Jedro

Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da v konkretnem primeru ogled lokacije ni bil potreben in tudi, če bi bil izveden, to ne bi moglo vplivati na odločitev o stvari. Dejstvo namreč je, da v primeru, kadar se gradnja dovoljuje ob pogojih iz prostorskega izvedbenega načrta, so vsi parametri predvidenega objekta, kot so njegova lega, gabariti, nadmorska višina, priključevanje objekta na infrastrukturno omrežje itd., določeni s tem načrtom. V konkretnem primeru te parametre določa ZN, torej materialni predpis, teh pa ni mogoče spreminjati, razen v okviru dopustnih toleranc, kar je bilo že obrazloženo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper lokacijsko dovoljenje, št. ... z dne 15. 9. 2003, ki ga je izdala Upravna enota A in z njim investitorju BB dovolila gradnjo poslovno stanovanjskega objekta pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je bilo v zadevi odločeno na podlagi določbe 23. člena Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78), ki se v skladu s pogoji iz 82. in 85. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01; v nadaljevanju ZUN), v zvezi s 3. členom Zakona o planiranju in urejanju prostora v predhodnem obdobju (Uradni list RS, št. 48/90) še uporablja. Toženec ob tem pojasnjuje, da se ZUN za zadeve, ki so bile v teku na dan 1. 1. 2003, še uporablja na podlagi 190. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02; v nadaljevanju ZGO-1). V konkretnem primeru gre za poseg na območju, ki se ureja z Zazidalnim načrtom za območje zazidalnega otoka BM-2, dela zazidalnega otoka BP2 in dela zazidalnega otoka BP1 v A (Uradni list SRS, št. 27/81 in 35/85; v nadaljevanju ZN), ki je usklajen z Družbenim planom občine A za obdobje 1986-1990, kar izhaja iz Odloka o ugotovitvi, katere sestavine in deli prostorskih izvedbenih aktov in urbanističnega reda so v nasprotju z družbenim planom Občine A za obdobje 1986-1990 (Uradni list SRS, št. 47/86) ter v skladu z Zakonom o planiranju in urejanju prostora v predhodnem obdobju (Uradni list SRS, št. 48/90). ZN je bil s sprejetjem dolgoročnega plana Občine A preimenovan v ZN območja B-17 C, ki je bil nato spremenjen še z Odlokom o spremembah in dopolnitvah območja B-17 C (Uradni list RS, št. 45/96). To torej predstavlja veljavno pravno osnovo za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja. Iz izseka ZN je razvidno, da se predmetni poseg nahaja v funkcionalni enoti z oznako ..., v skupni izmeri 478,13 m2, ki jo sestavljajo zemljišča s parc. št. ..., ..., ... in ..., vsa k.o. D. Predvideni objekt je v ZN vrisan, njegova namembnost pa izrecno določena, saj naj bi šlo za trgovsko-stanovanjski objekt, velikosti 14 m x 14 m (s prisekanim vogalom (arkade) dimenzije 5,5m - diagonala znaša 8 m), gabarita K+P+1+M, z minimalnim odmikom (le v točki) 1,5 m od tožnikovega zemljišča s parc. št. ... k.o. D. Toženec v nadaljevanju navaja, da tudi sicer namembnost objekta spada med namembnosti, ki so določene v 3. in 4. členu sprememb odloka iz leta 1996, kakor tudi etažnost, kjer je navedeno, da se določa možnost izrabe višjih etaž in mansard v trgovsko - poslovnih in obrtnih objektih v stanovanjske namene (K in P sta namenjena lokalu in poslovnim prostorom, N (oz. 1) in M sta namenjena 4 stanovanjem. Parkirišča (6 parkirnih mest) so predvidena na zahodni strani spodnje dovozne poti. V postopku izdaje upravnega dovoljenja je sodeloval tudi tožnik, ki se s predvidenim posegom ni strinjal iz razlogov, ki pa jih je prvostopni organ ocenil kot neutemeljene. Glede na to, da je v postopku ugotovil, da gre za poseg, ki je skladen z ZN B-17 C, izkazano je lastništvo predmetnega zemljišča in predložena notarsko overjena služnostna pogodba za uporabo zemljišč s parc. št. ... in ... k.o. D, ki bodo služila za dostop in dovoz do predmetnega zemljišča, je utemeljeno sledila ugotovitev organa, da izdaja lokacijskega dovoljenja utemeljena. Toženec ugotavlja, da je postopanje prvostopnega organa pravilno in zakonito, saj so za izdajo lokacijskega dovoljenja izpolnjeni vsi predpisani pogoji, posledično temu pa je pravilna in zakonita tudi odločba, ki je bila v tem postopku