Jedro

Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2019 in z dne 18. 7. 2019, ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 10. 12. 2018 dalje zaradi posledic bolezni in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 1. 2019 dalje. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita prej navedeni odločbi in da se tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti z že priznanimi omejitvami, prizna še časovna razbremenitev, tako da dela v krajšem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno ter da se mu prizna pravica do delnega nadomestila od 10. 12. 2018 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da se stroški zastopanja tožnika po odvetniku krijejo iz proračuna.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno ter posledično materialno pravo napačno uporabljeno predvsem iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v celoti sledilo mnenju izvedenske komisije, ne da bi to mnenje kritično presodilo. V mnenju je veliko nejasnosti ter kontradiktornosti, predvsem pa je mnenje v nasprotju s pravili stroke. Tožnik meni, da bi bila, glede na številne zdravstvene težave, potrebna tudi časovna razbremenitev, saj bi le na tak način imel določene realne možnosti poiskati si zaposlitev. Izvedenski organ oziroma angažirana izvedenka je v zvezi s časovnimi razbremenitvami zavzela stališče, da glede na obsežne stvarne razbremenitve, časovne razbremenitve niso potrebne. Tako obsežnih stvarnih razbremenitev danes tožnik ne bi dobil. Navedeno nakazuje na to, da je dejansko zdravstveno stanje tožnika zelo hudo in da teoretično sploh ni zaposljiv. Delovno mesto, ki bi ga lahko zasedal za polni delovni čas, upoštevaje omejitve, mora biti vsaj teoretično mogoče. V nasprotnem primeru je namreč potrebno zaključiti, da omejitve in kategorija invalidnosti ni pravilno ugotovljena. Tako tudi izvedenska komisija sestavljena iz več članov tudi specialistov MDPŠ, ni mogla definirati nobenega delovnega mesta, za katerega bi bil tožnik še sposoben. Glede na tožnikove omejitve je povsem neživljenjsko, da ga bo kateri delodajalec zaposlil, sploh pa ne za polni delovni čas. Tudi izvedenka, zaslišana na naroku je izpovedala, da lažjega dela kot je opredeljeno, v celoti ni mogoče dobiti. S tem je nakazala, da tožnik dejansko ni sposoben za nobeno pridobitno delo. Izvedenka se je postavila na stališče, da se vedno razbremenjujejo stvarne obremenitve. Časovna razbremenitev pa pride v poštev le pri duševnih in vedenjskih motnjah, kar pa ne drži. To izhaja tudi iz sodne prakse.1 Potrebo po časovni razbremenitvi je nenazadnje ugotovil tudi dr. A.A. ter tožnikova endokrinologinja in tožnikov ortoped. Vse to pa dodatno vzbuja dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Povsem nestrokovna je tudi izpovedba izvedenke na naroku, da bi lahko tožnik terapijo z Zaldiarjem zamenjal, saj navedeno zdravilo naj ne bi bilo najmočnejši analgetik. Zaldiar je namreč edina terapija, ki je primerna za tožnika. Iz opravljenih poizvedb v lekarni izhaja, da močnejših protibolečinskih zdravil, ki ne bi škodljivo vplivala na sposobnost vožnje in na želodčno sluznico, ni. Tožnik tako šele v pritožbi prilaga e-maile, ki so rezultat opravljenih poizvedb. Le-teh ni mogel predložiti do zaključka obravnave na prvi stopnji. Ker tožnik ni mogel predvideti, kakšne navedbe bo podala izvedenka na naroku, tudi pisnih dokazil, ki jih sedaj vlaga kot dokaz, ni mogel pridobiti. Tožnik opozarja še na druge pomanjkljivosti, na katere je opozarjal že tekom postopka in sicer, da je zatrjevanje, da naj bi se tožniku osteoporoza celo izboljšala, povsem napačno, kar je prepričljivo ovrgla endokrinologinja, ki je navedla, da ima tožnik omejeno gibanje ter vsakodnevno funkcioniranje in da je meritev MKG le eden izmed kriterijev glede uspešnosti zdravljenja osteoporoze. Pri tem je potrebno upoštevati še možnost lažno zvišane gostote zaradi utrpelih poškodb ter možnost napak pri istih meritvah. Nepravilen in zelo pomanjkljiv je povzetek glede količine, vrste in časovnega obdobja jemanja zdravil, neupoštevani so bili določeni izvidi, prav tako se niso upoštevale vse zdravstvene težave. Nekorektno je tudi navajanje podatkov, ki naj bi jih dal tožnik na osebni predstavitvi in sicer, da naj analgetikov ponoči ne bi vzel, da nima težav povezanih z Zaldiarjem itd. Napačno je tudi povzemanje predhodnega postopka za ugotovitev invalidnosti, ki je potekal pred sodiščem. Niso bili upoštevani vsi tožnikovi poklici glede na navedbe v izvedenskem mnenju (zaposlitveni cilj - hišnik, vzdrževalec). Zaradi vseh navedenih pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo imenovanje novega izvedenca. S takšnim postopanjem so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, ki vplivajo na pravilnost izdane sodbe. Tudi izvedensko mnenje je namreč dokaz, podvržen dokazni presoji sodišča. S tem je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti in kontradiktornosti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 229. (pravilno 339.) člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Tožnik primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in mu prizna pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno) oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnik.