Jedro

Čeprav delavec tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepa disciplinske komisije ne postavi, ampak nepravilno zahteva le razveljavitev dokončnega sklepa drugostopenjskega organa in tudi tekom postopka ne popravi pomanjkljivega tožbenega zahtevka, mora sodišče, ki v tovrstnih sporih na tožbeni zahtevek delavca ni vezano, odločiti o zakonitosti obeh sklepov disciplinskih organov, ker le oba skupaj tvorita celovito (dokončno) odločitev o disciplinski odgovornosti delavca in o disciplinskem ukrepu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče zaveže toženo stranko, da je dolžna sprejeti delavca I. Š. nazaj na delo ključavničarja, v roku 15 dni pod izvršbo, plačati tožeči stranki zneske po 48.000,00 SIT mesečno od 3.6.1995 dalje do ponovnega sprejema na delo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, ter povrniti tožniku stroške postopka. Obenem je sklenilo, da tožena strank sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, tj. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, oziroma njeno razveljavitev. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede zastaranja uvedbe disciplinskega postopka. Postopek je bil začet po preteku trimesečnega roka od dneva, ko so pri toženi stranki izvedeli za kršitev in kršilca, zato je postopek zastaran v skladu s 1. odstavkom 67. člena ZTPDR. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje sledilo le navedbam tožene stranke in njenih prič, čeprav je večina prič podala le laične izpovedi oz. lastna mnenja. Za napačne izvrtine je delno kriva puša, kar je tako v disciplinskem kot v sodnem postopku izpovedala priča P., ko je bil ugotovljen tako velik izmet, pa so pri toženi stranki pred izdelavo dodatnih komadov najprej dali pušo v popravilo. Če bi bila okvara puše tako brez pomena, kot zatrjuje tožena stranka, to prav gotovo ne bi bilo potrebno. Sodišče tudi ni upoštevalo izjave tožnika, da je kontroliral pravilnost vrtanja, pa napake ni opazil. Pritožba nadalje meni, da je sodišče zmotno ocenilo, da za opredelitev kršitve ni pomembno, koliko je bilo izmeta in je kot osnovo za opredelitev kršitve vzelo povprečno neto plačo na zaposlenega v gospodarstvu za leto 1994. Disciplinska kršitev po 29. točki 44. člena Pravilnika o delovnih razmerjih ne opredeljuje, za katero povprečno plačo gre - za plačo v podjetju, v gospodarstvu RS, bruto ali neto plačo. Že bruto plača na zaposlenega v gospodarstvu za l. 1994 znaša več, kot je cena ponovnega prelitja 80 komadov in v tem primeru disciplinske kršitve sploh ni bilo. Sodišče pa tudi ni ugotavljalo obstoja odškodninske odgovornosti tožnika, čeprav se sklep delavskega sveta nanaša tudi na dolžnost povračila škode.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da so trditve tožnika, da naj bi tožena stranka zamudila rok za uvedbo disciplinskega postopka in da je začetek postopka zastaran, neutemeljene. Tožena stranka je za posledice kršitve, tj. za višino škode, zvedela šele meseca marca 1995, ko je dobila in popravila napačno izdelane artikle in račun za popravilo. Storilec in škoda sta bila znana šele takrat, če škode ne bi bilo, potem tudi kršitve ne bi bilo.

Dokler kršitev ni bila znana, disciplinskega postopka ni mogoče začeti. Trditev, da tožnik ni storil očitane hujše kršitve, je prav tako neutemeljena, saj so številne priče izpovedale, da je delavec najmanj iz velike malomarnosti, če ne celo namenoma, povzročil škodo podjetju.

Pritožba je utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv, ker se nanaša le na reintegracijski in reparacijski zahtevek in zahtevek za povračilo stroškov, ne vsebuje pa odločitve o zakonitosti sklepov disciplinskih organov - sklepa disciplinske komisije z dne 10.4.1995 ter sklepa delavskega sveta z dne 29.5.1995. Tožeča stranka je s tožbo z dne 13.6.1995 zahtevala razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 29.5.1995, vendar sodišče prve stopnje v izreku sodbe o tem delu zahtevka očitno pomotoma ni odločilo, čeprav je - kot izhaja iz razlogov sodbe - meritorno odločalo o zakonitosti sklepov disciplinskih organov tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti. V individualnem delovnem sporu, v katerem delavec zahteva razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je vedno potrebno odločati o zakonitosti obeh sklepov disciplinskih organov - tako sklepa prvostopenjskega organa (disciplinske komisije), kakor tudi sklepa drugostopenjskega organa, ki odloči o utemeljenosti delavčevega ugovora zoper prvostopenjski sklep (v obravnavani zadevi delavskega sveta). Čeprav delavec tožbenega zahtevka na razveljavitev sklepa disciplinske komisije ne postavi, ampak nepravilno zahteva le razveljavitev dokončnega sklepa drugostopenjskega organa (tako kot je to storil tožnik v obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe, pomanjkljivega tožbenega zahtevka pa tudi tekom postopka ni popravil), mora sodišče, ki v tovrstnih sporih na tožbeni zahtevek delavca ni vezano, odločiti o zakonitosti obeh sklepov disciplinskih organov, ker le oba skupaj tvorita celovito (dokončno) odločitev o disciplinski odgovornosti delavca in o disciplinskem ukrepu. 1. odstavek 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) namreč določa, da delavec, če uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano.