izdana. V zvezi z ugovori tožnika toženec še navaja, da so odmiki predmetnega objekta od parcelnih meja natančno določeni v samem ZN C in znašajo od 1,5 m do 3 m od zemljišča s parc. št. ... k.o. D, zato zahteva tožnika po 4 m odmiku nikakor ni utemeljena in je ni mogoče upoštevati. Neutemeljena je tudi bojazen pritožnika glede neurejenega odvodnjavanja površinskih voda, saj je v X. točki izreka izpodbijane odločbe določeno, da se meteorna voda vodi ločeno v meteorno kanalizacijo z izlivom v reko E, in sicer s strešnih površin preko peskolovov, z utrjenih površin pa preko lovilcev olj. Toženec zavrača tudi pritožbeni ugovor o potrebnosti izvršitve ogleda zaradi ugotovitve poteka vodovodnega in komunalnega voda, saj je to razvidno iz grafičnega dela ZN.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je s pritožbo z dne 1. 10. 2003 zahteval, da toženec dopolni izdano lokacijsko dovoljenje z ustrezno obrazložitvijo in rešitvijo njegovih zahtev, ki niso bile upoštevane, oziroma naj akt spremeni tako, da novogradnja ne bo povzročala negativnih vplivov na nepremičnino tožnika. Toženec je tej zahtevi tudi sledil, ne pa v celoti. Glede na to, da objekt že stoji, bi mu morebitna postavitev objekta investitorja višje, kot meri v višino njegov objekt, povzročila škodo tako na zemljišču kot na samem objektu, zato je zahteval, da se v lokacijskem dovoljenju natančno določi, da novogradnja ter zemljišče okoli nje ne smeta biti višji, kot sta zemljišče in objekt v lasti tožnika. Toženec o tem delu zahtevka tožnika ni odločal in se mu je izognil tako, da je zgolj citiral določilo iz izdanega lokacijskega dovoljenja. S takim odgovorom pa tožnik, glede na njegovo zahtevo, ni zadovoljen. V primeru, da bo investitor postavil objekt in nasul zemljišče v višini, kot je že njegov obstoječi objekt, bo meteorna voda odtekala navzdol in bo, preden bo pritekla do lovilcev olj, zagotovo odtekla na zemljišče last tožnika, ter preko zemljišča do njegovega objekta. Ta voda se bo začela nabirati in s pretekom časa razjedati temelje, vlaga pa se bo širila tudi navzgor po objektu. To pa bi pomenilo za objekt tožnika počasni razpad, saj je vsakemu laiku znano, da v primeru, ko voda neprestano vlaži zid, ki se nikoli ne osuši, temveč je stalno vlažen, nastane plesen, ki razjeda gradbeni material. To pa je tisto, česar se tožnik boji. Prav zaradi tega, v izogib preteči škodi in morebitnim trajnim poškodbam svojega objekta, želi tožnik, da se v izdanem aktu natančno določi, da novogradnja ter zemljišče okoli nje ne smeta biti višja, kot sta tožnikova objekt in zemljišče. Ker je tožnik stranka v postopku, je zaradi varstva svojih pravic upravičen zahtevati odpravo navedenih pomanjkljivosti. Svoj interes in tudi bojazen je tožnik izkazal tako v postopku ustne obravnave kot v pritožbenem postopku, vendar glede njegove zahteve ni bilo odločeno, zato tudi ni bilo popolnoma ugotovljeno dejansko stanje. Predvsem bi se dejansko stanje lahko pravilno ugotovilo z opravljenim ogledom zemljišč, saj listine tako pomembnega dokaznega sredstva ne morejo nadomestiti. Tožnik glede načina vodenja upravnega postopka opozarja tudi na kršitev njegove ustavne pravice, saj so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v drugih primerih, ki jih določa ustava. Upravni organ je investitorju ugodil izvrševanje lastnine na njegovem zemljišču, kljub temu, da bo z odobreno novogradnjo posegel v pravico oziroma lastnino tožnika. Tožnik še navaja, da Ustava RS ne govori zgolj o posegu v ustavne pravice, pač pa v katerekoli pravice, ki na določeni stvari že obstajajo. Z izvrševanjem lastninske pravice bo investitor spričo izpodbijanega akta imel dovoljenje za poseg v enako pravico tožnika. S tem namenom Ustava RS v 33. členu določa tudi pravico do zasebne lastnine, kjer gre za svobodo na premoženjskem področju, s svojim premoženjem lahko vsakdo dela kar hoče (seveda skladno z ustavnimi in zakonskimi omejitvami), nihče pa nima pravice omejevati ali škoditi legitimnemu in legalnemu premoženju lastnika. V zvezi z navedenim tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožencu naloži plačilo stroškov postopka.

