Jedro

Pridržanje je hud poseg v človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, vendar je upravičeno pri osebi, ki ogroža svoje življenje in če ta oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja sama ni sposobna sprejeti odločitve o svojem zdravljenju ter če je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva drugih človekovih pravic, to je tudi pravice do življenja ali pravice do osebne integritete.

Socialna izoliranost in morebitno še tako neobičajno vedenje pridržanca pred hospitalizacijo, tudi če se le to nanaša na neuživanje hrane, ne daje podlage za prisilno pridržanje in zdravljenje po 70. členu ZNP, če to ni v vzročni zvezi z duševno boleznijo ali duševnim stanjem in ni takšno, da ogroža življenje pridržanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom M.C. pridržalo na varovanem oddelku Doma upokojencev P. še najdlje do 5.8.2006. Zoper ta sklep se pritožuje njen zagovornik po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izrek sklepa nasprotuje njegovim razlogom, pri čemer je o odločilnih dejstvih nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sklepa o sami vsebini listin - zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Na slednje ga je opozorila celo sama pridržanka, ki ga je po prejemu sklepa poklicala in povedala, da navedbe na tretji strani v četrtem odstavku nimajo zveze z njo. V tem delu sklepa namreč sodišče na podlagi mnenja psihiatrinje M.Z. ugotavlja, da gre pri K.V. za tako bolezen, da ji je potrebno omejiti svobodo gibanja, ker bi sicer ogrožala svoje življenje, zaradi česar zaključi, da je odrejeni ukrep potreben. Zagovornik pa v zvezi z navedenim meni, da je izpodbijani sklep zaradi neustreznih navedb neobrazložen. Ne glede na to pa tudi iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi v primeru odpusta pridržanka predstavljala nevarnost zase ali za okolico, saj niti iz ugotovitev lečeče zdravnice niti iz mnenja izvedenca ni ugotovljeno, da bi s svojim ravnanjem ogrožala svoje življenje ali življenje drugih. Lečeča zdravnica je sicer izpovedala, da je pridržanka v preteklosti večkrat ogrožala lastno življenje, ker ni več zmogla skrbeti za najosnovnejše življenjske potrebe in da je zaradi pešanja kognitivnih funkcij ter psihoorganske spremenjenosti v celoti tudi nesposobna realno presojati o lastnih sposobnostih, skrbeti zase, vendar je izvedenec v nasprotju s tem povedal, da sama podhranjenost in dehidracija, ki sta bili vzrok za hospitalizacijo zaradi življenjske ogroženosti nista povsem jasno povezani z njeno osnovno boleznijo. Izvedenec sicer meni, da bi ponovno bivanje v istem okolju sprožilo blodnjavost, pri tem pa se ne opredeli, ali bi grožnjo za pridržanko pomenilo tudi to, da bi imela proste izhode za obiske sestre v domu, pokopališča in enkrat do dvakrat na mesec doma v B., kar je pridržanka izrazila na zaslišanju. Zato je pritožnik prepričan, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji, da se pridržanka proti njeni volji pridrži v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije. Ker je izpodbijani sklep neobrazložen in neutemeljen, ga je potrebno razveljaviti, pridržanko pa izpustiti. Podrejeno pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju višjega sodišča ni sicer podana bistvena kršitev pravil postopka že s tem, ker je sodišče v obrazložitvi sklepa napisalo napačno ime zdravnice, na mnenje katere se pri svojem zaključku sklicuje in ker je zapisalo napačno ime nasprotne udeleženke, saj je očitno, da gre le za pisno pomoto, glede na to, da je predhodno povzeto mnenje pridržankine zdravnice, nesporno pa je tudi, da je zdravnica mnenje podala na podlagi pregleda pridržanke M.C. in ne kake druge osebe, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja z očitkom njenega zagovornika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, določbe katerega se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku (37. člen ZNP).