Ne glede na navedeno pomanjkljivost izreka pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka vsaj preuranjena. Stališče prvostopenjskega sodišča glede zastaranja začetka disciplinskega postopka, oz. tolmačenje 1. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovnih obveznosti in za storilca, oziroma po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena, namreč ni pravilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pri toženi stranki dne 21.12.1994 zvedeli za kršitev in storilca, ter da je bila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka vložena 28.3.1995. Zamude subjektivnega trimesečnega roka sodišče prve stopnje ni štelo za pomembno, saj je zavzelo napačno pravno stališče, da začetek postopka - kljub zamudi subjektivnega roka - ni zastaral zaradi tega, ker je bila zahteva vložena v okviru šestmesečnega objektivnega roka. Pri presoji, ali je začetek disciplinskega postopka zastaral, je potrebno upoštevati oba v zakonu določena roka kumulativno - subjektivnega in objektivnega. Disciplinski postopek je začet pravočasno le, če je zahteva vložena v okviru subjektivnega in obenem znotraj objektivnega roka. To pa pomeni, da nastopi zastaranje začetka disciplinskega postopka, če je postopek začet po preteku trimesečnega roka, ki teče od dneva, ko so organi tožene stranke, pristojni za uvedbo disciplinskega postopka, zvedeli za kršitev in storilca, čeprav se šestmesečni objektivni rok, ki teče od dneva storitve kršitve, ob vložitvi zahteve še ni iztekel. Sodišče prve stopnje ni posebej utemeljevalo, zakaj šteje, da so pristojni organi tožene stranke za kršitev in storilca zvedeli 21.12.1994, zato je v nadaljnjem postopku potrebno izvesti ustrezne dokaze s tem v zvezi. Zlasti zato, ker tožena stranka v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da naj bi pristojni organi šele v marcu 1994 zvedeli za škodo, ki je s kršitvijo nastala. Trditev tožene stranke, da naj bi se šele v mesecu marcu zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, je po mnenju pritožbenega sodišča vprašljiva, saj iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik že dne 14.12.1994 dobil v delo vrtanje in sestavo kotalnih obešal 1000, in da se je pri sestavi kotnih obešal ugotovilo, da izvrtine za sornik niso vzporedne in da strižejo. To pomeni, da je bilo že v decembru 1994 ugotovljeno, da je 155 kosov z nepravilnimi izvrtinami neuporabnih, zato je bilo potrebno prelitje izmeta. Nedvomno se je že tedaj vedelo za nastanek škode, ne pa šele potem, ko je bilo ponovno prelitje in ponovno vrtanje opravljeno in izstavljen račun oz.

sestavljen zapisnik s strani F. U., vodje tehničnega sektorja, S. O., tehnologa in mojstra M. P. V zvezi s problemom zastaranja je torej potrebno upoštevati zgoraj navedeno tolmačenje 1. odstavka 67. člena ZTPDR ter razčistiti, kdaj so za kršitev zvedeli pristojni delavci oz.

organi tožene stranke, pooblaščeni za uvedbo disciplinskega postopka (po 46. členu Pravilnika o delovnih razmerjih je za vložitev zahteve pristojen direktor podjetja oz. oseba, na katero so ta pooblastila prenesena in organ upravljanja).

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter v skladu z določbo 369. in 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka (pomanjkljivost izreka oz. njegovo neskladnost z obrazložitvijo), dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in najprej razčisti vprašanje zastaranja začetka disciplinskega postopka, nato pa ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ob tem naj upošteva tudi dejstvo, da se izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke nanašata tudi na odškodninsko odgovornost delavca. V tem delu, tj. glede odločitve, da je delavec dolžan povrniti škodo v znesku 128.903,00 SIT v enem mesecu po pravnomočnosti sklepa, pogoji za sodno varstvo niso izpolnjeni. Delavec ne more uveljavljati sodnega varstva zoper odločitev delodajalca, s katero se mu nalaga povrnitev škode, zato je v tem delu potrebno tožbo zavreči. Po določbi 1. in 2. odstavka 72. člena ZTPDR namreč delodajalec ugotavlja škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja, če pa delavec v treh mesecih ne povrne škode, ugotovljene s sklepom pristojnega organa oz. delodajalca, se sproži postopek pred pristojnim sodiščem - tožbo mora torej vložiti delodajalec, če delavec odškodnine ne plača prostovoljno. Ob taki ureditvi ni pogojev, da bi delavec pred sodiščem zahteval razveljavitev sklepa o povrnitvi škode, čeprav je bil odškodninski postopek izveden skupaj z disciplinskim postopkom in je sklep o povrnitvi škode sestavni del sklepa, s katerim je odločeno o njegovi disciplinski odgovornosti.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).