Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik (motornega vozila) za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Udeleženca prometne nesreče sta kršila prometne predpise, ki so v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, zato je krivda za prometno nesrečo obojestranska. Tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku je 30 %.
I. Pritožbam se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. tč. izreka sodbe znesek 6.823,00 EUR nadomesti z zneskom 4.846,38 EUR, znesek 3.100,00 EUR z zneskom 2.170,00 EUR, znesek 3.723,00 EUR pa z zneskom 2.676,38 EUR, v II. tč. izreka sodbe pa se znesek 2.466,65 EUR nadomesti z zneskom 1.770,18 EUR.
II. V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
III. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 6.823,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.100,00 EUR od 2. 11. 2010 dalje do plačila in od zneska 3.723,00 EUR od 2. 1. 2011 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka I). Toženi stranki in stranskemu intervenientu je naložilo, da sta dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II). Prvo sodišče je ugotovilo izključno odgovornost zavarovanca tožene stranke(1) za prometno nesrečo, ker je z osebnim vozilom zapeljal na levo stran preko sredinskega dela vozišča in na ta način zaprl prehitevalno pot tožniku, ki je vozil motor. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik prekoračil hitrost (omejitev vožnje je bila 50 km/h, tožnik pa je vozil 87 km/h), vendar je zaključilo, da prekoračitev hitrosti ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, kakor tudi ne okoliščina, da je začel prehitevati na blagi vzpetini, ko se je približeval ovinku, zato je odločilo, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. Zaradi škodnega dogodka je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.700,00 EUR ter materialno škodo za prevoze k zdravniku v višini 23,00 EUR(2) in za uničen motor 3.100,00 EUR.
2. Tožnik v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je opravil osem obiskov pri zdravniku. Tožena stranka tem trditvam ni konkretno ugovarjala. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, kolikokrat je moral tožnik k zdravniku. Priznana odškodnina za telesne bolečine ni v skladu s sodno prakso. Poškodbe tožnika v prometni nesreči so bile precej boleče in so zahtevale posebno nego zaradi preprečevanja vnetnih sprememb, kar je bilo povezano z dodatnimi bolečinami. Med zdravljenjem je tožnik dobil injekcijo proti tetanusu in HAIG, izvajala so se rentgenska slikanja ter toaleta odrgnin in opeklin, kar je bilo boleče(3). Srednje hude telesne bolečine je tožnik trpel najmanj deset dni, zaradi bolečin pa je imel težave s spanjem. Poškodbe so tožnika ovirale pri delu doma, kjer imajo manjšo kmetijo, kakor tudi pri športih in drugih aktivnostih, vključno z vožnjo z motorjem. Tožnik je zato upravičen do odškodnine za telesne bolečine v višini 6.000,00 EUR, prenizko pa je odmerjena tudi odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR. V prometni nesreči je bil tožnik udeležen kot motorist, zato je bil ob škodnem dogodku v smrtnem strahu. Intenziven primarni strah je trajal nekaj ur. Tožnik se bal za izid zdravljenja, ker se poškodba zapestja ni pozdravila. Odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 200,00 EUR ne upošteva, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom športno aktiven, opravljal je težja fizična dela, izvedenec pa je ugotovil, da omejena gibljivost zapestja zmanjšuje tožnikovo sposobnost pri težjih fizičnih delih in pri športu ter ga ovira pri vožnji z motorjem. Sodišče prve stopnje ni navedlo koliko tožnikovih stroškov je priznalo zaradi pravnega zastopanja, materialnih stroškov, izvedenskega mnenja in sodne takse ter v kolikšni meri je upoštevalo priglašene potne stroške za prihode na naroke tako pooblaščencu tožnika kot tožniku osebno. Sodišče bi moralo priznati nagrado za ponovljen postopek in za narok v ponovljenem postopku. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da z vmesno sodbo postopek na prvi stopnji ni končan. Prvo sodišče je priznalo nagrado po tar. št. 2200 tožniku le 170,50 EUR in po količniku 0.5. Predpravdni postopek je bil potreben, zato je treba tožniku priznati stroške v skladu z določbo 13. člena Zakona o odvetniški tarifi(4) po srednji vrednosti, kot je bila priglašena.
3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(5) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je izvedenec ugotovil, da se je tožnik z motorjem v prvem delu levega ovinka, ki poteka v klanec navzgor in je omejen v vidnem polju, približeval pred sabo počasnejšemu vozilu s hitrostjo, ki ni omogočala varnega prehitevanja. V kolikor bi do prehitevanja prišlo, bi bilo izvedeno preblizu levemu bočnemu delu avtomobila nasprotnega udeleženca, kar pomeni povzročitev nevarne situacije. Izvedenec ugotavlja, da je realno vprašljivo, ali bi lahko tožnik med hipotetičnim prehitevanjem lahko ustvaril primerno bočno oddaljenost od vozila, saj v fazi dohitevanja in nameravanega prehitevanja vozila ni spreminjal smeri, kar potrjuje, da takšna možnost dejansko ni obstajala. Tožena stranka je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da bi bil priporočljivi bočni odmik motornega kolesa od leve bočne strani vozila 0,9 m, izvedenec pa ni navedel, katere okoliščine so v konkretnem primeru zahtevale takšen odmik pri prehitevanju, ob upoštevanju hitrosti motorja. S tem, ko je prvo sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, je kršilo 286.a člen ZPP. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da je imel voznik motornega vozila dobro preglednost desnega dela vozišča in zgolj nekoliko slabšo preglednost za nasprotni vozni pas, kar je v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da je tožnik pričel izvajati prehitevanje na delu vozišča, ki vizualno ne omogoča varne izvedbe prehitevanja, ker vozniku ne daje zadostne preglednosti na nasprotni vozni pas. Izvedenec ugotavlja, da v primeru, če bi prišlo do prehitevanja, bi bilo prehitevanje izvedeno preblizu vozila stranskega intervenienta. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča in v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da v primeru, če tožnik ne bi začel intenzivno zavirati, kar naj bi bila hipna reakcija na pomik osebnega vozila v levo, bi bil bočni odmik motorja od vozila 0,9 m. Izvedenec je ugotovil, da prometna situacija ni omogočala varnega prehitevanja. Zmotna je ugotovitev, da hitrost tožnikove vožnje nima teže, saj je izvedenec ugotovil, da v primeru, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo, do nesreče ne bi prišlo. Tudi če bi tožnik vozil s hitrostjo 72 km/h, kar je še vedno prestavlja prekoračitev hitrosti za 40%, bi lahko preprečil nalet v osebno vozilo. Stranski intervenient je s svojo prekoračitvijo hitrosti kvečjemu prispeval, da je bila pot zaustavljanja tožnika nekoliko daljša. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da bi tožnik lahko prehitevanje izvedel na primerni bočni razdalji, kar je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Višina priznane odškodnine za telesne bolečine je previsoka, saj je bil tožnik le en dan hospitaliziran, zdravljenje je potekalo brez zapletov, zajemalo je le toaleto in počitek ter jemanje analgetikov. Za to vrsto nepremoženjske škode odškodnina ne presega 1.000,00 EUR, previsoko pa je bilo prisojena tudi odškodnina za strah, ki ne more presegati 500,00 EUR ob upoštevanju sodne prakse in dejstva, da je tožnik doživel ob nesreči kratek primarni strah.
