Jedro

Kadar se postopno uvajajo stiki otroka z roditeljem, s katerim otrok ne živi, se ti stiki urejajo z odločbami pristojnega centra za socialno delo, s katerimi se stiki uredijo za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1859/2002-8 z dne 29.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 27.8.2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper začasno odločbo Centra za socialno delo L. - C. z dne 9.11.2000 dopolnila izrek z novo 4. točko, s katero je odločila, da je tožnica kot mati mladoletnega L.L. dolžna omogočiti in dopustiti osebne stike med otrokom in očetom, kakor so določeni. Navedeni center je z začasno odločbo, ki jo je v preostalem delu tožena stranka potrdila, določil E.L. osebne stike z njegovim mladoletnim sinom L.L., roj. 10.11.1993, in sicer v prisotnosti strokovne delavke centra vsako sredo od 14.15 ure do 15.45 ure, ko oče in strokovna sodelavka ob 14.15 uri otroka prevzameta na Osnovni šoli V. in ga ob 15.45 uri pripeljeta na materin dom. Tako določeni stiki se izvajajo le v času rednega pouka in se začnejo izvrševati v sredo 29.1.2000 (1. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka); odločba centra pa velja za obdobje 6 mesecev (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe soglaša z odločitvijo tožene stranke, da prvostopna odločba ni začasna odločba po 217. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) temveč odločba, s katero je bilo sporno pravno razmerje - stiki z otrokom - urejeno za določen čas, in sicer za 6 mesecev. Sodišče se je tudi strinjalo z oceno tožene stranke, da je organ prve stopnje pravilno uporabil materialno pravo - 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), pravilno ugotovil dejansko stanje in določil obseg ter način izvrševanja stikov med očetom in sinom.

Razpad družine po mnenju sodišča prve stopnje ne more pomeniti pretrganje stikov med staršem in otrokom. Preko teh stikov se razvija občutek čustvene navezanosti in medsebojne pripadnosti z roditeljema, kar zagotavlja otrokov skladni osebnostni razvoj. Pravica do stikov otroka s tistim staršem, ki ne živi skupaj z otrokom, gre temu roditelju že po samem zakonu, drugi roditelj pa je dolžan te stike omogočiti. Prav tako je iz strokovnega mnenja strokovne komisije Centra za socialno delo in mnenja sodne izvedenke bilo možno ugotoviti, da stiki med očetom in mladoletnim otrokom niso v nasprotju z otrokovim interesom. Oba strokovna organa pa sta opozarjala na prepletenost odnosov in konfliktnost med staršema in sta predlagala, da do stikov pride postopoma in da istočasno začne teči svetovalni proces med staršema. Zato je sodišče prve stopnje tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev, da odločba Centra za socialno delo ni začasna odločba po 217. členu ZUP/86, pač pa odločba, s katero se ureja sporno pravno razmerje za določen čas. Zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tudi zaključek sodišča, da je pravilna ocena tožene stranke, da je center za socialno delo natančno raziskal dejansko stanje in v skladu z materialnimi predpisi določil obseg in način izvrševanja stikov, je napačen. Ugotovitve organa prve stopnje so v nasprotju z ugotovitvami sodne izvedenke, ki je izpovedala, da je nujno potrebno delo z obema staršema v smeri ureditve njunega starševskega odnosa. Najpomembnejši pa je zaključek izvedenke, da bi bilo za otroka škodljivo začeti stike z očetom, ne da bi začeli s svetovalnim procesom med obema staršema. To odločilno dejstvo je prezrla tožena stranka, v nadaljevanju pa tudi sodišče. Ker stiki niso v otrokovo korist, tožena stranka in sodišče nista upoštevala določbe 106. člena ZZZDR. S tem je bilo tudi kršeno materialno pravo.

Tožena stranka in prizadeta stranka (E.L.) na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da je odločba organa prve stopnje odločba, s katero se je uredilo sporno pravno razmerje za določen čas, in da torej ne gre za začasno odločbo po 217. členu ZUP/86. Organ prve stopnje lahko izda začasno odločbo, kadar še ne razpolaga z vsemi potrebnimi podatki za izdajo odločbe, pa je glede na oceno okoliščin treba razmerje nujno začasno urediti. V obravnavani zadevi pa je organ odločal na podlagi relevantnih podatkov za izdajo odločbe, to je mnenja izvedenke in strokovne komisije in v mejah zahtevka, vendar le za prvih šest mesecev. O preostalem zahtevku, torej o ureditvi stikov do otrokove polnoletnosti, pa bo moral organ še odločiti.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnje pritožbene ugovore kot neutemeljene. Iz upravnih spisov je razvidno, da sta tako izvedenka kot tudi strokovna komisija centra podala mnenje, da bi bilo v obravnavani zadevi najprimerneje uvajati stike med otrokom in očetom postopno. Postopnost uvajanja stikov pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se mora v vsaki faza uvajanja stikov narediti za zbližanje otroka z očetm nekaj več, torej doseženemu bo treba dodati novo vrednoto. Sama narava stikov razvezanih staršev z otroci narekuje celovito ureditev teh stikov, saj ti stiki izhajajo iz roditeljske pravice do mladoletnih otrok. Roditeljska pravica je pravica obeh staršev in je njeno izvrševanje zavarovano z zakonom ter preneha po določbi 1. odstavka 117. člena ZZZDR s polnoletnostjo otroka, to je praviloma, ko otrok dopolni 18 let. Pri postopnem uvajanja stikov pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni znanih vrsto dejavnikov za dokončno odločitev stikov z otrokom, kar predstavlja tiste okoliščine primera v trenutku izdaje prvostopne upravne odločbe, ki narekuje ureditev spornega razmerja tudi za določen čas.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.