Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pri zvinu vratne hrbtenice.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na pravdne stroške zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

V tem pravdnem postopku je bila v prvem sojenju drugi tožnici B. M. pravnomočni prisojena odškodnina za njeno škodo, njena revizija pa zavrnjena. Prvemu tožniku pa je bila pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 4.381,51 EUR (prej 1,050.000 SIT), v višjem obsodilnem in v zavrnilnem delu pa je bila sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje prisodilo prvem tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6.425 EUR (prej 1,539.687 SIT), od tega zneska pa je odštelo valorizirano vrednost v prvem sojenju prisojene odškodnine v znesku 5.126,44 EUR (prej 1,228.500 SIT) ter tako toženi stranki naložilo še plačilo odškodnine prvemu tožniku 1.298,56 EUR (prej 311.186,92 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje. V preostalem delu in glede zamudnih obresti pred 1.1.2002 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov prvemu tožniku in drugi tožnici.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je prvi tožnik vložil revizijo, v kateri izpodbija zavrnilni del sodbe o nadaljnjem prvotožnikovem odškodninskem zahtevku v znesku 5.885,13 EUR s pripadki, o zakonskih zamudnih obrestih ter odločitev o stroških. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se prvemu tožniku prisodi še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 5.885,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter celotni stroški izvedenine in ostali celotni zaznamovani pravdni stroški, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Odločitev sodišča o pravdnih stroških je sklep, revizija pa je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sklep o stroških ni sklep, s katerim se postopek konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Prvi tožnik v reviziji zatrjuje, da mu je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo prisojena bistveno prenizko. Meni, da bi mu šla celotna vtoževana odškodnina, torej še nadaljnjih 5.885,13 EUR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so trditve o prenizki odškodnini neutemeljene. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča je, da je prvi tožnik v prometni nesreči 18.2.1999 utrpel zvin vratne hrbtenice oziroma nihajno poškodbo vratne hrbtenice druge stopnje. Nadaljnje ugotovitve, ki so prestale pritožbeni preizkus, so, da je imel prvi tožnik dva tedna srednje hude telesne bolečine, tri tedne lahke, v bodoče pa bo imel občasno lažje do srednje hude bolečine ob spremembah vremena ali večjih naporih. V bolniškem staležu je bil 36 dni, petkrat je bil na pregledu pri osebnem zdravniku, enkrat pri kirurgu in osemkrat na fizioterapiji. En mesec je povijal vrat z brisačo, dvakrat je bil rentgeniziran, med bolniškim staležem pa ni bil sposoben običajnih fizičnih obremenitev. Ugotovljen je nekajsekundni intenzivni primarni strah ob nesreči ter en mesec sekundarnega strahu, to je zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Posledica poškodbe je omejena gibljivost vratne hrbtenice do 1/3 normalne vrednosti. Tožnik določena dola težje opravlja in sicer delo v službi, športne aktivnosti, delo na vrtu ter šofiranje avtomobila.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v obravnavanem primeru 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah Načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno so ugotovljene vse konkretnosti in specifičnosti primera prvega tožnika, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano. Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, uvodoma na kratko povzeto, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 2.900 EUR, za strah 625 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2900 EUR pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek odškodnina 6425 EUR, ki pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 7,8 takratnih povprečnih neto plač. Takšna odškodnina je popolnoma primerljiva s sodno prakso v podobnih primerih. Zato je neutemeljena revizijska trditev o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri višine odškodnine.

Prvi tožnik v reviziji neutemeljeno nasprotuje valorizaciji že pravnomočno prisojenega dela odškodnine prvemu tožniku. Razlog valorizacije je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče na 5. strani svoje sodbe, bistvo pa je v tem, da se odškodnina odmerja po cenah ob izdaji sodbe. Zato je treba enak kriterij uporabiti tudi za delno predhodno prisojeno odškodnino. Oba dela odškodnine, torej tistega, ki je bil prisojen že prej in tistega, o katerem je bilo odločeno na koncu, je treba spraviti na skupni imenovalec. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano obliko škode, ki se odmerja po cenah ob izdaji sodbe. Zato mora sodišče upoštevati tudi realno, torej valorizirano vrednost delno že predhodno prisojene odškodnine za isto škodo.

Neutemeljeno je tudi revizijsko izpodbijanje odločitve o zakonskih zamudnih obrestih za prisojeno odškodnino. Revizija obrazložitve navedenega ne vsebuje, očitno pa v uvodu revizije navedeno izpodbijanje meri na zavrnjeni del obrestnega zahtevka za obdobje od 5.6.1999 do 21.12.2001. Razlogi prvostopenjske sodbe na 5. strani o tem so pravilni in se jim revizijsko sodišče pridružuje.

V skladu z navedenim revizijsko sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči pri odločitvi o višini odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi prvemu tožniku pravilno uporabili materialno pravo, zato revizija v tem delu ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.