Jedro

Trgovec je dolžan voditi (tudi) evidenco o spremembi prodajne cene blaga in jo je dolžan voditi oziroma poslovne dogodke v tej zvezi evidentirati v skladu s SRS oziroma mednarodnimi računovodskimi standardi.

Dejansko stanje, ki se ugotavlja v konkretnem primeru, je zagotavljanje podatkov o spremembi prodajne cene blaga, kar velja in mora biti zagotovljeno ves čas opravljanja trgovinske dejavnosti za vse blago oziroma za vse artikle, pri katerih so bile spremenjene prodajne cene. To pa pomeni, da je že posamezna ugotovljena nepravilnost pri vodenju zahtevanih podatkov oziroma evidenc o spremembi prodajne cene, in to pri kateremkoli artiklu, dovolj, da je podana kršitev zakona in s tem dejanska podlaga za odpravo nepravilnosti, ki se nalaga z odločbo in ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni tržni inšpektor je kot upravni organ prve stopnje tožeči stranki z izpodbijanim sklepom v upravni zadevi A. d.o.o. - odprava nepravilnosti v prodajalni v ...: v 1. točki izrekel in naložil v plačilo denarno kazen v znesku 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 0610-7776/2015-10-35002 z dne 6. 10. 2015 in ki jo mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni na račun tržnega inšpektorata, sicer bo po izteku tega roka prisilno izterjana, v 2. točki izrekel, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo v roku treh dni od prejema tega sklepa v prodajalni A. d.o.o. v Kopru odpravila nepravilnosti, ki so navedene v izreku odločbe in ne bo pristojnemu inšpekcijskemu organu zagotovila podatkov o spremembi cen, kot prisilno sredstvo ponovno uporabljena denarna kazen v znesku 1 000,00 EUR, ter v 3. točki izrekel, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je bila s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 6. 10. 2015 tožeči stranki zagrožena denarna kazen v znesku 500,00 EUR, če tožeča stranka ne bo odpravila nepravilnosti pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno v prodajalni A. d.o.o., ki so navedene v dispozitivu odločbe. Ta sklep (o izvršbi) je bil tožeči stranki vročen 8. 10. 2015, tržna inšpektorica pa je dne 29. 10. 2015 v prodajalni ponovno opravila kontrolo izvršitve že omenjene odločbe. Pri tem je med artikli, za katere so oglaševali znižanje prodajnih cen, izbrala pet artiklov (čevljev). Na izbranih artiklih sta bili, razen v enem primeru, označeni dve prodajni ceni, višja in nižja, na vpogled pa je bil za vsak artikel predložen tudi prevzemni dokument, na katerem je bila označena cena, po kateri je bil posamezni artikel prevzet v prodajalno. Ker v prodajalni ni bila dana na vpogled nobena listina, iz katere bi bili razvidni podatki o spremembi cen blaga, je inšpektorica zahtevala, da trgovec predloži podatke o spremembi cen v roku 24 ur na pristojni inšpektorat. Trgovec je naknadno dostavil blagovne kartice oziroma kartice artiklov, ni pa predložil listin, iz katerih bi bili razvidni verodostojni podatki o spremembi cen navedenih artiklov. Predložene blagovne kartice namreč niso knjigovodske listine. V te kartice lahko trgovec vpisuje poljubne podatke o prodajni ceni, ni pa razvidno gibanje cen za posamezni artikel. Sprememba cen je poslovni dogodek, ki spreminja prihodke trgovca, zato mora trgovec za ta dogodek sestaviti knjigovodsko listino. Iz knjigovodske listine, v kateri je evidentiran poslovni dogodek „sprememba cen“, mora biti razviden datum poslovnega dogodka, imena artiklov, ki so jim znižali prodajno ceno, količina posameznega artikla in cena pred znižanjem ter prodajna cena po narejeni spremembi. Poslovne listine morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno, saj le na podlagi listin, ki verodostojno izkazujejo podatke o spremembi cen, lahko inšpektor opravi nadzor pravilnosti označenih in oglaševanih ugodnosti oziroma znižanj prodajnih cen v prodajalni.

