Jedro

Ker si je torej obdolženec vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, bi bilo moč njegovo ravnanje pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje samovoljnosti, z istim ravnanjem pa bi obdolženec lahko uresničil tudi znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar le v primeru, če bi se ugotovilo, da si je obdolženec samovoljno vzel več kot je mislil, da mu gre in se tega zavedal, in le v tem obsegu bi bilo moč obdolžencu očitati tudi naklepno poškodovanje tuje stvari.

Izrek

Pritožba oškodovanke kot tožilke se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Na podlagi člena 98/I ZKP v zvezi s členom 96/III ZKP je oškodovanka kot tožilka dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka na 40.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ in odločilo, da mora oškodovanka kot tožilka plačati stroške kazenskega postopka. Pod točko II. izreka je iz razloga po četri točki 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo zasebno obtožbo zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po členu 233 KZ RS in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremene proračun.

Proti oprostilni sodbi je oškodovanka kot tožilka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala ugoditve pritožbi tako, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obdolženca je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Zasebna tožba A. Z. in obtožni predlog A. Z. - oškodovanke kot tožilke, sta obdolženemu očitala, da je s svojim samovoljnim ravnanjem v času od 16. do 19.11.1999 na parceli, ki je bila v lasti in v posesti oškodovancev, napravil več kot tri metre široko pot, pri tem pa podrl dva hrasta in en kostanj, odstranil 2,5 metra dolgo in 0,25 metra široko betonsko škarpo, uničil sedem trt in več kot 80 m3 zemlje odrinil preko javne poti na drugo parcelo ter s tem povzročil škodo, ter s tem v idealnem steku uresničil znake kaznivega dejanja samovoljnosti po členu 233 KZ RS in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Iz ocene izvedenih dokazov, predvsem dejstva, ki se je zatrjeval že v opisu kaznivega dejanja samovoljnosti, nedvomno izhaja, da si je obdolženec prav na sporni parceli pravico do poti vzel sam, ne pa po uradni poti, ki je predpisana. Ugotovitev, ali je lastnik spornega dela parcele, je namreč stvar pravdnega postopka. Obdolženec je sicer vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice, vendar ni počakal na pravnomočno odločitev sodišča. Ker si je torej obdolženec vzel pravico, za katero je mislil, da mu gre, bi bilo moč njegovo ravnanje pravno opredeliti le kot kaznivo dejanje samovoljnosti, vendar je pregon storilca za to kaznivo dejanje zastaral in je zato sodišče prve stopnje v tem delu tudi izdalo zavrnilno sodbo. Z istim ravnanjem pa bi obdolženec lahko uresničil tudi znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, vendar le v primeru, če bi se ugotovilo, da si je obdolženec samovoljno vzel več, kot je mislil, da mu gre in se tega tudi zavedal, in le v tem obsegu bi bilo moč obdolžencu očitati tudi naklepno poškodovanje tuje stvari. Na to odločilno dejstvo je opozorilo že sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Kp 1039/98 z dne 11.11.1998, ko je v isti zadevi odločalo o pritožbi zoper oprostilno sodbo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil poseg obdolženca opravljen le v širini največ treh metrov zemljišča, torej v pasu, glede katerega je bil obdolženec prepričan, da je sam lastnik. Teh dokaznih zaključkov, da je bil poseg opravljen preko treh metrov, kot se je to navajalo v obtožnem predlogu, pa pritožba ne izpodbija. Odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženca oprosti obtožbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ker je bil naklep obdolženca usmerjen k samovoljni ureditvi poti, ne pa k poškodovanju, je bila pravilna. Zato pritožba, ki meni, da je tudi v tem obsegu (poškodba škarpe in trt, za katere je obdolženec vedel, da so last Z.-jevih), moč obdolžencu očitati naklepno poškodovanje, ni utemeljena.

Pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja pritožnica, ni podan, izpodbijana sodba tudi nima kršitev zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah člena 98/I ZKP v zvezi s členom 96/III ZKP. Povprečnina je odmerjena glede na trajanje in zamotanost pritožbenega postopka in premoženjske razmere oškodovanke kot tožilke.