Jedro

Upoštevaje omejitve, ki sta jim zaradi zagotavljanja splošne dostopnosti javnega dobra pri pridobivanju izključujočih upravičenj na javnem dobrem izpostavljena lastnik in mejaš, ter dejstvo, da je glede katastrskih izmer javnega dobra izvorna evidenca zemljiški kataster, se je v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru oziroma mejo določeno v njem. V primerih, kot je konkretni, ko se zatrjuje poseg v javno dobro, ima v postopkih sodnega določanja meje javno dobro status močnejše pravice. Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno, ko je mejo v konkretnem primeru določilo na podlagi močnejše pravice po stanju kot ga izkazuje kataster.

Izrek

I. Pritožba predlagateljice se zavrne, pritožbi nasprotne udeleženke pa se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se drugi odstavek IV. točke izreka glasi: "Predlagateljica sama nosi skupne stroške postopka." V ostalem se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica in nasprotna udeleženka nosita vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje mejo med nepremičninama parc. št. 51/0 k.o. V.,1 ki je javno dobro v lasti predlagateljice, in parc. št. 46/2, ki je v lasti nasprotne udeleženke, na podlagi močnejše pravice določilo tako, da poteka od zemljiško katastrske točke 474 v ravni liniji do zemljiško katastrske točke 638. Mejo med nepremičninama parc. št. 51/0 in parc. št. 42/2, ki je v lasti nasprotne udeleženke, je na podlagi močnejše pravice določilo tako, da poteka od zemljiško katastrske točke 638 v ravni liniji do zemljiško katastrske točke 472. Opredelilo je vrednost spornega mejnega prostora (800,00 EUR), ugotovilo, koliko znašajo skupni stroški postopka (1.016,85 EUR) ter nasprotni udeleženki naložilo, da del teh stroškov (508,42 EUR) povrne predlagateljici.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta predlagateljica in nasprotna udeleženka.

3. Predlagateljica sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je mejo določilo po močnejši pravici, ne glede na določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Pri določanju meje je nepravilno upoštevalo le katastrske podatke, sklicujoč se na šesti odstavek 15.a člena Zakona o javnih cestah, ki ni več v veljavi. Ni res, da je sodišče pri sodnem določanju meje vezano na katastrske podatke. Če bi to držalo, sodno določanje meje ne bi imelo nobenega smisla. Sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VSL II Cp 4091/2010 je neprimerno. Predlagateljica se v konkretnem primeru ni sklicevala na določila o priposestvovanju, pač pa na to, da je nasprotna udeleženka lastninsko pravico mejnega zidu pridobila na originaren način z gradnjo na tujem svetu. Postopek urejanja meje ceste je sedaj urejen v 13. in 14. členu Zakona o cestah, ki ne vsebuje več določbe, da se meja določi po podatkih katastra. Po prepričanju predlagateljice se meja lahko določa na podlagi pravil SPZ. Sodišče bi zato moralo izvesti dokazni postopek v smeri ugotavljanja, da je sporni mejni zid v lasti nasprotne udeleženke, saj ga je zgradila ona. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb predlagateljice, da so koordinate o mejni točki 638 med nepremičninami parc. št. 42/2, 46/2 in 51/0 napačne, in da ureditev meje, na katero se je oprlo sodišče v tem postopku, temelji na očitni napaki v elaboratu. Na naroku dne 5.10.2016 je predlagateljica v zvezi s tem podala dokazni predlog, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zaradi tega je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno določena meja.

4. Na pritožbo predlagateljice je nasprotna udeleženka odgovorila. Zavrača navedbe predlagateljice in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa v tem delu.

5. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo zoper IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje. Predlaga, da izpodbijano odločitev o stroških postopka pritožbeno sodišče spremeni tako, da predlagateljica sama krije vse skupne stroške postopka, podrejeno pa, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških oprlo na 139. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, ki določa, da udeleženci skupne stroške postopka trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. To drži, vendar o stroških postopka sodišče lahko odloči tudi drugače. V konkretnem primeru bi o stroških moralo odločiti po krivdnem principu, saj iz meritorne odločitve izhaja, da je bil postopek nepotreben. Predlagateljica z njim ni dosegla želene spremembe meje. Ker je predlagateljica sprožila postopek in s tem povzročila nastanek določenih nujnih (skupnih) stroškov, bi jih morala v celoti trpeti sama (VSL II Cp 632/2011 in I Cp 4153/2009).

6. Predlagateljica na njeno pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba predlagateljice ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je utemeljena.

O pritožbi predlagateljice

8. V konkretnem primeru gre za ureditev meje med nepremičnino parc. št. 51/0, ki je javno dobro v upravljanju predlagateljice in je kategorizirana kot občinska javna cesta, in nepremičninama parc. št. 46/2 in 42/2, ki sta v lasti nasprotne udeleženke. Mejo med njimi je sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno določilo tako, da ustreza poteku katastrske meje. S tem je sledilo dolgoletni in ustaljeni sodni praksi, po kateri se meja v takih primerih določi tako, da njen potek ustreza poteku katastrske. Pravno podlago za takšno odločitev predstavljajo določbe SPZ glede materialno pravnih kriterijev za ureditev meje, določbe istega zakona glede opredelitve javnega dobra ter določbe Zakona o cestah - ZCes-1. 9. Javno dobro je stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba), na njem se lahko pridobi (le)2 posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon (19. člen SPZ). Na njem že na splošno ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (44. člen SPZ), za ceste pa ZCes-1 tudi posebej določa, da na njih ni mogoče dobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic (3. člen ZCes-1).

10. Upoštevaje omejitve, ki sta jim zaradi zagotavljanja splošne dostopnosti javnega dobra pri pridobivanju izključujočih upravičenj na javnem dobrem izpostavljena lastnik in mejaš, ter dejstvo, da je glede katastrskih izmer javnega dobra izvorna evidenca zemljiški kataster, se je v sodni praksi izoblikovalo enotno stališče, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, upoštevati stanje v katastru oziroma mejo določeno v njem. V primerih, kot je konkretni, ko se zatrjuje poseg v javno dobro, ima v postopkih sodnega določanja meje javno dobro status močnejše pravice.3 Glede na navedeno je sodišče ravnalo pravilno, ko je mejo v konkretnem primeru določilo na podlagi močnejše pravice po stanju kot ga izkazuje kataster. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer nepravilno sklicevalo na določbo 15.a člena ZJC. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da navedena določba ni več v veljavi. Vendar navedena nepravilnost glede na vse zgoraj povedano na pravilnost odločitve sodišča ni vplivala. S tem povezani pritožbeni očitki so neutemeljeni.

11. Pritožba sodišču neutemeljeno očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, češ da se ni ukvarjalo z njenimi trditvami o izgradnji spornega zidu. Predlagateljica, ki zatrjuje, da meja poteka drugače, kot jo je z izpodbijanim sklepom določilo sodišče,4 tako zatrjevani potek meje med drugim gradi na trditvi o močnejši pravici - lastninski pravici nasprotne udeleženke na spornem zidu. Navaja, da je slednja lastninsko pravico na navedenem zidu pridobila z njegovo izgradnjo, na podlagi pravil o gradnji na tujem (sklicuje se na 25. člen ZTLR). Pri določanju poteka meje se sodišče s temi trditvami pravilno ni ukvarjalo. Tudi v času veljavnosti ZTLR so bile ceste stvari v splošni rabi (javno dobro),5 kar pomeni, da neomejena in izključujoča raba civilnopravnih oseb na njih ni bila mogoča.6 Posledično je bila na njih onemogočena pridobitev lastninske pravice ne le s priposestvovanjem, pač pa tudi z gradnjo na tujem svetu.

