v smislu ponovnega odločanja o ponovnem predlogu stranke za oprostitev plačila sodne takse, pač pa mora že pred oziroma ob izdaji sklepa oziroma plačilnega naloga za naknadno plačilo sodne takse ugotoviti obstoj vseh predpostavk za nastanek taksne obveznosti po 4. odst. 15. člena ZST-1. Ugotoviti mora, ali je stranka premoženje na podlagi izvršilnega naslova dejansko pridobila (ta podatek je sodišče prve stopnje od tožnika že pridobilo), zlasti pa tudi, ali je njeno premoženjsko stanje tako, da ji omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Zoper tako odločitev ima stranka sodno varstvo: s pritožbo zoper sklep, če sodišče z njim odloči o nastanku take taksne obveznosti, ali z ugovorom zoper plačilni nalog iz razloga, da taksna obveznost po 4. odst. 15. člena ZST-1 ni nastala, če sodišče izda le plačilni nalog.

6. Zaradi napačne uporabe 4. odst. 15. člena ZST-1 sodišče doslej še ni ugotovilo dejanskega stanja o pritožnikovem premoženjskem stanju in zmožnostih za plačilo naknadne odmere sodne takse. To bo moralo storiti v nadaljnjem postopku ob pravilnem upoštevanju obrazloženih materialnopravnih izhodišč glede razlage 4. odst. 15. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje naj torej presodi in odloči, ali so podani pogoji, da tožniku naloži v plačilo del takse oziroma ali je nastala taksna obveznost po 4. odst. 15. člena ZST-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. odst. 1. člena ZST-1).

1 Tako npr. odločbe I Cp 328/2020, I Cp 258/2022, I Cp 216/2020 in druge 2 Predlog ZST-1, Poročevalec DZ, št. 7/2008