Jedro

Če je pri okrajnem sodišču vložen obtožni predlog, nato pa je zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja, v okviru katerega so zajeta dejanja iz obtožnega predloga, vložena zahteva za preiskavo, bi v primeru, če bi državni tožilec umaknil obtožni predlog, prišlo do ustavitve postopka po 293. členu ZKP. To bi pomenilo, da je o dejanju, ki je bil predmet tega postopka, že odločeno. Državni tožilec mora zato obvestiti okrajno sodišče o vloženi zahtevi za preiskavo, to pa v skladu s 1. odstavkom 436. člena ZKP odstopi zadevo državnemu tožilcu v nadaljnji postopek.

Izrek

1. Zahteva zagovornice obdolženega H.K. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 5.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 13.9.2000 se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahtevi zagovornice obdolženega H.K. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 19.9.2000 se ugodi in se ta pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 4.8.2000 zoper obdolženega H.K., M.J., R.L. in G.J. vložilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Okrajno sodišče je v tej zadevi že razpisalo glavno obravnavo, s sklepom z dne 5.9.2000 pa je zoper obdolžena H.K. in M.J. podaljšalo pripor do konca glavne obravnave iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Okrožno državno tožilstvo je dne 8.9.2000 zoper obdolženega H.K., M.J., R.L. in G.J. pri Okrožnem sodišču v Celju vložilo zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. in 2. odstavku 217. v zvezi s 25. členom KZ. Predmet zahteve so dejanja, zaradi katerih je v teku navedeni postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju skupaj z novimi, kasneje odkritimi dejanji, vsa ta dejanja pa je okrožni državni tožilec pravno opredelil kot nadaljevano kaznivo dejanje goljufije, storjeno v sostorilstvu po 1. in 2. odstavku 217. v zvezi s 25. členom KZ. V zahtevi je tudi predlagal, da senat podaljša pripor zoper obdolžena H.K. in M.J. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 12.9.2000 pripor zoper obdolženega H.K. in M.J. podaljšalo iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP za 1 mesec in 6 dni, in sicer za obdolženega H.K. do vključno 1.11.2000 do 10.20 ure in za obdolženega M.J. do vključno 1.11.2000 do 10.30 ure.

Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 30.9.2000 pritožbo zagovornice obdolženega H.K. zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju o podaljšanju pripora zavrnilo kot neutemeljeno, s sklepom z dne 19.9.2000 pa je zavrnilo pritožbo zagovornice obdolženega H.K. zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Celju o podaljšanju pripora.

Zagovornica obdolženega H.K. je zoper oba pravnomočna sklepa o podaljšanju pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb ZKP in predlagala, da ju Vrhovno sodišče spremeni tako, da pripor zoper obdolženega H.K. odpravi.

V obrazložitvi vložnica navaja, da je obdolženec zaradi istega kaznivega dejanja v kazenskem postopku tako pri Okrajnem sodišču v Celju kot tudi Okrožnem sodišču v Celju in hkrati v priporu na podlagi sklepov obeh sodišč. Vložnica meni, da za isto dejanje na dveh sodiščih kazenski postopek ne sme teči, ker pa se okrajno sodišče za dejanje, ki ga obravnava, ne more izreči za stvarno nepristojno, okrožno sodišče ne bi smelo voditi za isto dejanje novega postopka. Po mnenju vložnice okrožno sodišče ni imelo podlage za podaljšanje pripora. Ta položaj je v škodo obdolženca.

Vložnica nadalje zatrjuje, da je pritožbeno sodišče pri odločanju dne 19.9.2000 storilo bistveno kršitev - protispisnost, ko je trdilo, da okrožno sodišče ni odločalo za nazaj. Sklep okrožnega sodišča bi moralo pritožbeno sodišče razveljaviti.

