Jedro

Ker lahko po 8. členu ZPVAS prošnjo za vračilo premoženja članom nekdanje agrarne skupnosti vložijo le člani (prejšnji člani ali njihovi pravni nasledniki) ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, tožnik pa to ni, tožnik nima pravnega interesa, da v postopku vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti sodeluje kot stranka ali stranski udeleženec, zato se mu tudi ne vroči odločbe o vračanju premoženja; prav tako iz istih razlogov ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka, ki se je končal z odločbo o vrnitvi premoženja agrarne skupnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote K. z dne 11.9.2003. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za vročitev odločbe, s katero je bilo odločeno o vračilu podržavljenega premoženja članom Agrarne skupnosti Č., kakor tudi zahtevo za obnovo postopka vračanja premoženja navedene agrarne skupnosti. Tožnik je sicer pravni naslednik člana nekdanje agrarne skupnosti, vendar se ni včlanil v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost. Zato po 8. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS, Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 92/97, 56/99 in 70/00) ne more biti stranka v postopku vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, saj kot nečlan ne more uveljavljati vračila deleža, ki ga je imel v premoženju prejšnje agrarne skupnosti njegov pravni prednik. Ker pa se v tem postopku ni odločalo o nobeni njegovi pravici ali pravni koristi, ni upravičen do vročitve odločbe o vračilu premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti in zato tudi ne more uspešno uveljavljati obnove postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in tudi razlogom tožene stranke za njeno odločitev, navedenih v izpodbijani odločbi. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik ni član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti Č., je pritrdilo razlogovanju tožene stranke, da ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v upravnem postopku. Pri tem se je sklicevalo na 43. člen ZUP. ZPVAS namreč priznava pravni interes glede vračila premoženja le članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, kar pa tožnik ni. Zato se mu ne more priznati niti položaj stranke v postopku vračanja premoženja bivše agrarne skupnosti in mu zato ni treba vročiti odločbe, katere vročitev zahteva, prav tako pa nima pravnega interesa za predlaganje obnove postopka vračanja premoženja agrarni skupnosti. Na odločitev v tej stvari ne vpliva okoliščina, da je dedič člana nekdanje agrarne skupnosti, saj bi se moral za uveljavljanje pravic po svojem pravnem predniku vključiti v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost, česar pa ni storil. Ker torej nima pravnega interesa, ne more biti stranka v teh postopkih, zato so tudi brezpredmetni njegovi ugovori o materialni nezakonitosti odločbe o vračanju premoženja. Kot neutemeljen je prvostopno sodišče zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka, ker prvostopni sklep naj ne bi imel elementov, ki jih zahteva ZUP. Za zavrženje tožnikove vloge za vročitev sklepa in predloga za obnovo postopka zadošča že dejstvo, da tožnik ni član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, pri čemer tožnik niti ni zatrjeval nasprotnega, in je bilo za to odločitev relevantno le dejansko stanje in materialno pravo v zvezi z njegovim pravnim interesom. Zato je tožena stranka v izpodbijani odločbi po nepotrebnem presojala tudi materialno zakonitost odločbe o vračilu premoženja članom agrarne skupnosti.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek in odločanje. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje zato, ker je iz zemljiškoknjižnega izpiska razvidno, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet vračanja članom agrarne skupnosti, ob podržavljenju v solasti desetih članov nekdanje agrarne skupnosti, med drugim tudi njegovega pravnega prednika. Z odločbo o vračanju premoženja je bilo celotno premoženje vrnjeno devetim upravičencem, vsakemu do 1/9. Torej je tožena stranka, ko je zatrjevala, da je bilo premoženje vrnjeno le prejšnjim članom agrarne skupnosti, odločala na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je bil napačno uporabljen tudi materialni zakon. Glede na to je tudi prvostopno sodišče napačno uporabilo 8. člen ZPVAS, po katerem lahko član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju; preostalo premoženje pa postane last občine, ki postane tudi članica agrarne skupnosti. Ker v tem primeru občina ni postala lastnica 1/10 premoženja nekdanje agrarne skupnosti, je bil kršen ZPVAS. Sklicuje se na 247. člen ZUP, po katerem bi morala v obravnavanem primeru tožena stranka pritožbi ugoditi in v skladu z zadnjim odstavkom 247. člena ZUP po nadzorstveni pravici razveljaviti prvostopno odločbo o vračanju premoženja agrarni skupnosti. Ker je tudi sodišče navedeni tožbeni ugovor pritožnika zavrnilo, je podana tudi bistvena kršitev ZUP. Bistvena kršitev ZUP je podana tudi s tem, ko odločba upravne enote o vračanju premoženja agrarni skupnosti nima bistvenih okoliščin, ki se nanašajo na dejansko stanje in je v njej napačno uporabljeno materialno pravo. Tudi sklep prvostopnega organa nima elementov odločbe kot jih zahteva ZUP, saj nima obrazložitve. Zato bi morala tožena stranka ugoditi tožnikovi pritožbi zoper prvostopni sklep ter ga odpraviti in zadevo vrniti v nov postopek. Tožena stranka je sicer za svojo odločitev navedla bistveno več razlogov kot prvostopni organ, vendar je svojo odločitev oprla na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, je tudi izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Ker so bile s to odločbo prizadete pravne koristi tožnika in njegovega pravnega prednika, ima pravni interes biti stranka v tem postopku. Navaja tudi, da je iz zapisnika ustanovnega občnega zbora ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti Č. z dne 29.1.1997 razvidno, da so ga šteli za člana ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, le da na seji občnega zbora ni bil prisoten. Zato bi ga bilo treba vpisati tudi v članski imenik, ki so ga drugi člani podpisali na občnem zboru, tožnik pa ne, ker pač na zboru ni bil prisoten. Zato bi ga morali agrarna skupnost pozvati, da se vpiše v imenik in sprejme članstvo v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti. Ker ga agrarna skupnost ni obvestila o pristopu v članstvo, je kršila njegove ustavne pravice in pravne koristi, kar vse nadaljuje v upravnem postopku v zvezi z vračanjem premoženja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločitev.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot so tožniku pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa, je upravičenec do vračanja premoženja, podržavljenega članom nekdanje agrarne skupnosti, prejšnji član agrarne skupnosti oziroma njegov pravni naslednik, ki postane član novo vzpostavljene agrarne skupnosti (8. člen ZPVAS). Agrarna skupnost se ponovno vzpostavi v skladu z ZPVAS, pri čemer se v imenik članov agrarne skupnosti vpišejo vsi člani nekdanje agrarne skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki, ki so na predpisan način vstopili v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost (3., 4., 5., 6. in 7. člen ZPVAS).