Sodišče prve stopnje je postopek pridržanja M.C. v Domu upokojencev P. izpeljalo skladno z določbo 73., 74. in 75 člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije štev. U-I-60/03-02. V tem postopku je odločalo, ali so pri pridržanki M.C. podani pogoji za pridržanje iz 70. člena ZNP, katera določa, da sodišče odloči o pridržanju osebe v zaprtem oddelku zdravstvene organizacije ali druge ustanove, namenjene psihiatričnim bolnikom, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če sebi ali drugim povzroča hudo škodo. Pridržanje je hud poseg v človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS, vendar je upravičeno pri osebi, ki ogroža svoje življenje in če ta oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja sama ni sposobna sprejeti odločitve o svojem zdravljenju ter če je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva drugih človekovih pravic, to je tudi pravice do življenja ali pravice do osebne integritete.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na mnenje lečeče zdravnice in izvedenca psihiatrične stroke, vendar se do njunih ugotovitev ni opredelilo, prav tako mnenj zdravnikov ni ocenilo v povezavi z izpovedbo pridržanke. Sodišče mora tudi izjave strank vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost glede na izvedeniško mnenje ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeliti. Mnenja lečeče zdravnice in izvedenca pa se o vrsti bolezni razlikujeta, saj je zdravnica izpovedala, da pridržanka ob psihotičnih dekompenzacijah ni bila sposobna skrbeti za prehrano, to pa je vodilo v telesno izčrpanost, navedla pa tudi, da zaradi pešanja kognitivnih funkcij ter psihoorganske spremenjenosti ni sposobna realno presojati in skrbeti zase; izvedenec pa je v svojem mnenju ugotovil, da kaže pridržanka znake blodnjave motnje, pri čemer sama podhranjenost in dehidracija, ki sta bili vzrok za hospitalizacijo zaradi življenjske ogroženosti, nista povsem jasno povezani z njeno osnovno boleznijo. Sodišče pa teh razhajanj v mnenjih ni ocenilo in ni ugotovilo, katera duševna bolezen ali stanje je pri pridržani M.C. terjala nujnost njenega pridržanja z zdravljenjem. Pritožnik zato utemeljeno opozarja na pomanjkanje odločilnih razlogov v sklepu in v zvezi s tem na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V sklepu ni jasnih ugotovitev o duševni bolezni pridržanke in ni izkazano, da zaradi duševne bolezni ali duševnega stanja pridržanka ni sposobna sama sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju, prav tako sklep nima razlogov o neogibnosti odvzema prostosti za zagotovitev ustreznega zdravljenja. Te ugotovitve pa so bistvene, saj je le pod pogojem, da bolnik - pridržanec zaradi narave duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti odločitve o zdravljenju in sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna ukrepa za zagotovitev varstva življenja, ustavnopravno sprejemljivo določiti prisilno pridržanje tistih duševnih bolnikov, ki ogrožajo sebe. Smisel pridržanja je namreč tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je bilo pridržanje odrejeno. Niti lečeča zdravnica niti izvedenec pa rešitve v tej smeri nista ponudila in ni jasno, kako bo ugotovljeno zdravstveno stanje pri pridržanki po poteku predlaganega pridržanja sanirano. Prav tako se do tega ni opredelilo sodišče in tako je ostalo neobrazloženo tudi trajanje ukrepa za čas treh mesecev. Socialna izoliranost in morebitno še tako neobičajno vedenje pridržanca pred hospitalizacijo, tudi če se le to nanaša na neuživanje hrane, ne daje podlage za prisilno pridržanje in zdravljenje po 70. členu ZNP, če to ni v vzročni zvezi z duševno boleznijo ali duševnim stanjem in ni takšno, da ogroža življenje pridržanca.

Opisane pomanjkljivosti so narekovale pritožbenemu sodišču , da je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti izvedene dokaze in nedvoumno ugotoviti, ali je pri pridržanki podana duševna bolezen ali duševno stanje, zaradi katerega ni sposobna sama sprejeti zavestne in voljne odločitve o zdravljenju, ter da je zaradi tega ogroženo njeno življenje in presoditi, ali je to ogroženost mogoče odpraviti le s prisilnim odvzemom svobode in zdravljenjem; ugotoviti bo torej moralo, ali so pogoji za ukrep pridržanja, ki jih določa 70. člen ZNP, pri M.C. podani.