Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi, ker dolžnica ni izkazala nobenega od razlogov iz 55. člena ZIZ in ker je ugotovilo, da otrok ne odklanja varstva in vzgoje očeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. 1, 2 in 4 izreka sklepa.

Stranki postopka sami trpita vsaka svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi ter o stroških ugovornega postopka odločilo, da mora dolžnica sama trpeti svoje stroške, upniku pa mora povrniti 601,34 EUR stroškov (1., 2. in 4. tč. izreka sklepa).

Dolžnica se je zoper sklep o ugovoru pritožila iz razloga bistvene kršitve določb postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da je ugovor vložila, ker upnik ne spoštuje sodne poravnave in da svoje obveze, da se bo z otrokom ukvarjal, zanj skrbel in ga vzgajal ter zanj uredil zdravstveno zavarovanje, ni izpolnil. Povod za dolžničino odločitev (da otroka ne izroči očetu) pa je bil neprimeren način kaznovanja otroka: zapiranje v sobo in fizično kaznovanje. Iz obrazložitve sklepa ni popolnoma jasno, ali je tej dolžničini trditvi sodišče poklonilo vero. Zdravstveno potrdilo o ugotovljenih poškodbah ter tovrstno otrokovo navajanje delavcem C. M. pa je vsekakor dokaz za to, če se ne bi verjelo dolžnici in njenemu možu, kar se očitno ni. Tudi iz izjav obeh vzgojiteljic izhaja, da se otrok med sankanjem ni poškodoval na mestu, kjer je zdravnik zaznal poškodbe oz. modrice. Nasprotno pa je sodišče verjelo upniku, da sploh ni vedel, zakaj mu je policist svetoval, da naj ne hodi v “spodnje konce” in da še policija ni vedela zakaj je tam, kar je povsem neverjetno. Da se upnik ni ukvarjal z otrokom, izhaja tudi iz poročila C. z dne 18. 4. 2007, da je bil sestanek v decembru 2006 na C. organiziran na pobudo upnikove partnerke in ne upnika samega. Protispisen je zaključek, da je bil postopek za predodelitev otroka ustavljen, ker dolžnica ni plačala sodne takse. Dolžnica je sodno takso plačala. Zoper sklep pa se ni pritožila, ker se je odločila za vložitev nove tožbe. Dolžnica nadalje tudi ne verjame upniku, da so mu delavke centra za socialno delo svetovale, da naj poda predlog za izvršbo, da bo dobil otroka nazaj. Napačen in protispisen je tudi zaključek, da se otrok stikov z očetom veseli, saj iz spisa jasno izhaja, da se jih veseli na centru za socialno delo in ne kje drugje, kakor tudi, da si želi biti pri očetu, saj iz poročila C. izhaja, da želi imeti le stike z očetom za kak dan ali dva. Nenazadnje dolžnica še navaja, da je po 18. 5. 2007 preko vikendov otroka ponovno prepustila upniku, ki pa ob sobotah pač dela in je otrok prepuščen v varstvo mačehi. Otrok je bil soboto dne 9. 6. 2007 s strani otrokove mačehe ponovno pretepen, zjutraj je za zajtrk dobil kosmiče in to je bilo do večera, ko se je upnik vrnil domov, vse, kar je čez dan zaužil. Dolžnica zato predlaga, da se izpodbijani sklep o ugovoru spremeni, podrejeno pa zadeva vrne v novo odločanje.

V odgovor na pritožbo upnik navaja, da je dolžnica njegove izpovedbe iztrgala iz konteksta. Dolžnica napačno sklepa, da je upnikova partnerica nekdo, ki otroka nima niti v varstvu niti vzgoji. Ker je mld. T. dodeljen očetu, upnikova partnerica pa živi z očetom, je logično in normalno, da ona otroka tudi varuje ter ga vzgaja. Povsem enako gotovo velja tudi na strani dolžnice oz. njenega sedanjega moža. Zdravniško potrdilo o ugotovljenih poškodbah je sicer javna listina, vendar bo upnik skupaj s partnerico v kazenskem postopku dokazal, da podplutbe na zadnjici mld. sina niso posledica nobenega tepeža z roko oz. prstanom, kot hoče to prikazati dolžnica. Napačen je tudi dolžničin sklep, da iz izjav vzgojiteljic izhaja, da se otrok med sankanjem ni poškodoval na mestu, kjer je zdravnik zaznal poškodbe oz. modrice. Vzgojiteljici sploh nista pogledali otrokove zadnjice, ampak samo hrbet. Otrok pa se ni sankal po hrbtu, ampak po zadnji plati, kar sta obe vzgojiteljici natančno pojasnili. Tudi ne drži, da iz poročila C. z dne 18. 4. 2007 izhaja, da se upnik z otrokom sploh ni ukvarjal. Res v poročilu piše, da se otrok pri dolžnici dobro počuti. Če pa bi bil C. obiskal otroka, ko je bil ta pri očetu – upniku, bi brez dvoma ugotovil isto. Zgolj okoliščina, da CSD ni opravil obiska pri upniku, ne more privesti do zaključka, da se otrok pri očetu naj ne bi počutil dobro oz. da zanj pri njemu ni ustrezno poskrbljeno. Upnik ponovno poudarja, da je mld. sin T. v stiski, da živi v domišljijskem svetu, tako da večkrat ne loči med realnimi in izmišljenimi dogodki. Tudi vzgojiteljice v vrtcu so upniku povedale, da sin obrača besede, da ima bujno domišljijo, da iz nič naplete obsežno zgodbo. Mld. T. je upniku pri zadnjem obisku od 30. 6. do 1. 7. 2007 povedal, da se mora mamici zlagati, ker ati toži mamico non stop na policiji, kar je popolnoma v nasprotju z resničnimi dogodki. Resnica je obratna. Mati oz. dolžnica toži upnika na policiji. Mld. T. se prilagaja situaciji tudi s tem, da si izmisli kakšno zgodbo, ki jo želi mati slišati. Neresnična je trditev, da ga je mačeha 9. 6. 2007 ponovno pretepla. Ovadba je lažna, kar bosta upnik in njegova partnerica tudi dokazala. Upnik zato predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, kot jih očita pritožba. Očitek, da je protispisen zaključek sodišča, da je bil postopek za predodelitev otroka ustavljen iz razloga , ker dolžnica ni plačala sodne takse, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje o tem ni napravilo nobenega zaključka, pač pa je le povzelo izpovedbo dolžnice, pa še to le v zvezi z vsebino poročila C. z dne 18.4.2007. Protispisen tudi ni zaključek prvostopnega sodišča, da se otrok stikov z očetom veseli, saj je podlaga takemu zaključku izpovedba prič, upnika in nenazadnje same dolžnice. Uradni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene druge postopkovne kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa iz tistih razlogov, ki so primeroma navedeni v I. odst. 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dolžnica ni navedla nobenih razlogov iz 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bi preprečevali izvršitev sodne poravnave, sklenjene v nepravdni zadevi Pn 41/2006 28.2.2006 pri Okrožnem sodišču v Celju, na podlagi katere sta upnik in dolžnica oba obdržala varstvo in vzgojo otroka. V sodni poravnavi sta med drugim dogovorila, da bo njun sin mld. T. K. med tednom živel pri očetu, vikende pa pri mami, tako da mama prevzame otroka ob petkih na naslovu P. ... (kjer je oče takrat živel), oče pa ga v nedeljo popoldne prevzame na naslovu B. ..., V. (kjer je predlagateljica začasno prebivala v času sklepanja sodne poravnave). Sodna poravnava je izenačena s pravnomočno sodno odločbo in skladno s pravili o pravnomočnosti zavezuje, dokler ni z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena. Nesporno je, da se je sodna poravnava izvajala do 11.2.2007, ko dolžnica otroka ni izročila upniku. Dolžnica zatrjuje, da upnik ne izvaja svoje obveznosti, to je varstva in vzgoje otroka, izhajajoče iz sodne poravnave, in le to prepušča drugim, predvsem svoji partnerki. Teh okoliščin, kakor tudi zatrjevanj o tem, da je bila dolžnica zavedena pri sklepanju sodne poravnave, ter o neprimernem načinu kaznovanja otroka, sodišče ne razčiščuje v izvršilnem postopku, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v izpodbijanem sklepu. Dolžnica bo resničnost svojih trditve lahko dokazala v pravdnih postopkih, ki jih je že sprožila. V obravnavanem izvršilnem postopku je treba le izvršiti pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ker je dolžnica s svojim ravnanjem preprečila, da bi bil otrok obeh strank pri upniku, do česar je upnik upravičen po izvršilnem naslovu. Tudi izvršilnemu sodišču pa mora biti glavno vodilo v tovrstnih zadevah skrb za otrokovo korist. Po I. odst. 5. a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) morajo namreč tako starši kot tudi druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist. Starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (II. odst. 5. a čl. ZZZDR). Sodišče druge stopnje z odločitvijo o zavrnitvi ugovora ni kršilo načela varstva koristi otroka, saj je pravilno ugotovilo, da otrok ne odklanja varstva in vzgoje očeta. Ta ugotovitev pravilno temelji na navajanju same dolžnice, da si sin T. želi biti kakšen dan ali dva pri očetu in na ugotovitvi, da je pri njemu tekom postopka tudi že bil. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani in je sodišče prve stopnje na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju in utemeljeno zavrnilo dolžničin ugovor, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. v zv. s 353. in 366. čl. ZPP ter v zv. s 15. čl. ZIZ).

Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ). Upnik z navedbami v odgovoru pritožbo ni doprinesel k rešitvi pritožbe, zato po odločitvi pritožbenega sodišča prav tako sam krije svoje stroške v zvezi z vloženim pravnim sredstvom (I. odst. 165. čl. v zv. s I. odst. 155. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).