Da bi bil tožnik član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ves čas postopka do vložitve pritožbe zoper prvostopno sodbo niti ni zatrjeval, niti to ne izhaja iz upravnih spisov. Šele v obravnavni pritožbi navaja, da naj bi iz zapisnika občnega zbora ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti z dne 29.1.1997 izhajalo, da naj bi bil tudi on član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. To pa je nedopustna pritožbena novota (1. odstavek 71. člena ZUS), zato jo pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrača. Ugovori v zvezi s tem, da ga niso vpisali v članski imenik ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, pa na odločitev v tej stvari ne vplivajo, saj je postopek ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, ki zajema tudi ugotovitev njenih članov, poseben samostojen postopek.

Pritožbeno sodišče zavrača kot nedopusten tudi pritožbeni razlog nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog je mogoče v pritožbi glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, tega pa v obravnavanem primeru ni.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo, torej ZPVAS in ZUP. Ker lahko vračanje premoženja po ZPVAS uveljavlja le član ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (ki pa je lahko le član prejšnje agrarne skupnosti oziroma njegov pravni naslednik), kar pa tožnik v obravnavanem primeru ni, so tako prvostopno sodišče kot tudi oba upravna organa pravilno odločili, da tožnik nima pravnega interesa za to, da bi v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti sodeloval kot stranka, ter da zato tudi nima pravnega interesa, da bi lahko zahteval vročitev odločbe, s katero je bilo članom ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti Č. vrnjeno podržavljeno premoženje; in tudi ne pravnega interesa, da bi lahko zahteval obnovo postopka vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti.

Položaj stranke po 42. členu ZUP ima namreč le oseba, na katere zahtevo je začet postopek oziroma zoper katero teče postopek. Po 43. členu ZUP pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba - stranski udeleženec, ki izkaže pravni interes; to pa je tista, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pri čemer je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Ker se tožnik ni včlanil v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost, se glede na določbo 8. člena ZPVAS na njegovo zahtevo niti ni mogel začeti postopek vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, niti začeti postopek ni mogel teči zoper njega, niti v tem postopku ne varuje nobene svoje neposredne na zakon oprte osebne koristi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more zahtevati vročitve odločbe o vračanju premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti po 2. odstavku 229. člena ZUP.

Iz istega razloga, nečlanstva v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičena oseba za predlaganje obnove postopka, ki se je končal z odločbo o vračanju premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, po 9. točki 260. člena ZUP. Po 260. členu ZUP lahko predlaga obnovo postopka le upravičena oseba, to pa je stranka ali stranski udeleženec. Iz razloga po 9. točki pa lahko obnovo postopka predlaga oseba, ki ji ni bilo omogočeno, da bi se postopka, katerega obnovo predlaga, udeleževala kot stranka ali stranski udeleženec. To pa tožnik ni, saj ga v postopek vračanja premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti kot nečlana glede na določbo 8. člena ZPVAS ne bi bilo mogoče vključiti niti kot stranko niti kot stranskega udeleženca. Po 267. členu ZUP pa mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če katera od teh okoliščin ni podana, tak predlog organ zavrže s sklepom.

Ker tožnik torej nima pravnega interesa, niso neupoštevne niti njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebino odločbe o vračanju premoženja članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, niti pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravil upravnega postopka pri odločanju o vračanju premoženja. Vsebinsko in procesno lahko namreč odločbo izpodbija le stranka oziroma stranski intervenient. Kot neutemeljene zavrača pritožbeno sodišče tudi pritožbene ugovore, da sklep prvostopnega organa o zavrženju njegovih zahtev za vročitev odločbe in obnovo postopka, nima elementov odločbe, kot jih zahteva ZUP, ker da ta sklep nima obrazložitve. Res je obrazložitev prvostopnega sklepa skopa, vendar je te pomanjkljivosti odpravila tožena stranka s svojo obrazložitvijo v izpodbijani odločbi, dodatno pa še prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.