4. Stranski intervenient vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in v nadaljevanju pritožbe navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in v nasprotju z sodno prakso(6). Sodišče prve stopnje pri soodgovornosti tožnika za prometno nesrečo ni upoštevalo, da je znatno prekoračil hitrost. Če bi tožnik vozil s hitrostjo 70 km/h, bi nesrečo lahko preprečil. Nelogične so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ob prehitevanju upravičen povečati hitrost, čeprav je bila hitrost omejena na 50 km/h. Stranski intervenient je upravičeno pričakoval, da ga v naselju nihče ne bo prehitel z nedovoljeno hitrostjo. Stranski intervenient je izpovedal, da je vozil z vozilom bolj proti sredini, ker je na desni strani grmičevje in pogosto s te strani skoči na cesto kakšna žival. Tožnik je zatrjeval, da je videl stranskega intervenienta, da vijuga po cesti, zato je lahko pričakoval, da bo stranski intervenient lahko pri prehitevanju zavil na levo in mu zaprl pot. Zato se tožnik ne bi smel odločiti za prehitevanje, sploh pa ne ob premajhni bočni razdalji, ki jo ugotavlja izvedenec. Izvedenec ugotavlja, da je imel tožnik v fazi prehitevanja omejeno vidno polje nad voziščem iz nasprotne smeri, prvo sodišče pa zmotno ugotavlja, da je imel tožnik ob prehitevanju dober pregled nad voziščem. Zmotna je ugotovitev, da bi lahko stranski intervenient ob upoštevanju bočne razdalje od roba cestišča in glede na širino cestišča, vozil ves čas vožnje skozi blagi zavoj z levim vzvratnim ogledalom neposredno ob namišljeni sredinski črti. Takšne ugotovitve izvedenca so teoretične, ki jih prvo sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožnik je začel s prehitevanjem pod vrhom klanca, pred ovinkom. Če bi stranski intervenient vozil po desni polovici cestišča obstaja še vedno velika verjetnost, da bi prišlo do nesreče in nevarnost ne bi bila izključena, saj izvedenec ugotavlja, da prehitevanje tožnika ni bilo varno. Hitri pomik vozila v levo ni mogoče enačiti z vožnjo po sredini ceste oziroma z vožnjo, ki bi trajala dalj časa. Tožnik ni imel ustrezne bočne oddaljenosti od vozila. Tudi višina nepremoženjske škode za telesne bolečine je prisojena v previsokem znesku, enako za strah(7). Iz sodbe ni razvidno, na katerih področjih so zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti, predvsem pa niso navedene dušene bolečine, ki jih trpi tožnik za to vrsto nepremoženjske škode. Nepravilno je priznana škoda za motor v višini 3.100,00 EUR, saj je tožnik navedel, da je kupil motor za ceno 3.600,00 EUR, ob upoštevanju vrednosti rešenih delov v višini 800,00 EUR znaša škoda tožnika glede na cenitev izvedenca 2.800,00 EUR.
5. Tožnik je odgovoril na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter predlagal, da se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in da se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Smiselno enak predlog je v odgovoru na pritožbo tožnika dal stranski intervenient, s tem, je predlagal, da se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
6. Pritožbe so delno utemeljene.
7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodba nima nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato so pritožbene navedbe pravdnih strank in stranskega intervenienta v tem delu neutemeljene. Izvedenec je analiziral bočno oddaljenost motorja in vozila, kar je podrobno pojasnil v izvedenskem mnenju z izračuni in sklicevanjem na strokovno literaturo, zato je bil dokazni predlog tožene stranke, ki tudi ni bil vsebinsko opredeljen, da se v tem delu dopolni izvedensko mnenje utemeljeno zavrnjen(8) .
8. Drugi odstavek 154. člena Obligacijskega zakonika(9) določa, če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik (motornega vozila) za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Prvi odstavek 154. člena OZ pa določa, da pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta udeleženca prometne nesreče kršila prometne predpise, ki so v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, zato je krivda za prometno nesrečo obojestranska. Tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku je 30 %.