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 1. 2019. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma, da se mu v okviru III. kategorije invalidnosti poleg že priznanih stvarnih razbremenitev, prizna tudi časovna razbremenitev in sicer da delo opravlja v krajšem delovnem času od polnega po 4 ure dnevno ter da se mu prizna pravica do delnega nadomestila.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)3 v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s 1. alinejo 41. člena pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, izjemoma, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji pa tudi zavarovanci, pri katerih je nastala invalidnost II. kategorije oziroma III. kategorije invalidnosti. Pravico do delnega nadomestila pa ima skladno s 86. členom ZPIZ-2 zavarovanec, ki mu je priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena ZPIZ-2. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. III Ps 954/2016 z dne 4. 7. 2017 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami: brez dela v prisilnih držah trupa, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajnega sedenja, daljše hoje, hoje po neravnem terenu, dela z rokami nad višino ramen ali pod višino kolen, vsiljenega tempa in ritma dela ter dela na višini ali lestvi, s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 28. 6. 2018 je razvidno, da je tožnik od 6. 2. 2008 dalje vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Ker naj bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju je tožnikov osebni zdravnik 30. 5. 2018 podal nov predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku sta tako invalidska komisija prve stopnje dne 10. 12. 2018 kot tudi invalidska komisija II. stopnje dne 11. 7. 2019 podali mnenje, da je pri tožniku od 8. 7. 2009 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela, še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. V okviru izvedenskega organa so sodelovali štirje specialisti MDPŠ. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, ki ga podrobno povzema že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega ne navaja znova, izhaja da gre pri tožniku za stanje po zlomu hrbtenice L3-L4 (1995), za stanje po osteoporotičnem zlomu Th11, za lumboishialgijo desno, za gastroezofagealno refluksno bolezen, za stanje po meningitisu (neopredeljen), za tinitus, nadalje za zaznavno naglušnost lažje stopnje obojestransko (Fow=9,3%), za kratkovidnost in za prekomerno telesno težo. Po mnenju izvedenskega organa pri tožniku še vedno obstaja zmanjšana delovna zmožnost za manj kot 50 % v okviru III. kategorije invalidnosti in sicer z omejitvami, kot so bile določene s pravnomočno sodbo sodišča z dne 4. 7. 2017. Delo lahko opravlja s polnim delovnim časom. Na podlagi podanih pripomb je sodišče pridobilo še dopolnilno izvedensko mnenje z dne 8. 12. 2020 ter na naroku zaslišalo članico izvedenskega organa asist. dr. B.B., dr. med., specialistko MDPŠ.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje vero utemeljeno poklonilo podanemu izvedenskemu mnenju. Gre namreč za strokovno prepričljivo izvedensko mnenje, pri čemer je izvedenski organ odgovoril na zastavljena vprašanja, ki jih v pritožbi ponavlja tožnik. Bistvena za odločitev v zadevi je bila ugotovitev, da pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev. Nedvomno gre pri tožniku za številne zdravstvene težave kot npr. za več popoškodbenih zlomov ter za osteoporotične spremembe na hrbtenici, vendar pa so mu bile že s pravnomočno sodbo priznane razbremenitve pri delu. Po mnenju izvedenskega organa so te razbremenitve ustrezne, kar izhaja tako iz pisno podanega izvedenskega mnenja, kot tudi iz izpovedbe zaslišane sodne izvedenke. Na priznanje časovne razbremenitve, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik namreč ne vpliva vprašanje realnih možnosti poiskati si zaposlitev, temveč je časovna razbremenitev potrebna v primeru, če zdravstvene