Jedro

Pravno naziranje o odsotnosti objektivne odgovornosti je materialnopravno pravilno. Vendar ni pravilno zato, ker tanka, neoznačena žica, ki jo je mogoče z lahkoto spregledati, napeta čez pločnik v višini ramen oziroma vratu pešcev na splošno ne bi predstavljala povečane nevarnosti, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje, pač pa zato, ker imetnik nevarne stvari ne odgovarja objektivno za iz nje izvirajočo škodo, če je, tako kot v konkretnem primeru, stvar postala nevarna zaradi nepravilne oziroma neprimerne uporabe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 17. 7. 1998 telesno poškodoval. Med hojo po pločniku v Ljubljani je ob gradbišču železniškega prehoda spregledal tanko žico, ki je bila v višini njegovih ramen napeta med plastično oranžno ograjo, s katero je bilo ograjeno gradbišče in žično ograjo na drugi strani pločnika, torej nad celotno širino pločnika, zadel vanjo in padel ter pri tem utrpel zlom stranskih odrastkov drugega, tretjega in četrtega ledvenega vretenca, kar je huda telesna poškodba, poleg te pa še rano z obtolčenino glave in rano z obtolčenino levega komolca, ki sta lažji telesni poškodbi.

2. Od prvotožene stranke kot izvajalke del in od drugotožene stanke kot njene zavarovalnice je zahteval povrnitev nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku delno ugodilo in mu prisodilo 2.200.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2005 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je ob obravnavanju pritožb obeh toženih strank ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Prva tožena stranka sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka istega člena pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper njo. Zanika, da bi žico, v katero je zadel tožnik, preko pločnika namestili njeni delavci. Trdi, da tega tožnik ni niti zatrjeval in je sodišče prve stopnje o tem odločilnem dejstvu zgolj sklepalo. Po njenem mnenju ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Pojasnjuje bistvo objektivne odgovornosti in izraža svoje mnenje, da žice, napete med ograjo delovišča in vzporedno žičnato ograjo ni mogoče šteti za nevarno stvar. Končno meni, da je izpodbijana odločitev zmotna (tudi) zato, ker je tožniku prisojena glede na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) previsoka odškodnina.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so nedovoljene revizijske trditve, da je zmoten zaključek, da so delavci prve toženke napeljali žico, v katero je zadel tožnik in da je sodišče o tem zgolj sklepalo.

7. Očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo prva toženka smiselno uveljavlja, je podana zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V reviziji se zatrjuje, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker iz listin in zaslišanj prič ni razvidno, da bi bila revidentka lastnica, imetnica oziroma uporabnica sporne žice, to je nevarne stvari, za katero odgovarja lastnik, imetnik oziroma uporabnik. Iz tega pojasnila pa je razvidno, da prva toženka dejansko uveljavlja odsotnost ene od predpostavk objektivne odgovornosti in ne procesne kršitve, ki tudi sicer glede na zgoraj navedeno vsebino zakonske norme ni podana.

8. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa samo na zahtevo stranke (371. člen ZPP), ki mora biti zato obrazložena: vsebovati mora vsaj opis ravnanja oziroma opustitve sodišča, ki je v nasprotju s procesnimi pravili. Glede uveljavljane relativne kršitve procesnih pravil pred sodiščem druge stopnje revizija tej zahtevi ni zadostila, zato ta revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

9. Prva toženka se upira svoji objektivni odgovornosti s trditvijo, da tanka žica, napeta nad pločnikom, ne more šteti za nevarno stvar. Njeno pravno naziranje o odsotnosti objektivne odgovornosti je materialnopravno pravilno. Vendar ni pravilno zato, ker tanka, neoznačena žica, ki jo je mogoče z lahkoto spregledati, napeta čez pločnik v višini ramen oziroma vratu pešcev na splošno ne bi predstavljala povečane nevarnosti, kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje, pač pa zato, ker imetnik nevarne stvari ne odgovarja objektivno za iz nje izvirajočo škodo, če je, tako kot v konkretnem primeru, stvar postala nevarna zaradi nepravilne oziroma neprimerne uporabe. Sicer pa je bila v konkretnem ugotovljena (tudi) krivdna odgovornost prve toženke (prvi odstavek 154. člena ZOR), česar ta z revizijo sploh ne izpodbija.

10. Tožnik je utrpel zlom stranskih odrastkov drugega, tretjega in četrtega ledvenega vretenca, rano z obtolčenino glave in rano z obtolčenino levega komolca. Zdravljenje je trajalo skoraj tri mesece, ko je bil tožnik nesposoben za delo, nato je skoraj tri mesece delal s skrajšanim delovnim časom. V bolnici je bil štiri dni, hude telesne bolečine je trpel en dan, srednje bolečine tri dni zdržoma in nato še mesec dni predvsem pri fizioterapiji, lažje bolečine pa je trpel devetdeset dni. Šestkrat je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju ob slikanju hrbtenice, v bolnici je prejemal analgetike, prav tako tudi doma, ko je imel bolečine. Ob padcu se je zelo prestrašil, nato pa je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, saj je bilo le-to dolgotrajno in naporno. Strah za izid zdravljenja zlomljenih vretenc je trajal do zaključka fizioterapije in omilitve bolečin, skupaj tri mesece. Trajne posledice poškodbe predstavljajo nezaraščeni zlom iz stranskih odrastkov treh ledvenih vretenc, kar se kaže v zmanjšani gibljivosti ledvenega segmenta hrbtenice v vseh smereh in zahteva izogibanje prisiljeni drži in prevelikim obremenitvam ter naglim nagibom. Zlomljeni odrastki so položeni prečno in so brez možnosti celjenja, kar je povzročilo njihovo psevdoartrozo – pojav lažnega sklepa. Nezaraščeni zlomi stranskih odrastkov ledvenih vretenc povzročajo stalno bolečino, ki tožnika ovira pri težjih opravilih, pri opravilih, pri katerih se je potrebno pripogibati, dvigovati težja bremena in podobno. Za tožnika, ki opravlja pisarniško delo predstavlja problem prisiljena drža in nagli gibi. Za opisane vrste, obseg in trajanje nepremoženjske škode je bila tožniku prisojena odškodnina v višini 2.200.000 SIT: 1.050.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 1.050.000 SIT za telesne bolečine in 100.000 SIT za strah.

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 200. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki je korektiv prvega, pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, v skladu s katerima se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odražajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupen znesek zadoščenja, ki je ustrezen rezultat izčrpno ugotovljenih specifičnosti konkretnega primera in njegove primerjave s podobnimi primeri v sodni praksi. Zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in je revizijska zahteva za znižanje denarne satisfakcije neutemeljena.

12. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).