Jedro

Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je sklep o prepovedi opravljanja dela nezakonit, ker je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 110. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru iz 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka tega člena delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. To pomeni, kot utemeljeno navaja pritožba, da je odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1). V konkretnem primeru je bil izpolnjen zakonski pogoj, da je tožena stranka tožnici lahko prepovedala opravljanje dela (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1) in morebitna naknadna ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zakonitost te odločitve tožene stranke ne more vplivati.

Ni pa zaradi zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela zakonit tudi sklep o nadomestilu plače za čas te prepovedi. V skladu z določbo tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu v času prepovedi opravljanja dela dolžan izplačevati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Kljub temu pa je delavec, če je kasneje pred sodiščem ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali če delodajalec postopka ne zaključi s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas prepovedi opravljanja dela upravičen do plače v višini, ki bi mu pripadala, če bi delal. V času prepovedi opravljanja dela namreč delavec v teh primerih ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o prepovedi opravljanja dela št. ... z dne 30. 10. 2014 v povezavi s sklepom št. ... z dne 3. 12. 2014. II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep tožene stranke o prepovedi opravljanja dela z dne 30. 10. 2014 v zvezi s sklepom z dne 3. 12. 2014 (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna in izplača 3.567,63 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da ni pristojno za odločanje o zahtevku za plačilo davkov in prispevkov, zato je tožbo v tem delu zavrglo (III. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 632,65 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in zoper IV. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico in tožnici naloži plačilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov tožene stranke. Navaja, da je za odločitev v tem sporu pravno relevantno samo dejstvo, da je tožena stranka uvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1., 2. ali 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V tem primeru ima delodajalec možnost delavcu prepovedati opravljanje dela. Ni pomembno, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne. O tem izpodbijana sodba in sklep nima razlogov, zato je podana kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je sklep o prepovedi dela nezakonit, je napačno odločilo tudi o zahtevku za plačilo razlik v plači. Spor o zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela je spor o kršitvi delavčevih pravic, ki ga je treba obravnavati po prvem oziroma drugem odstavku 200. člena ZDR-1 oziroma po 24. členu ZJU. Tožnica bi morala varstvo v zvezi s to odločitvijo zahtevati pri toženi stranki, zato manjka tudi procesna predpostavka predhodnega varstva pri toženi stranki. Zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas prepovedi opravljanja dela je neposredno povezan z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela, kar pomeni, da ju je treba obravnavati kot celoto. Vtoževane razlike v nadomestilu plače ni mogoče opredeliti kot čiste denarne terjatve. Tožnica bi morala zahtevati odpravo te kršitve najprej od tožene stranke nato pa še pred pristojnim sodiščem. Ker tožnica ni tako ravnala, bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače zavrniti oziroma tožbo v tem delu zavreči. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Je pa sodišče prve stopnje v zvezi z delom odločitve, ki se nanaša na zakonitost sklepa o prepovedi opravljanja dela, zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave RS in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, prav tako je iz izpodbijane sodbe razvidno in jasno obrazloženo materialnopravno stališče sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločilo o zahtevku za razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 30. 10. 2014 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 3. 12. 2014 in o zahtevku za plačilo razlike med nadomestilom plače, ki ga je tožnica prejemala v času prepovedi opravljanja dela, in plače, ki bi jo prejemala, če bi delala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici s sklepom z dne 30. 10. 2014 prepovedala opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. - ZDR-1) s pravico do nadomestila plače v višini polovice njene povprečne plače zadnjih treh mesecev pred uvedbo postopka odpovedi. Tožničina pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom z dne 3. 12. 2014. Tožnici je bila s sklepom z dne 7. 11. 2013 (pravilno: 7. 11. 2014) izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, njena pritožba zoper ta sklep pa je bila zavrnjena s sklepom z dne 17. 1. 2014 (pravilno: 17. 12. 2014). Tožnica je uveljavljala sodno varstvo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in s tožbo uspela. S sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 908/2017 z dne 13. 11. 2017 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 71/2018 z dne 17. 5. 2018 je bila pravnomočno ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je sklep o prepovedi opravljanja dela nezakonit, ker je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tretji odstavek 110. člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru iz 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka tega člena delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. To pomeni, kot utemeljeno navaja pritožba, da je odločitev o tem, ali bo delodajalec ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu tudi prepovedal opravljanje dela, v celoti odvisna od delodajalca, saj je v zakonu predvidena možnost, ki jo delodajalec lahko izkoristi (to je v primeru 1., 2. in 5. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR‑1). V konkretnem primeru je bil izpolnjen zakonski pogoj, da je tožena stranka tožnici lahko prepovedala opravljanje dela (tj. uvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1) in morebitna naknadna ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na zakonitost te odločitve tožene stranke ne more vplivati. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa1. Glede na navedeno je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o prepovedi opravljanja dela v I. točki izreka sodbe.

9. Ni pa zaradi zakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela zakonit tudi sklep o nadomestilu plače za čas te prepovedi. V skladu z določbo tretjega odstavka 110. člena ZDR-1 je delodajalec delavcu v času prepovedi opravljanja dela dolžan izplačevati nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Kljub temu pa je delavec, če je kasneje pred sodiščem ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali če delodajalec postopka ne zaključi s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za čas prepovedi opravljanja dela upravičen do plače v višini, ki bi mu pripadala, če bi delal. V času prepovedi opravljanja dela namreč delavec v teh primerih ne dela iz razlogov na strani delodajalca2. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za čas prepovedi opravljanja dela od 30. 10. 2014 do 12. 1. 2015 upravičena do vtoževane razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemala, in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala.

10. Ker je po stališču pritožbenega sodišča sklep o prepovedi opravljanja dela zakonit, niso bistvene (sicer neutemeljene) pritožbene navedbe, da tožnica zoper ta sklep ni uveljavljala predhodnega varstva pri delodajalcu po določbah 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU). Neutemeljene so še pritožbene navedbe, da bi tožnica predhodno varstvo pri delodajalcu morala uveljavljati tudi zoper sklep o nadomestilu plače. Zahtevek za razliko med nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, namreč predstavlja uveljavljanje (čiste) denarne terjatve, povezane z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi, zato je v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 dopustno direktno sodno varstvo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu (II. točka izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje ni terjala spremembe odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v IV. točki izreka sklepa (v skladu s katero mora tožena stranka tožnici povrniti vse potrebne priglašene stroške), saj tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tudi v tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glej npr. odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 568/2012 z dne 29. 11. 2012, opr. št. Pdp 1276/2014 z dne 6. 8. 2015 in opr. št. Pdp 795/2016 z dne 16. 3. 2017. 2 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. Pdp 1276/2014 z dne 6. 8. 2015, enako pa tudi Robnik, I., Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 658.