3. V nadaljevanju obrazložitve pristojni organ ugotavlja, da tožeča stranka tržni inšpektorici za navedenih pet artiklov ni zagotovila podatkov o spremembi prodajnih cen, kar pomeni, da ni upoštevala izreka izdane odločbe in tudi ni upoštevala 2. točke sklepa o izvršbi. Zato se v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uporabi denarna kazen kot prisilni ukrep in hkrati zagrozi s ponovno denarno kaznijo, kolikor se tožeča stranka ne bo ravnala po izvršljivi odločbi.

4. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je kot organ druge stopnje pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori navaja, da tožeča stranka v konkretnem primeru ni razpolagala z verodostojno knjigovodsko listino o spremembi prodajne cene (za naključno izbrane izdelke), kot je predpisano v drugem odstavku 7. člena Zakona o trgovini (v nadaljevanju ZT-1), in to kljub temu, da ji je organ prve stopnje z odločbo z dne 3. 8. 2015 naložil odpravo nepravilnosti pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno v prodajalni A. d.o.o. in ji zagrozil z denarno kaznijo. Zato ji je utemeljeno na podlagi in v skladu z določbami drugega odstavka 198. člena ZUP izdal izpodbijani sklep. V zvezi s presojo ustreznosti listin, ki jih je predložil trgovec in ki ji tožeča stranka nasprotuje, pa navaja, da iz dokumentov, ki jih je predložila, ni razviden poslovni dogodek - sprememba prodajnih cen z dne 1. 7. 2015 oziroma 14. 7. 2015. Poslane blagovne kartice artikla, v katere lahko trgovec poljubno vpisuje podatke, prikazujejo le gibanje cen posameznega artikla v določenem obdobju in ne predstavljajo knjigovodske listine. V knjigovodski listini, ki je sestavljena ob spremembi cene, mora biti prikazana prodajna cena blaga, po kateri je trgovec prodajal izdelek pred spremembo cene in prodajna cena po spremembi cene. Listina, ki je sestavljena kot knjigovodska (s številko in datumom) se izdela ob poslovnem dogodku, trgovec pa že vpisanih podatkov naknadno ne spreminja. Zato po presoji organa druge stopnje ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da v primeru spremembe cene ne nastane fizična listina, temveč pomožna knjigovodska listina v smislu spremembe podatkov in da verodostojno listino predstavlja kartica artikla kot izpis iz navedene evidence. Listina o spremembi cene je izvirna knjigovodska listina, ki prikazuje poslovni dogodek in se praviloma sestavi na kraju in v času dogodka. Po presoji organa druge stopnje se zato ni mogoče strinjati s tožečo stranko, da je organu prve stopnje posredovala verodostojne listine in da zato ni podlage za naloženo denarno kazen. Ob kontroli dne 29. 10. 2015 je ugotovil, da tožeča stranka ni predložila verodostojne listine o spremembi cen izbranih petih izdelkov ter zato utemeljeno in skladno z določbami ZUP uporabil prisilni ukrep, razviden iz izreka izpodbijanega sklepa.

5. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) izreče za nično, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) odpravi in postopek upravne izvršbe ustavi, v vsakem primeru pa naloži toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Toži zaradi nepravilne uporabe predpisa, bistvene kršitve določb postopka in zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju.

6. V tožbi, v kateri najprej povzame potek inšpekcijskega nadzora in aktov, izdanih v tem postopku, tožeča stranka očita, da ji je bila z izpodbijanim sklepom zagrožena nova višja kazen za primer, če ne zagotovi „verodostojnih podatkov o spremembi prodajnih cen blaga“, ne da bi organ prve stopnje navedel, podatke o katerem blagu mora tožeča stranka predložiti, kar pomeni, da iz izreka izpodbijanega akta ni mogoče razbrati obveznosti tožeče stranke in da je zato izpodbijani sklep neizvršljiv in posledično ničen. Enako velja po navedbah v tožbi za vse predhodne akte organa prve stopnje.