9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenskih mnenj in zaslišanja izvedenca izhaja, da je tožnik z motorjem nameraval prehiteti pred sabo vozeči osebni avtomobil stranskega intervenienta na delu, kjer je blag levi ovinek in manjša vzpetina. Tožnik je začel prehitevati vozilo, ko je bilo še na desnem voznem pasu, nato pa se je stranski intervenient z vozilom v zavoju začel pomikati levo preko namišljene sredinske črte. V trenutku naleta motorja v vozilo, je bilo vozilo od desnega roba vozišča oddaljeno 1,6 m in se je nahajalo na sredini lokalne ceste. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi stranski intervenient lahko vozil ves čas skozi blagi levi zavoj z levim vzvratnim ogledalom neposredno ob namišljeni sredinski črti(10), trditve stranskega intervenienta, da je vozil bolj levo zaradi grmovja in zaradi prečkanja živali so premalo opredeljene, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za premik vozila preko namišljene sredinske črte in tudi niso podprte z relevantnimi dokazi. Na podlagi izvedenskega mnenja je bilo ugotovljeno, da bi tožnik z motorjem obvozil vozilo ob priporočljivi razdalji 0,9 m, če bi stranski intervenient z vozilom ne prečkal namišljene sredinske črte, ker ne bi bilo zaviranja in bi tožnik lahko prilagajal bočni odmik od vozila(11).
10. Izvedenec ugotavlja, da je tožnik začel s prehitevanjem na delu cestišča, kjer je preglednost omejena s potekom ovinka v levo in nato v nadaljevanju še z vzdolžnim previsom, zaradi česar šteje, da hipotetično prehitevanje z zadostni bočni oddaljenosti od vozila lahko vprašljivo, kar pa s stopnjo prepričanja ne dokazuje, da bi prišlo do prometne nesreče, če stranski intervenient ne bi z vozilom prečkal namišljene sredinske črte. Izvedenec nepreglednost prometne situacije za motorista povezuje tudi z nastopom nevarne situacije v primeru, če bi iz nasprotne strani po svojem voznem pasu pripeljalo vozilo. Treba je upoštevati, da je nevarno situacijo za nasproti vozeča vozila povzročil tudi stranki intervenient, ki je s svojim vozilom prečkal namišljeno sredinsko črto. V postopku ni bilo prepričljivo dokazano, da bi do nesreče prišlo tudi v primeru, če bi stranski intervenient vozil ob desnem robu vozišča, prav nasprotno, izvedenec je večkrat pojasnil, da bi se prehitevanje motornega kolesa „izšlo“, če bi stranski intervenient vozil ob ustrezni bočni oddaljenosti od desnega roba vozišča(12). Ugotovljeno je bilo, da je tožnik začel z zaviranjem, ko se je vozilo stranskega intervenienta bočno premaknilo preko namišljene sredinske črte in na ta način je stranski intervenient zaprl prehitevalno pot tožniku, kar je odločilni razlog, da je prišlo do prometne nesreče. Stranski intervenient ni spremljal prometne situacije in zato tudi ni mogel zmotno oceniti hitrosti motorista. V konkretnem primeru stranski intervenient ni bil v zmoti glede hitrosti motorista, da bi zmotno ocenil, da ima na razpolago dovolj časa, da opravi manever sekanja levega ovinka(13). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vozil s hitrostjo 87 km/h (dovoljena hitrost je bila 50 km/h), ki znatno presega dovoljeno hitrost, njegov soprispevek k škodnemu dogodku pa se kaže v tem, da bi lahko preprečil prometno nesrečo, če bil vozil s hitrostjo 70 do 72 km/h. 11. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je tožnik z vožnjo po sredini ceste kršil drugi in tretji odstavek 25. člena ZVCP-1, ki določata, da mora voznik voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje oziroma po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano. S premikom levo stranski intervenient takšne varne vožnje ni zagotavljal. Nenadni premik v levo predstavlja tudi kršitev prvega odstavka 27. člena ZVCP-1, pri čemer so neutemeljene pritožbene navedbe stranskega intervenienta, da ne gre za kršitev, ker ni dalj časa vozil po sredini vozišča. Nedovoljena hitrost stranskega intervenienta ni imela vpliva na potek škodnega dogodka(14), zmotna pa je ugotovitev prvega sodišča, da nedovoljena hitrost tožnika ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ker je bilo ugotovljeno, da bi tožnik tudi ob hitrosti, ki presega dovoljeno (če bi vozil 70-72 km/h), lahko preprečil nesrečo. 12. Glede na vrsto in obseg poškodb, ki jih je dobil tožnik (udarnine, odrgnine in opeklina ter izliv krvi v podkožje) in ob upoštevanju intenzitete telesnih bolečin (tožnik ni imel zelo hudih bolečin, obstajale pa so hude bolečine nekaj ur, srednje hude deset dni, nato pa so bile bolečine lahke, ki so se pojavljale občasno, takšne občasne bolečine v desnem zapestju pa tožnik občuti tudi danes ob določenih aktivnostih) ter ob upoštevanju okoliščin vezanih na nevšečnosti tekom zdravljenja(15), je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja 2.000,00 EUR.
