22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa direktor B. B. iz Z., ter C. C. z V. na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 15/2002 z dne 17. 10. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1532/99 z dne 4. 10. 2001 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III Pg 169/97 z dne 24. 12. 1998 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba C. C. zoper sodbo, navedeno v 1. točki tega izreka, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Lastnika stanovanjske hiše (C. in B. B.), v kateri so bili najemniki s pravico do neprofitne najemnine, sta družbi A., ki zanju opravlja naloge upravnika hiše, odstopila terjatev, do katere naj bi bila upravičena zaradi škode, ker zaradi zakonskih omejitev višine najemnine za denacionalizirana stanovanja nista mogla zahtevati profitne najemnine. Ta terjatev se je nanašala na obdobje dveh let (1993 in 1994). Družba je to terjatev, skupaj s terjatvijo, ki se je nanašala na razliko med profitno in neprofitno najemnino za leta 1995, 1996 in 1997, uveljavljala v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, pritožba in revizija pa sta bili zavrnjeni.

2.Ustavno pritožbo sta vložila družba A. (v nadaljevanju prva ustavna pritožnica) in C. C. (v nadaljevanju druga ustavna pritožnica). Zatrjujeta, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo drugi odstavek 14. člena, 26., 33. in 50. člen Ustave. Kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave utemeljujeta z navedbo, da je Pravilnik o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Uradni list RS, št. 47/95 – v nadaljevanju Pravilnik), ki je urejal oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih, lastnike teh stanovanj diskriminiral v primerjavi z lastniki, ki v svojih stanovanjih nimajo najemnikov, upravičenih do neprofitne najemnine. Glede kršitve 26. člena Ustave navajata, da so bile v njunem primeru izpolnjene vse predpostavke za uveljavljanje pravice do odškodnine, pri čemer posebej opozarjata na element protipravnosti. Ta naj bi bila podana, ker je Ustavno sodišče podzakonski akt, ki je urejal določitev neprofitne najemnine, razveljavilo (odločba št. U-I-190/95 z dne 17. 12. 1998, Uradni list RS, št. 4/99 in OdlUS VII, 221). Pritožnika navajata, da sodišča podzakonskega akta, ki ni imel podlage v zakonu, ne bi smela uporabiti. Taka uporaba naj bi bila tudi v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP). Zaradi uporabe razveljavljenega Pravilnika naj bi sodišča pri svojem odločanju prekomerno posegla v zasebno lastnino ustavnih pritožnikov in s tem kršila pravico iz 33. člena Ustave. Kršitev pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave) pritožnika pojasnjujeta z navedbo, da je država svoje obveznosti za uresničevanje te pravice prevalila na lastnike stanovanj, ki morajo oddajati ta stanovanja za neprofitno najemnino, zaradi česar je prizadet njihov socialni položaj. Pri tem se sklicujeta na slab socialni in premoženjski položaj druge ustavne pritožnice.

B.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko ustavno pritožbo vloži vsakdo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ker druga ustavna pritožnica ni bila stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, za vložitev te ustavne pritožbe ni upravičena. Ustavno sodišče je zato njeno ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka sklepa).

4.Prva ustavna pritožnica utemeljuje kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave), enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do povračila škode (26. člen Ustave) s trditvijo, da so sodišča uporabila neustaven predpis (Pravilnik), ki je višino najemnine za stanovanja, v katerih stanujejo bivši imetniki stanovanjske pravice, kamor sodijo tudi najemniki v denacionaliziranih stanovanjih, omejil tako, da lahko lastniki za ta stanovanja zahtevajo le neprofitno najemnino. Neprofitna najemnina za ta stanovanja je bila uzakonjena s prvim odstavkom 150. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ), ki je določil, da se najemnina za stanovanja, na katerih je bila do uveljavitve SZ dodeljena stanovanjska pravica, oblikuje skladno z metodologijo, predpisano za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih. Ustavno sodišče je to zakonsko določbo že presojalo (odločba št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996, Uradni list RS, št. 24/96 in OdlUS V, 32) z vidika njene skladnosti z načelom enakosti pred zakonom in pravico do zasebne lastnine in odločilo, da ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da taka omejitev višine najemnine ob uveljavitvi SZ ni posegla v lastnino lastnikov denacionaliziranih stanovanj, omejevanje višine najemnine pa je Ustavno sodišče štelo kot enega od ukrepov za zagotovitev socialne funkcije lastnine na stanovanjih (67. člen Ustave). Glede na to je pritožničin očitek, da sta ji bili s sodbo, ki temelji na uporabi te zakonske določbe, kršeni pravica do zasebne lastnine in do enakosti pred zakonom, neutemeljen.

5.Kršitev 26. člena Ustave utemeljuje prva ustavna pritožnica s tem, da sodne odločbe temeljijo na neustavnem Pravilniku. Ta očitek ni utemeljen. Kot je bilo že povedano, izpodbijane sodne odločbe ne temeljijo na Pravilniku, temveč na zakonski določbi, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v neskladju z Ustavo. Tudi sicer pa Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-190/95, na katero se sklicuje pritožnica, Pravilnika ni razveljavilo zato, ker bi bile njegove določbe, ki so urejale neprofitno najemnino, same po sebi v neskladju z Ustavo, temveč ker je ocenilo, da bi moral kriterije za oblikovanje neprofitnih najemnin določiti zakon.

6.Kršitev 50. člena Ustave prva ustavna pritožnica utemeljuje s socialnim in premoženjskim položajem druge ustavne pritožnice. Ta ni bila stranka v sodnem postopku, kjer je bila izdana izpodbijana sodba. Svoj del terjatve iz naslova razlike med profitno in neprofitno najemnino je sicer odstopila prvi ustavni pritožnici, vendar je pravica do socialne varnosti vezana strogo na posameznika in se ne more prenašati na drugega hkrati s cesijo glavne terjatve. Zato ustavna pritožnica družba A. zatrjevane kršitve 50. člena Ustave ne more utemeljevati s sklicevanjem na položaj druge ustavne pritožnice.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje prva ustavna pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger