Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavrženje ugotovitvenega dela tožbe pri zahtevkih zaradi motenja posesti ni potrebno, ker za to ni smotrnega razloga.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.
: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugotovitveni del tožbe glede motenja posesti in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v osmih dneh vzpostaviti prejšnje posestno stanje glede parc. št. 260/1 in 260/2 in da se mu v bodoče prepoveduje tako ali podobno poseganje v posest. Odločilo je o tem, da mora tožeča stranka toženi povrniti 1.004,79 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožbo glede ugotovitvenega dela zavrglo, češ da v 181. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP za to ni podlage; v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da zatrjevanega motilnega dejanja ni storil toženec.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa. Ne strinja se s tem, da je sodišče prve stopnje zavrglo ugotovitveni del tožbe. Sodna praksa je zavzela drugačno stališče. Sklep je v nasprotju s sodno prakso in gre torej tudi za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave. Gre za arbitrarno odločitev. O nadaljevanju nato podrobno napada dokazno oceno ter se z njo ne strinja. Glede tega se sklicuje tudi na teorijo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati izpovedbo priče A. Z. in njenega moža. Sošolci toženca kot priče so neprepričljivi. Dogovorili so se, kako morajo govoriti.
Na pritožbo je toženec odgovoril in predlagal zavrnitev le-te.
Pritožba ni utemeljena.
Kolikor gre za zavrženje ugotovitvenega dela tožbe zaradi motenja posesti, se pritožbeno sodišče s pritožbo strinja v toliko, da je zavrženje nepotrebno; vseeno pa na končno odločitev to ne vpliva.
V teoriji se postavlja vprašanje, ali je ugotovitveni del pri tožbah zaradi motenja posesti sploh potreben (ne pa, ali je dopusten!), glej Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Ljubljana 1993, stran 312 in 313. Res pa je tudi, da sodna praksa razen redkih izjem ugotovitvene zahtevke dopušča. V isti knjigi so na straneh 295-299 primeri tožb v zvezi z varstvom zaradi motenja ali odvzema posesti, ki vsi vsebujejo tudi ugotovitveni del. Čeprav ni uporabljen izraz: “ugotovi se“, gre po vsebini za ugotovitev motenja. V primeru tožb zaradi motenja posesti je namreč pomembno, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenim delom vedno povezani in torej ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega. Na ta način se zahtevki že na prvi pogled ločijo od zahtevkov po 1. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki govori o protipravnem vznemirjanju lastnika ali domnevnega lastnika. Gre torej za zahtevek, ki ga je treba obravnavati enotno, zavrženje zgolj ugotovitvenega dela pa praviloma povzroči tudi to, da je dajatveni del nejasen. Če že, potem je ugotovitveni del nepotreben, to pa ni podlaga za zavrženje tožbe. Ni torej nobenega smotrnega razloga za to, da sodišče v pravdi zaradi motenja posesti tožbo v ugotovitvenem delu zavrže. V knjigi Stvarno pravo, dr. Juhart, dr. Tratnik in dr. Vrenčur, GV Založba, Ljubljana 2007 je na straneh 127 in 128 zapisano, kakšen naj bi bil tožbeni zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti. Tudi tu je poudarjeno, da ima v praksi tudi ugotovitveni del. Avtorji se sicer sklicujejo tudi na sklep VS RS, II Ips 657/2001, ki naj bi kazal, da je ugotovitveni del iz procesnopravnih razlogov nedovoljen. Vendar je v omenjenem sklepu šlo za situacijo, ko se je ugotovitvenemu delu pripisal prevelik pomen in torej vprašanje, ali je ugotovitveni del dopusten ali ne, ni bilo osrednje vprašanje odločbe.
Povzetek povedanega je torej, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem zavrglo ugotovitveni del tožbe. Na pravilnost odločitve pa to ni vplivalo, kajti sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dajatveni del. Če je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo, to procesnega položaja tožnika ne spremeni. Zato so ostali pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na arbitrarnost in na enako varstvo pravic po Ustavi, brez pomena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zavrnilo dajatveni del, zaradi tega pa tudi v zvezi z ugotovitvenim ni mogoče govoriti niti o arbitrarnosti niti o kršenju pravice do enakega varstva pravic po Ustavi.
Sodišče prve stopnje je dajatveni del zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni dokazano, da je bil toženec tisti, ki je storil motilno dejanje. Gre torej izključno za vprašanje dokazne ocene po 8. čl. ZPP. Dokazni oceni ni kaj očitati. Postopek, ki ga je izpeljalo sodišče prve stopnje, je bil izčrpen in temeljit. Sodišče prve stopnje je tako tudi utemeljilo svojo dokazno oceno. Na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do dovolj visoke stopnje prepričanja o tem, da je bil res toženec tisti, ki je storil motitveno dejanje. Sicer pa pritožbeno sodišče v zvezi z dejanskim stanjem presoja le pravilnost dela sodišča prve stopnje, torej pravilnost metode, ki jo je sodišče uporabilo pri ugotavljanju dejanskih trditev. Pritožbeno sodišče torej ne ugotavlja, kaj je bilo res, marveč, s kakšno metodo je bilo to ugotovljeno (glej Pravdni postopek Zakon s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2005, Jan Zobec, Komentar k 8. členu, stran 93). Upoštevaje povedano, v konkretnem primeru metodi sodišča prve stopnje ni kaj očitati. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe vseh prič, tako tudi izpovedbo A.Z., na katero se sklicuje pritožba. K temu ni kaj dodati. Če tožeča stranka meni, da tiste priče, na izpovedi katerih je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, niso govorile po resnici, je to stvar drugih postopkov. Natančneje zato pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na tiste pritožbene trditve, ki zadevajo dokazno oceno.
Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi po 353. čl. ZPP.
Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (152. čl. ZPP), tožena stranka pa zato, ker v konkretnem primeru stroške odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo (1. odst. 155. čl. ZPP).