V sklepih prvostopnih sodišč se je zatrjevalo, da utemeljen sum izhaja iz dokumentacije, pri čemer ni navedeno katere. V resnici nobena dokumentacija kaj takšnega ne vsebuje. Nadalje vložnica meni, da bi morali biti izjavi obdolženega R.L. in G.J., dani policiji, iz spisa izločeni. Tudi na uradni zaznamek o izjavi G.K. se sodišče ne bi smelo opreti. G.K. je bil namreč za vsa dejanja, navedena v obtožnem predlogu, priprt, sojen in tudi obsojen. Ne okrajno niti okrožno sodišče nista imeli razlogov za podaljšanje pripora, s tem v zvezi vložnica poudarja, da uporaba mobitela ni kaznivo dejanje, v zvezi z oglasi o možnosti pridobitve posojila pa meni, da bi sodišče lahko z objavo opozorilo številne bralce Oglasnika, naj ne iščejo posojila preko časopisa.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni utemeljena. Ugotavlja, da je bil pripor zoper obdolženca odrejen v skrajšanem postopku pred vložitvijo obtožnega predloga, nato pa podaljšan po vložitvi zahteve za preiskavo s sklepom senata Okrožnega sodišča v Celju in potrjen s sklepom Višjega sodišča v Celju.

Ugotavlja tudi, da se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, v čem naj bi sodišče kršilo zakon, oziroma katere določbe zakona je kršilo. Meni tudi, da ne drži, da gre v postopkih pred okrajnim in okrožnim sodiščem za isto dejanje in ocenjuje, da sodišče suma o storitvi kaznivega dejanja ne utemeljuje z izjavami obdolžencev, ki so jih ti dali organom za notranje zadeve. Vrhovni državni tožilec še ugotavlja, da v ostalem zahteva za varstvo zakonitosti polemizira s sodiščem glede dejanskih vprašanj, kar pa ni mogoče zakonito storiti z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrajnega sodišča z dne 5.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 13.9.2000 ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Celju je v skladu s 3. odstavkom 432. v zvezi z 207. členom ZKP preizkušalo, ali so še dani razlogi za pripor zoper H.K. in ga na podlagi takšnega preizkusa s sklepom z dne 5.9.2000 podaljšalo iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Z razpisom glavne obravnave z dne 24.8.2000 se je tudi pravno-formalno začel kazenski postopek zoper obdolženega H.K. pred Okrajnim sodiščem v Celju. Zoper sklep okrajnega sodišča o podaljšanju pripora obdolženima H.K. in M.J. so zagovornica obdolženega H.K., obdolženi M.J. in njegov zagovornik vložili pritožbe, o katerih je po določbi 3. odstavka 432. člena v zvezi z 207. členom ZKP moralo odločati Višje sodišče ne glede na to, da je okrožni državni tožilec dne 8.9.2000 pri Okrožnem sodišču v Celju vložil zahtevo za preiskavo za dejanja, za katera je tekel kazenski postopek pred okrajnim sodiščem in še druga dejanja. Z odločanjem o priporu v tem primeru ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče nista kršili zakona, nasprotno, kolikor ne bi prvostopenjsko sodišče preizkušalo, ali so še dani razlogi za pripor in kolikor višje sodišče ne bi odločalo o pritožbi, bi bile kršene že navedene določbe ZKP, pa tudi obdolženčeva ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Okrajno sodišče je pri odločanju o podaljšanju pripora preizkusilo, ali je še vedno utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Glede na zbrano dokazno gradivo presoji sodišča ni mogoče odreči razumnosti. G.K. v obravnavani zadevi nima niti položaja obdolženca niti priče, zato zaenkrat njegove izjave, dane policiji, ni bilo treba izločiti iz spisa oziroma jo je sodišče lahko upoštevalo pri utemeljitvi suma, da je obdolženi H.K. storil kaznivo dejanje, ki se mu očita.

Ponovitveno nevarnost okrajno in višje sodišče v izpodbijanih sklepih utemeljujeta z načinom storitve dejanj in prejšnjim življenjem obdolženca, pri čemer tudi ocenjujeta, da milejši ukrep kot pripor ne pride v poštev, saj naj bi bile goljufije storjene s pomočjo telefonov in ne z neposrednim stikom storilcev in oškodovancev.