13. Tožnik se je utemeljeno ustrašil za življenje ob samem trčenju, opis intenzitete primarnega strahu in potek samega škodnega dogodka pa utemeljuje priznanje odškodnine v višini 800,00 EUR. Glede na vrsto in obseg poškodb ter potek zdravljenja tožnik ni imel strahu za izid zdravljenja, ki bi opravičeval priznanje denarne odškodnine. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ni imel sekundarnega strahu(16).
14. Tožnik ima manjše težave v vsakdanjem življenju pri izvajanju športnih aktivnosti, pri delu na kmetiji, pri dvigovanju težjih predmetov in vožnji z motorjem, zaradi slabše gibljivosti desnega zapestja. Izvedenec ugotavlja, da ima tožnik pri teh aktivnostih zmanjšane sposobnosti, zato je njegova življenjska aktivnost omejena. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje in izpovedbe tožnika, gre za lažje duševne bolečine, kljub temu pa je tožnik upravičen do denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.000,00 EUR.
15. Protispisno pritožba zatrjuje, da tožena stranka in stranski intervenient nista opredeljeno ugovarjali prevoznim stroškom, kot jih je zahteval tožnik. Prav nasprotno. Stranski intervenient je z vlogo z dne 17. 11. 22011 navajal, da tožnik ni izkazal voženj do zdravnikov, da ni pravne podlage, da se tožniku prizna za 1 km vožnje 0, 39 EUR, tožena stranka pa je posebej izpostavila, da sta v spisu le dva zdravniška izvida, ki ne dokazujeta trditev tožnika, da je bilo potrebnih osem voženj za zdravniške preglede. V nasprotju s pritožbenimi navedbami tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni opredeljeno navedel posameznih zdravniških pregledov, ki jih je opravil in za katere neutemeljeno očita prvemu sodišču, da bi navedena dejstva lahko ugotovilo samo, če bi vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo. Dokazi ne morejo nadomestiti trditvene polage, zato je prvo sodišča tožniku za prevozne stroške priznalo 23,40 EUR(17).
16. Sodišče prve stopnje je na podlagi cenitve ugotovilo tržno vrednost motorja na dan škodnega dogodka, ki je 3.900,00 EUR, vrednost nepoškodovanih delov je 20% tržne vrednosti motorja, tako da je vrednost poškodovanega motorja znižalo za 800,00 EUR in tožniku priznalo škodo zaradi uničenega motorja v višini 3.100,00 EUR. Okoliščina, za koliko je tožnik kupil motor ni odločilna, saj je odločilna vrednost motorja, ki ga je imel motor na dan škodnega dogodka.
17. Tožniku je bila priznana nepremoženjska škoda v višini 3.800,00 EUR in premoženjska škoda v višini 3.123,40 EUR, skupaj 6.923,40 EUR. Glede na soprispevek tožnika k škodnemu dogodku (30 %), je tožnik upravičen do odškodnine v višini 4.846,38 EUR.
18. Sodna praksa dopušča, da sodišče prve stopnje naredi specificiran obračun na priloženem stroškovniku, v sodbi pa le navede višino skupnega zneska, ki ga je priznalo stranki. Tako je ravnalo prvo sodišče tudi v konkretnem primeru(18), zato tožnik ne more uspeti s pritožbo v delu, ko pavšalno zatrjuje, da ne ve, kateri stroški so mu bili priznani. Do teh neopredeljenih navedb v pritožbi se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker bi moral tožnik v pritožbi opredeljeno navesti razloge, zaradi katerih so stroški, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje nepravilno odmerjeni, kot je to storil glede nepriznanih stroškov za pritožbo zoper vmesno sodbo in glede stroškov, ki so mu nastali pred pravdo.
19. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku stroške po tar. št. 2200 in mu priznalo količnik 0,5, glede na vsebino in zahtevnost vloge v predpravdnem postopku.
20. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper vmesno sodbo, s pritožbo je uspela. Z vmesno sodbo se je odločalo o temelju tožbenega zahtevka, ki je bilo odločilno sporno vprašanje v pravdi, saj je bil pretežni del postopka pred sodiščem prve stopnje namenjen obravnavi oziroma dokazovanju temelja tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov je tožnik upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3210, ki znaša 545,60 EUR. Tožnik pa ni upravičen do stroškov po tar. št. 3100, ker ni šlo za nov postopek, kjer bi se odločalo znova o temelju in višini.
21. Skupni stroški tožnika so 4.690,13 EUR (4.144,53 + 545,60), uspeh tožnika po temelju in višini je 61,64 %, zato je upravičen do stroškov v višini 2.890,99 EUR. Prvo sodišče je toženi stranki in stranskemu intervenientu priznalo stroške v višini 2.920,23 EUR, glede na uspeh (38,36 %) sta upravičena do stroškov v višini 1.120,20 EUR. Po pobotanju stroškov je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 1.770,18 EUR(19) .
22. Pritožbeni razlogi vseh pritožnikov so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbam ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, v preostalem delu pa pritožbe zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
23. Odgovora na pritožbe sta bila nepotrebna. Glede na obseg izpodbijanja po temelju in po višini, sta tožena stranka in stranski intervenient uspela v neznatnem delu, enako tožnik (po višini), zato vsi pritožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.
Op. št. (1): Stranskega intervenienta.
Op. št. (2): Iz matematičnega obračuna v obrazložitvi sodbe izhaja, da je sodišče tožniku priznalo za vožnje 23,40 EUR.
Op. št. (3): Tožnik podrobneje navaja nevšečnosti zdravljenja, ki jih navedel izvedenec v mnenju.
Op. št. (4): V nadaljevanju ZOdvT.
Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.
Op. št. (6): Ki je citirana na strani 2, 3 in 6 pritožbe.
Op. št. (7): Pritožba se sklicuje na sodbo I Cp 3539/2011 Višjega sodišča v Ljubljani, kjer je bila priznana odškodnina za strah v višini 200,00 EUR.
Op. št. (8): Glej v tem delu obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje točka 8 na strani 7 in ugotovitve izvedenca na strani 109 sodnega spisa.
Op. št. (9): V nadaljevanju OZ.
Op. št. (10): Glej izvedensko mnenje stran 109 in 198. Op. št. (11): Glej izvedensko mnenje na strani 200 sodnega spisa Op. št. (12): Glej ugotovitve izvedenca npr. na str. 107 in 122. Op. št. (13): Pritožbeno sodišče je vpogledalo sodno prakso, ki jo navaja pritožba stranskega intervenienta, izpostavlja pa sodbo VS RS II Ips 443/2009, kjer je bil določena odgovornost motorista v višini 20%, ker je vozil z nedovoljeno hitrostjo, voznik pa motoristu ni dal prednosti.
Op. št. (14): Tudi ne v smeri zmanjšanja odgovornosti, kot se zavzema pritožba tožene stranke.
Op. št. (15): Glej izvedensko mnenje na strani 239 sodnega spisa in 14. tč. obrazložitve sodne sodišča prve stopnje.
Op. št. (16): Glej stran 241 sodnega spisa.
Op. št. (17): Kar izhaja iz 20. tč obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
Op. št. (18): Glej prilogo A 15. Op. št. (19): Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da stroškovno odločitev izpodbijal s pritožbo le tožnik.