Jedro

Toženka ni v zadostni meri pojasnila, zakaj izdaja spornega gradbenega dovoljenja ne posega v tožničine pravice in pravne koristi v smislu upravičenj, ki jih ima na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1. Toženka namreč ni upoštevala, da gre za izvajanje upravičenj, ki izhajajo iz pravnega interesa, da tožnica sama ureja prostor na svojem območju, ki se že po naravi stvari izključuje z interesom A., da ureja prostor na območju tožnice.

V obravnavanem primeru ne gre le za gradnjo na območju C., ampak tudi za gradnjo na zemljiščih, ki predstavljajo občinske nepremičnine v lasti A., na katerih bi tožnica zaradi ustanovitve lahko imela določena lastninska pričakovanja, kar ves čas postopka tudi zatrjuje. S tega vidika tožničina pritožba ni bila presojana. Vpliv te okoliščine na utemeljenost zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja bi se namreč presojal v okviru ugotavljanja investitorjeve pravice graditi kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Koper št. 351-496/2013-31 z dne 11. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino pritožbo zoper gradbeno dovoljenje Upravne enote Koper št. 351-496/2013-24 z dne 25. 9. 2013, s katerim se investitorki A. dovoli gradnja komunalne infrastrukture (ceste, meteorne in fekalne kanalizacije, ekoloških otokov, javne razsvetljave, kabelskega komunikacijskega omrežja) na območju OPPN "Apartmajsko naselje Ankaran hrib" na tam navedenih parcelah v k.o. ...

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica, kljub temu, da kot stranka ni sodelovala v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, pravočasno vložila pritožbo zoper navedeno gradbeno dovoljenje. Pojasnjuje, da četrti odstavek 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tudi občina. Tožnica te lastnosti do konstituiranja organov nima, njeni prebivalci pa svojo pravico do lokalne samouprave uresničujejo preko A. Zato meni, da s pritožbo ne varuje svojih osebnih koristi, zato je ni podala upravičena oseba. Pojasnjuje še, da iz spisa izhaja, da odločitev glede (ne)priznanja statusa stranske udeleženke tožnice v postopku izdaje gradbenega dovoljenja še ni pravnomočno rešeno, v primeru odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-699/12 pa gre za priznanje lastnosti pravdne stranke v civilnopravnem razmerju, ki se nanaša le na specifični primer konkretne ustavne pritožbe.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Pojasnjuje, zakaj tožnica ni upravičena za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ter se pri tem sklicuje na obrazložitev sodbe Ustavnega sodišča U-I-114/11 z dne 9. 6. 2011. V primeru odločbe Ustavnega sodišča Up-699/12 z dne 17. 1. 2013 pa je šlo za konkreten primer, ki se nanaša na civilnopravna razmerja. Meni, da bo tožnica polnopravni subjekt postala šele po konstituiranju njenih organov, takrat pa bo pridobila tudi lastnost objekta iz četrtega odstavka 62. člena ZGO-1, do takrat pa prebivalci Ankarana pravico do lokalne samouprave uresničujejo v ...

