Jedro

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1).

Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 (4. in 5. točka tožbenega zahtevka), ker je presodilo, da je bila tožba v tem delu vložena prepozno.

2.Tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti in uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ji je razmerje, za katerega zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, prenehalo dne 31. 7. 2017, zaradi česar naj bi takrat začel teči 30-dnevni rok za sodno varstvo. Po njenem stališču delovno razmerje takrat ni prenehalo, temveč je neprekinjeno trajalo vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi leta 2026. Civilnopravne pogodbe (pogodbe o trgovskem zastopanju) so bile zgolj navidezne, saj so bili ves čas podani elementi delovnega razmerja, zato njihovo prenehanje ni imelo pravnih učinkov na obstoj delovnega razmerja. Poudarja, da je tudi po 31. 7. 2017 delo za toženko opravljala neprekinjeno, le da je bilo to razmerje formalno urejeno s pogodbo o zaposlitvi, kar po njenem pomeni nadaljevanje istega delovnega razmerja. Zato meni, da rok za sodno varstvo ni mogel začeti teči že leta 2017, temveč šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja leta 2026, ko je tudi pravočasno vložila tožbo. Dalje navaja, da je stališče sodišča prve stopnje diskriminatorno in v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, saj naj bi delavce v položaju prikritega delovnega razmerja neupravičeno postavljalo v slabši položaj v primerjavi z delavci v primerih transformacije delovnega razmerja. Takšna razlaga najbi tudi nasprotovala namenu delovnopravne zakonodaje, ki je v varstvu delavca kot šibkejše stranke. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnici ni bila kršena pravica do izjave, prav tako ji ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločilo brez upoštevanja njenih navedb ali da bi ji onemogočilo sodelovanje v postopku. Nasprotno, izpodbijani sklep temelji prav na dejstvih, ki jih je navajala sama tožnica. Ker pritožba ne vsebuje drugih konkretiziranih očitkov o bistvenih kršitvah postopka, pritožbeno sodišče pa tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so ti pritožbeni očitki neutemeljeni.

6.Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo pravočasnosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 odločilno, kdaj je razmerje, za katerega tožnica zatrjuje, da je imelo elemente delovnega razmerja, prenehalo.

7.Iz dejanskih navedb tožnice izhaja, da je bila pri toženki najprej zaposlena od 5..12. 1995 do 31. 12. 2006, nato je v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 delo opravljala kot samostojna podjetnica, čeprav so bili podani elementi delovnega razmerja, s 1. 8. 2017 pa je ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi. S tem je pravno razmerje, za katerega zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, najpozneje 31. 7. 2017 prenehalo.

8.Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Takšno stališče izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz odločb VIII Ips 284/2015, VIII Ips 5/2022 in VIII Ips 16/2018. Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen. Posledično niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prvi odstavek 274. člena ZPP in tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo.

9.Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da naj bi šlo za kontinuirano razmerje vse do leta 2026. Dejstvo, da je bila po 1. 8. 2017 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, pomeni, da je prejšnje razmerje (četudi bi imelo elemente delovnega razmerja) prenehalo. Kasnejša zaposlitev ne vpliva na začetek teka roka za sodno varstvo glede preteklega razmerja.

10.Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb o kršitvi 14. člena Ustave Republike Slovenije ne more sprejeti kot utemeljenih. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se bistveno enaki položaji obravnavajo enako, različni pa različno. V obravnavani zadevi pa položaj tožnice ni primerljiv s položaji, na katere se sklicuje. Tožnica svoj položaj primerja s položajem delavcev v primerih transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas, kar pa ni pravno primerljiv položaj. V primerih transformacije gre za situacijo, ko delovno razmerje ves čas nesporno obstaja, sporna pa je zakonitost sklenitve pogodbe zgolj za določen čas, ali pa za situacijo, ko delavec po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi delo nadaljuje brez sklenitve nove pogodbe. Bistveno je, da gre v obeh položajih za kontinuiteto že obstoječega delovnega razmerja, ki ima pravno podlago v predhodno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, vprašanje pa je le, ali se to razmerje nadaljuje kot razmerje za nedoločen čas.

11.V obravnavani zadevi pa tožnica za sporno obdobje ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi, prav tako z delom pri toženki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2004, ki je bila po zatrjevanju tožnice podana 16. 11. 2006, in prenehanju delovnega razmerja dne 31. 12. 2006, ni nadaljevala brez pogodbe, temveč je delo opravljala na podlagi civilnopravnih pogodb, za katere šele naknadno zatrjuje, da so imele elemente delovnega razmerja. Gre torej za pravno in dejansko drugačen položaj, v katerem se obstoj delovnega razmerja šele ugotavlja za nazaj, ne pa za nadaljevanje že obstoječega delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehalo na podlagi odpovedi z dne 16. 11. 2006. Prav za takšne primere pa je glede na ustaljeno sodno prakso predviden poseben režim sodnega varstva z rokom iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Poleg tega je v obravnavanem primeru odločilno, da je razmerje, za katerega tožnica zatrjuje obstoj elementov delovnega razmerja, prenehalo že leta 2017. Za takšne primere pa je enotno določen 30-dnevni rok za sodno varstvo po prenehanju razmerja. Ta ureditev velja enako za vse subjekte v enakem položaju in ne pomeni neenakega obravnavanja. Ker torej ne gre za primerljive položaje, različna pravna ureditev in njena uporaba ne pomenita kršitve načela enakosti pred zakonom. Takšna ureditev tudi sicer zasleduje legitimen cilj pravne varnosti in stabilnosti pravnih razmerij ter velja enako za vse subjekte.

12.Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Toženka kot delodajalec sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo ne glede na izid postopka, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).