Jedro

Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da zadeva še ni bila pravnomočno zaključena. Dejstvo, da je pritožba dejansko bila vložena, torej samo po sebi ne pomeni bistvene spremembe stanja - še vedno gre za nepravnomočno odločitev. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo, tudi samo po sebi še ne pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Prav tako je obseg pritožbenega preizkusa in s tem standard obrazloženosti odločb višjih sodišč ožji od tistega, ki se ga terja od sodišč prve stopnje. Zato gre s strani tožeče stranke zgolj za špekulacije glede tega, na kakšen način in v kolikšnem času bo višje sodišče odločilo o pritožbah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v višini 112,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do pravnomočnega končanja postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 415/2019. 2. Zoper sklep se je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za prekinitev postopka zavrne ali po potrebi zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Stranski intervenient je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, mora postopek prekiniti. Odločitev o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali ne, je v dispoziciji sodišča in ne strank. Pri tem pa se mora sodišče ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti ter pospešitve postopka, upoštevati pa mora tudi pravico stranke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.1

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je vprašanje obstoja lastninske pravice na sporni nepremičnini predhodno vprašanje. Svojo odločitev, da tega predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, je utemeljilo na stadiju postopka II P 415/2019, kjer je bila v trenutku odločanja sodišča prve stopnje že izdana prvostopenjska sodna odločba. Tožeča stranka je v pritožbi nasprotovala obema presojama sodišča prve stopnje.

7. Kar zadeva presojo, ali je obstoj lastninske pravice tožeče stranke predhodno vprašanje, je tožeča stranka v pritožbi argumentirala, da ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v zemljiški knjigi nedvoumno vpisana kot lastnik sporne nepremičnine, ne obstaja spor o pravici, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi. Takšna argumentacija pravzaprav temelji na stališču, da je domneva lastništva po stanju v zemljiški knjigi dejansko neizpodbojna, kar pa ne drži. Ker je ta domneva izpodbojna, sme tožena stranka (v tem primeru skupaj s stranskim intervenientom) uveljavljati ugovor aktivne legitimacije, s tem pa je treba rešiti predhodno vprašanje, ali aktivna legitimacija, ki je v tem primeru utemeljena na lastninski pravici tožeče stranke, obstoji. Posledično trditev tožeče stranke, da obstoj lastninske pravice tožeče stranke ni predhodno vprašanje, ni utemeljena.

8. Ob upoštevanju že navedenega dejstva, da je domneva lastništva v zemljiški knjigi izpodbojna, višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da že stadij postopka, v katerem je zadeva II P 415/2019 utemeljuje presojo, da je na podlagi načela ekonomičnosti postopka smotrna odločitev, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v omenjeni zadevi.

9. Tožeča stranka je navedla, da sodišče prve stopnje v času izdaje svojega sklepa (14. 9. 2021) ni bilo seznanjeno s tem, da je tožeča stranka v zadevi II P 415/2019 (tam v položaju prve toženke) vložila pritožbo. Vendar ta okoliščina sama po sebi ni argument za drugačno presojo višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno, da zadeva še ni bila pravnomočno zaključena. Dejstvo, da je pritožba dejansko bila vložena, torej samo po sebi ne pomeni bistvene spremembe stanja – še vedno gre za nepravnomočno odločitev. Dejstvo, da je tožeča stranka vložila pritožbo, tudi samo po sebi še ne pomeni, da obstaja velika verjetnost, da bo višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Prav tako je obseg pritožbenega preizkusa in s tem standard obrazloženosti odločb višjih sodišč ožji od tistega, ki se ga terja od sodišč prve stopnje. Zato gre s strani tožeče stranke zgolj za špekulacije glede tega, na kakšen način in v kolikšnem času bo višje sodišče odločilo o pritožbah.

10. Okoliščine, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala, da naj bi bil stranski intervenient pomanjkljivo skrben pri varovanju svojih pravic v izvršilnem postopku, v katerem je tožeča stranka pridobila za toženo stranko in stranskega intervenienta sporno lastninsko pravico, niso odločilne za presojo smotrnosti prekinitve postopka. Navsezadnje ni mogoče spregledati, da je prekinitev postopka odrejena prav zaradi sproženega in že naprednejšega stadija drugega postopka, v katerem naj bi stranski intervenient skušal zavarovati svojo pravico. Če obravnavani postopek ne ustreza popolnoma temu, kar je kot najbolj primerno pravno varstvo ocenila tožeča stranka, to ni odločilnega pomena.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče stranskemu intervenientu priznalo 150 točk za pritožbo in 3 točke materialnih stroškov, skupno 153 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožeča stranka dolžna povrniti stranskemu intervenientu 112,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Rijavec, V. v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, str. 307.