Sodišči tudi ocenjujeta sorazmernost ukrepa ob upoštevanju višine do sedaj pridobljene protipravne premoženjske koristi.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta Okrajno sodišče in Višje sodišče v Celju pripor obdolženemu H.K. podaljšali v skladu s pogoji 3. točke 1. odstavka 201. člena v zvezi s 3. točko 432. člena in 1. odstavkom 207. člena ZKP. Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, le-to v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 12.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 19.9.2000 je utemeljena.

Ni izključeno, da v fazah postopka pred vložitvijo obtožnice, lahko pa tudi kasneje, tečeta zoper istega obdolženca dva postopka zaradi istega kaznivega dejanja. Do takšnega položaja lahko pride, ker še ni razčiščeno vprašanje, ali je dejanje, ki je predmet postopkov, v resnici eno in isto dejanje, na primer kadar gre za navidezni idealni ali realni stek, kadar gre za nadaljevano kaznivo dejanje, nadalje v primerih, ko postopek za isto dejanje teče pred različnimi sodišči, ne da bi za to vedela in podobno. Takšna konkurenca postopkov sama po sebi ne predstavlja nezakonitosti. Tako je na primer možen tudi postopek zoper obdolženca celo zaradi dejanja, zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen, dokler se to ne ugotovi in potem novi postopek ustavi ali morebitna obtožba zavrne.

V obravnavani zadevi je zoper obdolženega H.K. formalnopravno tekel le en kazenski postopek, to je postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ, medtem ko je tožilec uvedbo postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju šele zahteval in to zaradi kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 217. člena KZ, ki pa so ga sestavljala dejanja, zaradi katerih je zoper obdolženca tekel postopek pred okrajnim sodiščem, in nova istovrstna dejanja, zaradi česar je dejanje pravno opredelil kot nadaljevano kaznivo dejanje. Vloženega obtožnega predloga državni tožilec ni mogel umakniti, saj bi v tem primeru prišlo do ustavitve kazenskega postopka po 293. členu ZKP, to pa bi pomenilo, da je o dejanju, ki je bil predmet tega postopka, že odločeno. Državni tožilec pa bi moral o vložitvi zahteve za preiskavo obvestiti okrajno sodišče, ki bi v skladu s 1. odstavkom 436. člena ZKP odstopilo zadevo državnemu tožilcu v nadaljnji postopek. V takšnem primeru ne bi bilo več konkurence med postopkom pri okrajnem sodišču in zahtevanim postopkom pred okrožnim sodiščem, o že odrejenem priporu oziroma o njegovem podaljšanju bi razumljivo odločalo okrožno sodišče. Iz navedenega sledi, da v takšni situaciji senat okrožnega sodišča sme podaljšati pripor, ki je bil odrejen za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča in za katero je že tekel skrajšani postopek, ali drugače, v takšnem primeru že odrejenega pripora ni potrebno ponovno odrejati.

Vložnici pa je treba pritrditi, da je podana bistvena kršitev postopka po določbi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede vprašanja, od kdaj in za koliko časa je senat okrožnega sodišča obdolžencu podaljšal pripor. Senat je odločal dne 12.9.2000, v izreku sklepa pa je navedeno, da se pripor obdolžencu podaljša za 1 mesec in 6 dni do vključno 1.11.2000. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je senat pripor pravzaprav podaljšal od 5.9.2000 za 1 mesec in 6 dni, to je do 1.11.2000. Čas podaljšanja pripora se tako ne ujema z navedenim datumom, od katerega dalje naj bi bil pripor podaljšan in do katerega naj bi bil podaljšan. Od dneva, ko je senat pripor podaljšal, pa do dneva, do katerega naj bi bil pripor podaljšan, je več kot mesec in 6 dni, kolikor naj bi trajalo to podaljšanje. Izrek sklepa o podaljšanju pripora je tako nerazumljiv, je pa tudi v nasprotju z razlogi sklepa, to pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navedena kršitev je Vrhovnemu sodišču narekovala razveljavitev sklepa sodišča prve in druge stopnje. Glede na to, da je bil pripor obdolžencu kasneje znova podaljšan, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo v novo odločitev.