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi ji glede na to, da je kot občina že ustanovljena, toženka morala omogočiti pravice, ki ji gredo na podlagi četrtega odstavka 62. člena. Glede na to, da jo je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ignorirala, bi ji morala omogočiti uveljavljanje njenih pravic in interesov vsaj s pritožbo zoper gradbeno dovoljenje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up-699/12, v kateri je Ustavno sodišče ustanovljeni, a še ne konstituirani novi občini, že dalo upravičenja do obrambe njenih pravic in interesov. Meni, da ni nobenega razloga za stališče, da se to upravičenje ne bi nanašalo tudi na postopke pred upravnimi organi, še posebej v konkretnem primeru, ko gre tudi za pravice na tožničinem premoženjskem področju, in sicer ne le za preprečevanje poseganja v premoženje z enostranskimi prodajami, pač pa tudi za preprečevanje poseganja v tožničin prostor z enostranskimi in zoper voljo tožnice opravljenimi gradbenimi posegi. Pojasnjuje, zakaj meni, da stališči upravnega organa nista pravilni. Posebej poudarja, da izpodbijano gradbeno dovoljenje dovoljuje tudi gradnjo na zemljiščih, ki so (nerazdeljena) skupna lastnina tožnice in A. Gre torej za poseg v redno upravljanje nepremičnin, ki bi bilo glede na odločbo ustavnega sodišča lahko dopustno le v primeru, če bi se tožnica s takšnim posegom strinjala. Pojasnjuje, da nima zgolj nekega golega upravičenja iz četrtega odstavka 62. člena ZGO-1, temveč kot občina, na katere območju leži nameravana gradnja, lahko uveljavlja zadržke, ki zadevajo specifični tip gradnje. Poleg tega poudarja, da je predmet spornega gradbenega dovoljenja gradnja komunalne infrastrukture, ki jo po prvem odstavku 138. člena Zakona o urejanju prostora zagotavlja občina. Že od ustanovitve tožnice bi moralo veljati, da občina, ki na območju Ankarana lahko pravno veljavno ureja in zagotavlja gradnjo infrastrukture, nikakor ne more biti več A. 5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Prizadeta stranka A. v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji prvo tožeče stranke. Pojasnjuje, da je kot vložnica pritožbe nastopala B., zato je prvostopenjski organ odločal o pritožbi B., in ne o zahtevku C. C. zato ni aktivno legitimirana za predmetni upravni spor. Poudarja, da tožnica svoje udeležbe v predpisanem roku ni priglasila, kot določa četrti odstavek 62. člena ZGO-1. Navaja tudi, zakaj meni, da gre pri odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-699/12 za drugačen primer, kot je obravnavani. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma navaja, da kljub temu, da sta kot tožeči stranki v tožbi navedeni C. in C.-v konstituiranju, gre dejansko le za tožbo C., ki je bila ustanovljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-114/11. 9. Iz pritožbe, ki jo je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla, izhaja, da jo je vložila C., zastopana po D. Toženka je zato z izpodbijanim sklepom pravilno odločila o pritožbi C., zastopane po D. Navedba prizadete stranke v odgovoru na tožbo, da je kot vložnica pritožbe nastopala D., kar pomeni, da C. ne more biti stranka upravnega spora, je zato napačna.

10. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem organ prve stopnje pritožbo s sklepom zavrže, če ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba.

11. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, stranka pravico pritožbe. Pritožbo lahko vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko.

12. V zadevi ni sporno, da tožnica ni bila stranka v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, kot tudi, da je pritožbo vložila pravočasno. Sporno pa je, ali je pravilna ugotovitev toženke, da sporno gradbeno dovoljenje ne posega v tožničine pravice ali pravne koristi, saj tožnica do konstituiranja njenih organov ni upravičena do sodelovanja v postopku na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1, njeni prebivalci pa svojo pravico do lokalne samouprave do takrat uresničujejo v A. 13. Po presoji sodišča toženka z navedeno razlago ni v zadostni meri pojasnila, zakaj izdaja spornega gradbenega dovoljenja ne posega v tožničine pravice in pravne koristi v smislu upravičenj, ki jih ima na podlagi četrtega odstavka 62. člena ZGO-1. 14. Toženka namreč ni upoštevala, da gre za izvajanje upravičenj, ki izhajajo iz pravnega interesa, da tožnica sama ureja prostor na svojem območju, ki se že po naravi stvari izključuje z interesom A., da ureja prostor na območju tožnice.

15. Sploh pa to velja v primeru, kot je obravnavni, ko je investitorica gradnje A., ki ves čas nasprotuje samemu nastanku tožnice kot samostojne občine, in ki je v obravnavanem primeru tudi vlagateljica zahteve za izdajo spornega gradbenega dovoljenja in investitorica sporne gradnje ter kot taka za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja posebej zainteresirana. Zato po prepričanju sodišča v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ne bi mogla vestno in primerno zastopati in varovati tožničinih interesov oziroma bi bili z njenimi interesi v nerešljivem konfliktu.

16. Poleg tega je naslovno sodišče že v sodbi opr. št. III U 394/2012 z dne 5. 9. 2013 izpostavilo, da v obravnavanem primeru ne gre le za gradnjo na območju C., ampak tudi za gradnjo na zemljiščih, ki predstavljajo občinske nepremičnine v lasti A., na katerih bi tožnica zaradi ustanovitve lahko imela določena lastninska pričakovanja, kar ves čas postopka tudi zatrjuje. S tega vidika tožničina pritožba ni bila presojana. Vpliv te okoliščine na utemeljenost zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja bi se namreč presojal v okviru ugotavljanja investitorjeve pravice graditi kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja.

17. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožničino upravičenost do vložitve pritožbe presoditi še iz navedenih vidikov.