12. Drugi sklop trditev na katerih predlagateljica gradi zatrjevani potek meje so trditve o koordinatah mejne točke 638. Koordinate mejne točke 638 med nepremičninami 42/2, 46/2 in 51/0, so v geodetskem elaboratu, ki ga je izdelal LGB d.o.o. iz Ljubljane in ki je bil osnova za natančnejšo ureditev meje med obravnavanimi parcelami, po njenem mnenju napačne in nova ureditev meje temelji na očitni napaki v elaboratu. Omenjeni elaborat se sklicuje na naravni kamen, vendar omenjena točka nikoli ni bila določena z naravnim kamnom. Pritožba očita, da se sodišče v izpodbijanem sklepu s temi vprašanji ni ukvarjalo.

13. Kot že rečeno, je pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, treba upoštevati stanje v katastru oziroma mejo določeno v njem. Izjeme od tega pravila so mogoče le v primeru napake ali pomanjkljivosti v katastru. Sodišče je temu v konkretnem primeru sledilo, mejo je določilo tako, kot poteka po katastru, kar za stranki ni bilo sporno (narok dne 5.10.2016).

14. Mejna točka, ki je za predlagateljico problematična, je bila v kataster vpisana v postopku natančnejše določitve meje, na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe IDPOS 6224. Po sami naravi stvari torej ne gre za napako v katastru,7 pač pa za vris točke, ki temelji na pravnomočni in dokončni upravni odločbi, izdani v predpisanem postopku in na predpisan način. Morebitne nepravilnosti te odločbe oziroma nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pravdno sodišče ne more preizkušati ne njene pravilnosti, ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana (13. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP8). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z določitvijo točke 638 in dokaznega postopka v tej smeri ni izvajalo, temveč je glede njene določitve izhajalo iz odločbe IDPOS 6224. 15. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo predlagateljice zavrnilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

O pritožbi nasprotne udeleženke

16. Nasprotna udeleženka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s skupnimi stroški postopka. Skupne stroške postopka zaradi sodne ureditve meje trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko o tem odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi (139. čl. ZNP).

17. Iz meritornega sklepa v tej mejni zadevi nedvomno izhaja, da je bil spor nepotreben. Šlo je za mejo, ki je bila evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta, nasprotna udeleženka je s tako določeno mejo vseskozi soglašala. Predlagateljica v sodnem postopku ni dosegla želene spremembe meje, čeprav je bila ona tista, ki je sprožila postopek in s tem pa povzročila določene skupne stroške. Ob takšnih okoliščinah pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje o skupnih stroških postopka odločiti po krivdnem principu tako, da skupne stroške postopka predlagateljica nosi sama.

18. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da krije skupne stroške v celoti predlagateljica (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

19. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP.

1 V nadaljevanju sodišče označbo katastrske občine opušča, ker se vse obravnavane nepremičnine nahajajo v katastrski občini 2610 Vanganel. 2 II Ips 278/2013. 3 Tako II Ips 510/1997, ponovno II Ips 278/2013. 4 Trdi, da meja poteka ob vznožju spornega mejnega zidu tako, da se slednji nahaja na nepremičnini nasprotne udeleženke, ne pa na nepremičnini predlagateljice, kot bi izhajalo iz katastrskih podatkov. 5 Tako izhaja iz določb 2. člena Zakona o cestah, Uradni list SRS, št.38/1981 s sprem., ki je veljal do 7.6.1997, in nato 2. člena Zakona o javnih cestah, ki je pričel veljati 7.6.1997 in se je uporabljal do 30.6.2011. 6 Stvarnopravni zakonik s komentarjem GV založba, 2004, str. 127, 128. 7 Tega predlagateljica niti ne trdi, trdi, da gre za napako v elaboratu. 8 V nepravdnem postopku se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, če z Zakonom o nepravdnem postopku - ZNP ni drugače določeno (37. člen ZNP).