Prizadeta stranka v tem postopku BB, ... ulica št. ..., A, v odgovoru na tožbo prereka vse ugovore tožnika in navaja, da je tožba neutemeljena. Meni, da so bili v obravnavanem primeru za izdajo spornega upravnega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, kar navaja tudi toženec v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Navedbe tožnika o škodi, ki naj bi mu nastala na njegovem objektu, zavrača, saj so višine objektov in cestišča, ki je že zgrajeno, predpisane. Prizadeta stranka smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke iz predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov o tem, da je toženec v zadevi odločil pravilno in v skladu z določili zakonov, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe. Tožnik niti ne izpodbija bistvenih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na investitorjevo pravico graditi na v upravnem dovoljenju določenih zemljiščih, kot tudi ne okoliščin, ki bi se nanašale na pravni režima, ki velja za gradnjo spornega poslovno stanovanjskega objekta in skladnost te gradnje z zazidalnim načrtom. Tožnikov ugovor, da v primeru, če bo investitor postavil objekt in nasul zemljišče v višini, kot je že njegov obstoječi objekt, bo meteorna voda odtekala navzdol in bo, preden bo pritekla do lovilcev olj, zagotovo odtekla na zemljišče, ki je last tožnika, ter preko njegovega zemljišča do objekta, s čimer naj bi se mu na objektu povzročala škoda, je pravno nejasen. Tožnik namreč v zvezi z navedenim ugovorom ne navaja, kateri izmed pogojev iz ZN z izdanim lokacijskim dovoljenjem naj ne bi bil izpolnjen, temveč pavšalno zatrjuje le škodo, ki naj bi mu na objektu nastala, po njegovem mnenju zaradi premajhne propustnosti meteorne kanalizacije. Tega ugovora pa ni možno upoštevati, ne le ker je pavšalen, temveč tudi ne zato, ker se lokacijsko dovoljenje v konkretnem primeru izdaja v skladu s pogoji iz ZN. Za prostorski izvedbeni akt pa je značilno, da so odmiki objektov od sosednjih parcelnih meja kot tudi gabariti objektov in kote pritličij točno določeni, zato jih je mogoče spreminjati le v okviru dopustnih toleranc, ki so v ZN tudi izrecno določene. Podobno velja tudi za višino nasutja pri zunanji ureditvi objekta kot pri gradnji kanalizacij, cest in dostopnih poti.

Neutemeljen je ugovor tožnika, ko navaja, da je bilo v upravnem postopku pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi bilo po njegovem prepričanju dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno le, če bi bil opravljen ogled zemljišč, ker listine tako pomembnega dokaznega sredstva po njegovem mnenju ne morejo nadomestiti. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02; v nadaljevanju ZUP) vsebuje več načel in med njimi tudi načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Po teh načelih pa o tem, katere dokaze bo izvajala in katera dejstva bo štela za dokazana, odloči uradna oseba, ki je pooblaščena za odločanje o upravni svari. To pa pomeni, da stranka v upravnem postopku ne more zahtevati od upravnega organa, da izvede določene dokaze, če slednji meni, da ti za izvedbo postopka niso relevantni. Tudi sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa, da v konkretnem primeru ogled lokacije ni bil potreben in tudi, če bi bil izveden, to ne bi moglo vplivati na odločitev o svari. Dejstvo namreč je, da v primeru, kadar se gradnja dovoljuje ob pogojih iz prostorskega izvedbenega načrta, so vsi parametri predvidenega objekta, kot so njegova lega, gabariti, nadmorska višina, priključevanje objekta na infrastrukturno mrežje itd., določeni s tem načrtom. V konkretnem primeru te parametre določa ZN, torej materialni predpis, teh pa ni mogoče spreminjati, razen v okviru dopustnih toleranc, kar je bilo že obrazloženo. Ti parametri so razvidni tudi v izrisu iz ZN, ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi z listovno številko 3. Ne glede na navedeno sodišče le še pripominja, da se v postopkih dovoljevanja posegov v prostor varujejo le tiste pravice posameznikov in lastnikov sosednjih parcel, ki so v javnem interesu. Kaj pa je javni interes, je določeno v materialnem zakonu in podzakonskem predpisu. To pa v konkretnem primeru pomeni, da morajo osebe, ki so zaradi tuje gradnje prizadete, in če ne gre za kršitev pogojev po urbanističnih in gradbenih predpisih (npr. odtekanje meteornih padavin na sosedovo zemljišče), svoje pravice varovati v drugih postopkih in ne v upravnem postopku, kjer se odloča o dovolitvi posega v prostor. Kolikor pa se tožnik sklicuje na kršitev ustavnih pravic, sodišče ocenjuje, da ugovori niso utemeljeni. S tem, ko je toženec presodil vse ugovore tožnika in jih tudi utemeljeno zavrnil iz prej navedenih razlogov, je namreč v enaki meri varoval interese tožnika kot tudi investitorja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, zato je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Sodišče je hkrati s tožbo zavrnilo tudi zahtevo tožnika za povračilo stroškov tega postopka, ker tudi sicer po določbi 23. člena ZUS, kadar sodišče odloča o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.