7. Odločba o naložitvi obveznosti, sklep o dovolitvi izvršbe in sklep o izreku denarne kazni se morajo nanašati na isto dejansko stanje. Tako pa se po navedbah v tožbi v konkretnem primeru vsak od teh aktov nanaša na drug inšpekcijski nadzor in na drugo blago ter s tem na drug historični dogodek oziroma drugo dejansko stanje. Prvotna odločba je bila izdana zato, ker naj bi tožeča stranka ne predložila podatkov o spremembi prodajnih cen desetih artiklov, ki so bili predmet nadzora 14. 7. 2015, kar pomeni, da bi se sklep o dovolitvi izvršbe in o denarni kazni izdal lahko le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da tožeča stranka še vedno ni predložila podatkov za artikle, ki so bili predmet tega pregleda (14. 7. 2015). Tako pa je bil izdan izpodbijani sklep zato, ker tožeča stranka ni predložila podatkov o spremembi cene blaga, ki je bilo predmet nadzora 29. 10. 2015 in s tem za blago, ki po odločbi ni bilo predmet nadzora niti ni bil v tej zvezi izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Ker torej pred izpodbijanim sklepom ni bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vsekakor vplivala na izpodbijani sklep o denarni kazni, ki ob upoštevanju določb o postopku upravne izvršbe ne bi smel biti izdan.

8. Pa tudi če bi se štelo, da se na podlagi odločbe z dne 3. 8. 2015 lahko opravlja izvršba, ker organ prve stopnje ni prejel podatkov o spremembi prodajnih cen blaga, ki je bilo predmet kasnejših inšpekcijskih nadzorov, tožeča stranka meni oziroma izpostavlja, da je obveznost po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 6. 10. 2015, ki je bil podlaga za izpodbijani sklep, izpolnila, in sicer naslednji dan po prejemu sklepa, tj. 9. 10. 2015. Inšpekcijski organ je nato ponovno opravil inšpekcijski nadzor 29. 10. 2015 ter pri tem naložil tožeči stranki, da v roku 24 ur dostavi podatke o spremembah prodajnih cen za 5 artiklov, kar je tožeča stranka naslednji dan v okviru postavljenega roka posredovala, in sicer v elektronski obliki - kartice artiklov, iz katerih so jasno razvidni vsi zahtevani podatki, vključno z datumi, na katere je prišlo do spremembe cene, in cena, ki je veljala od vsakega takšnega datuma. S tem je tožeča stranka po mnenju tožeče stranke v celoti izpolnila svojo obveznost - dostavo podatkov o spremembah prodajnih cen. Niti v zapisniku z dne 29. 10. 2015 niti v sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 6. 10. 2015 niti v odločbi z dne 3. 8. 2015 namreč ni določeno, da mora tožeča stranka posredovati knjigovodske listine. Uporabljen je le termin „verodostojne podatke“, ki pa ga drugi odstavek 7. člena ZT-1 ne pozna niti ni jasno, kakšna je iz tega naslova obveznost tožeče stranke. Sicer pa so bili podatki, ki jih je dostavila tožeča stranka, povsem verodostojni. Da ni bilo treba posredovati knjigovodskih listin, pa jasno sledi tudi iz tega, da se nalaga njihovo posredovanje po drugem odstavku 7. člena ZT-1, ki se ne nanaša na knjigovodske listine in ne na vodenje evidenc po prvem odstavku 7. člena ZT-1, ki pa se nanaša na knjigovodske listine. Sicer pa je tožeča stranka tudi že ob prejšnjih nadzorih posredovala podatke o spremembah prodajnih cen, pa je prvostopenjski organ kljub temu 3. 8. 2015 izdal odločbo in nato sklep o dovolitvi izvršbe in izpodbijani sklep. Organ prve stopnje bi zato moral izvršilni postopek ustaviti, ne pa izdati izpodbijani sklep. Obrazložitev, v kateri se tožeči stranki očita, da ni predložila knjigovodskih listin, pa je neutemeljena in nelogična, saj ji predložitev knjigovodskih listin ni bila nikoli naložena. Bistveno je, ali je izpolnila obveznost iz sklepa o dovolitvi izvršbe. To pa je tožeča stranka storila.