težave narekujejo skrajšanje delovnega časa. Ali je oseba zaposljiva pa je predvsem odvisno od razmer na trgu dela. S tem v zvezi je bil tožnik v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke tudi prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. V pritožbenem postopku je sicer predložil dokumentacijo, da naj bi ga ZRSZ prenehal voditi v evidenci iskalcev zaposlitve, kar pa na odločitev v sporni zadevi ne vpliva, saj je za odločitev bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morale biti omejitve take, da bi tožniku vsaj teoretično omogočale zaposlitev, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so bile razbremenitve tožniku priznane s pravnomočno sodbo. V primeru, da le-te niso bile ustrezne, bi moral tožnik že tedaj izpodbijati odločitev sodišča, ne pa da šele sedaj ugotavlja, da na podlagi vseh teh omejitev zaposlitev teoretično ni možna. Iz izpovedbe izvedenke pa povsem jasno izhaja, da dodatne razbremenitve (predvsem časovna razbremenitev) niso potrebne, saj ima tožnik že na podlagi pravnomočne sodbe priznane številne stvarne razbremenitve. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi izvedenka posebej poudarila, da je pogojevanje časovna razbremenitev povezano le z duševnimi in vedenjskimi težavami in da je tako stališče nepravilno in nestrokovno, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je za presojo sporne zadeve odločilno celotno izvedensko mnenje, ne pa zgolj izjava posamezne izvedenke. V sestavi izvedenskega organa je sodelovala tudi izredna prof. dr. C.C., specialistka MDPŠ, na katere e-mail se v pritožbi sklicuje tožnik. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je od posameznega primera odvisno, kdaj so potrebne zgolj stvarne razbremenitve, kdaj le časovna razbremenitev oziroma kdaj je potrebna kombinacija tako stvarnih kot časovne razbremenitve. Iz podanega izvedenskega mnenja pa, kot je bilo že pojasnjeno, povsem jasno izhaja, da pri tožniku zaenkrat časovna razbremenitev ni potrebna.

13. Izvedenski organ se je opredelil tudi do izvidov lečečih specialistov, kot tudi do mnenja prof. dr. A.A. z dne 20. 10. 2020. Sodišče prve stopnje je ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja, ker ne razpolaga z medicinskim znanjem, postavilo izvedenski organ, v katerem so bili specialisti MDPŠ, ki so tudi glede na sodno prakso, ki jo navaja že sodišče prve stopnje najbolj kompetentni za ocenjevanje vpliva zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.4

14. Na odločitev v zadevi tudi ne vpliva vprašanje izbire terapij oziroma analgetikov. Kot je to izvedenski organ na podlagi preučitve medicinske dokumentacije in osebnega pregleda povsem jasno pojasnil, težave z želodcem na tožnikovo delazmožnost ne vplivajo. Predpisana je ustrezna terapija, ki jo jemlje le po potrebi. Tožnik se sicer v pritožbi sklicuje na e-maile, ki naj jih ne bi imel možnost predložiti do zaključka glavne obravnave. Vendar pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da k pritožbi niso bile priložene priloge, kot jih navaja tožnik. Naknadno je bil predložen le zaposlitveni načrt z dne 2. 6. 2021, ki se nahaja v prilogah A/18. 15. Glede pritožbenih navedb, da niso bili upoštevani vsi tožnikovi poklici glede na navedbe v izvedenskem mnenju (zaposlitveni cilj - hišnik, vzdrževalec), pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožnikov poklic upoštevan že v pravnomočni sodbi z dne 4. 7. 2017. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik za svoj poklic ni zmožen, zato mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami. V sporni zadevi pa ni bilo vprašanje presoje zmožnosti za delo hišnik oziroma vzdrževalec, temveč se je razčiščevalo vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju zaradi katerih bi bilo potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

16. V sporni zadevi tudi ni bila kršena 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodišče je dejansko stanje ustrezno razčistilo s pridobitvijo izvedenskega mnenja. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskih mnenj drugih izvedencev. Izvedbo navedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Podlago za svojo odločitev je imelo v določbi drugega odstavka 287. člena ZPP. Zavrnitev dokazov je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, upoštevaje da je bila tožniku priznana brezplačna pravna pomoč,5 odločilo, da stroške pritožbe trpi proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Glej Psp 282/2016. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Sodba VSRS VIII Ips 26/2017. 5 Odločba Bpp 149/2021 z dne 2. 4. 2021.