9. Pa tudi, če bi se izkazalo, da ji je bilo naloženo, da predloži knjigovodske listine, tožeča stranka navaja, da elektronske kartice artiklov predstavljajo knjigovodsko listino. Po določbah SRS 21 so zapisi o poslovnih dogodkih lahko tudi v elektronski obliki. Pri tem tožeča stranka posebej izpostavlja opredelitev ključnih pojmov, po katerih knjigovodska listina pomeni praviloma v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in po katerih je to lahko tudi računalniški dnevnik. Iz posredovanih kartic artiklov je jasno razvidno, da gre pri kartici artikla za izpeljano elektronsko knjigovodsko listino, iz katere je jasno razviden artikel, dogodek (sprememba cene) ter datum tega dogodka. Kartice artiklov so torej povsem verodostojne knjigovodske listine in ne neverodostojne, kot trdi organ prve stopnje. Prav tako ne drži, da se podatki v njih lahko poljubno spreminjajo. Hkrati pa je odločbo z dne 20. 11. 2015, s katero je tožeči stranki prepovedal nepošteno poslovno prakso, organ prve stopnje v celoti temeljil prav na teh istih karticah artiklov, ki jih je tožeča stranka posredovala organu prve stopnje in ki naj bi po njegovem mnenju predstavljale neverodostojne listine. Tožeča stranka je glede na povedano po stališču tožbe s posredovanjem podatkov o spremembah cen izpolnila svojo obveznost na podlagi odločbe z dne 3. 8. 2015 in na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 6. 10. 2015 in je zato treba izvršilni postopek ustaviti.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru obširno pojasni svoje ugotovitve oziroma svoja stališča glede (verodostojnosti) predloženih listin o spremembi cene artiklov, ki se obravnavajo v konkretnem primeru.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZT-1 določa način in pogoje za opravljanje trgovinske dejavnosti ter nadzor nad izvajanjem zakona (1. člen). Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona opravlja v skladu z določbami 10., 11. in 12. člena tega zakona tržni inšpekcijski organ.

13. Med pogoji za opravljanje trgovinske dejavnosti je tudi obveznost zagotavljanja podatkov o trgovskem blagu iz 7. člena ZT-1. Po prvem odstavku tega člena mora trgovec zagotoviti evidentiranje poslovnih dogodkov v zvezi s stanjem blaga v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. V skladu z drugim odstavkom tega člena mora trgovec na prodajnem mestu zagotoviti pristojnim inšpekcijskim organom predpisane podatke, med drugim tudi podatke o spremembi prodajne cene blaga. V primeru, kadar se evidenca o spremembi prodajne cene ne vodi na prodajnem mestu, je po določbah tretjega odstavka istega člena trgovec dolžan predložiti navedene podatke najkasneje v 24 urah po zahtevi pristojnega inšpektorja.

14. Iz povedanega dovolj jasno sledi, da je trgovec dolžan voditi (tudi) evidenco o spremembi prodajne cene blaga in da jo je dolžan voditi oziroma poslovne dogodke v tej zvezi evidentirati v skladu s SRS oziroma mednarodnimi računovodskimi standardi. Tožbeni ugovor, da to ni potrebno, oziroma da z ozirom na drugi odstavek 7. člena ZT-1 trgovec ni dolžan pristojnim inšpekcijskim organom zagotoviti podatkov, ki bi bili evidentirani v skladu s SRS, je torej neutemeljen, razlogi zanj, to je sklicevanje na drugi odstavek 7. člena ZT-1, pa vzeto iz konteksta (sobesedila) citiranega člena.

15. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, po katerem iz 2. točke izreka izpodbijanega akta ni mogoče razbrati obveznosti tožeče stranke in da je zato izpodbijani sklep (tako kot vsi akti prve stopnje, izdani pred tem) neizvršljiv in posledično ničen. Kot že rečeno, je v skladu z določbami 7. člena ZT-1 trgovec dolžan inšpekcijskim organom (na prodajnem mestu oziroma v 24 urah na podlagi zahteve) zagotoviti podatke o spremembi prodajne cene blaga, to je vsega blaga, pri katerem je prišlo do spremembe pri prodajni ceni. Zato se v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa tožeči stranki denarna kazen pravilno zagrozi za primer, če teh in takšnih podatkov ne zagotavlja oziroma jih inšpektorju ne bo zagotovila. Enako in s tem pravilno pa se tožeči stranki nalaga, da „zagotovi pristojnemu inšpekcijskemu organu verodostojne podatke o spremembi prodajnih cen blaga“ tudi z odločbo oziroma sklepom o dovolitvi izvršbe, in torej z aktoma, ki sta podlaga za izpodbijani sklep, tj. za sklep, s katerim se tožečo stranko le še prisiljuje k ravnanju, ki se ji sicer nalaga z izvršljivo odločbo.

16. Prav tako ne drži tožbena trditev, da se izpodbijani sklep ne nanaša na isto dejansko stanje kot odločba oziroma kot sklep o dovolitvi izvršbe in da bi zato moral biti pred izdajo izpodbijanega sklepa izdan nov sklep o dovolitvi izvršbe. Ne gre namreč za različno dejansko stanje zato, ker so bili pri posameznih inšpekcijskih nadzorih v pregled zajeti drugi artikli kot pri predhodnem pregledu. Dejansko stanje, ki se ugotavlja v konkretnem primeru, je zagotavljanje podatkov o spremembi prodajne cene blaga, kar velja in mora biti zagotovljeno ves čas opravljanja trgovinske dejavnosti za vse blago oziroma za vse artikle, pri katerih so bile spremenjene prodajne cene. To pa pomeni, da je že posamezna ugotovljena nepravilnost pri vodenju zahtevanih podatkov oziroma evidenc o spremembi prodajne cene, in to pri kateremkoli artiklu, dovolj, da je podana kršitev zakona in s tem dejanska podlaga za odpravo nepravilnosti, ki se nalaga z odločbo in ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom. Zato je izpodbijani sklep v zadostni meri (tudi v dejanskem pogledu) utemeljen na že izdanem sklepu o dovolitvi izvršbe in izdani odločbi.

17. Pri ponovni kontroli (29. 10. 2015) ravnanja, ki se tožeči stranki nalaga z odločbo in sklepom o dovolitvi izvršbe, pa je bilo ponovno ugotovljeno, da tožeča stranka predpisanih podatkov o spremembi cen ne zagotavlja oziroma jih v postopku nadzora kljub zahtevi inšpektorja ni predložila, kar pomeni, da tožeča stranka svoje obveznosti iz odločbe ni izpolnila. S takšno presojo predloženih oziroma pregledanih podatkov se strinja tudi sodišče ter pri tem v celoti sledi razlogom pristojnih organov. Kot že rečeno, morajo biti v skladu z določbami 7. člena ZT-1 podatki o spremembi prodajnih cen kot poslovni dogodek, ki vpliva na višino prihodkov, evidentirani v skladu SRS, kot je dovolj jasno obrazloženo že v izpodbijanem sklepu in pred tem v odločbi in sklepu o dovolitvi izvršbe. V obeh aktih pa je dovolj jasno ter skladno s SRS navedeno tudi, zakaj predloženih blagovnih kartic oziroma kartic artiklov (kot pomožnih evidenc iz SRS 22) ni mogoče šteti za verodostojne knjigovodske listine oziroma za poslovne listine, ki v skladu s SRS 21 kot podlaga za knjiženje povsem jasno in nedvoumno izkazujejo spremembo cene posameznih artiklov in s tem relevantni poslovni dogodek. To pa pomeni, da se tožečo stranko z izpodbijanim sklepom utemeljeno denarno kaznuje in obenem utemeljeno ter skladno z določbami ZUP, na katere se sklicujeta že upravna organa, zagrozi z višjo denarno kaznijo kot prisilnim sredstvom, ki bo uporabljeno za primer, če odločbe ne bo izvršila.

18. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

20. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).