Jedro

Iz dikcije "če izkaže za verjetno" izhaja jasna zakonska zahteva, da v utemeljitev predlagane začasne odredbe po tem odstavku ne zadostuje zgolj trditev, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Slednjo mora upnik (oziroma tožnik) verjetno izkazati. Zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v tej fazi postopka, ko še ni vzpostavljene kontradiktornosti, podala dovolj konkretne trditve, toženci pa lahko navedejo in izkažejo, da bodo z izdajo začasnih odredb utrpeli škodo, ki bo večja od neznatne. To pa bodo lahko uveljavljali z ugovorom zoper začasno odredbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe v tretjem odstavku zahtevana predpostavka za izdajo začasne odredbe domnevala in verjeten izkaz le neznatne škode ne bi bil potreben, zadostoval bi le izkaz verjetnosti terjatve.

Utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe z možnostjo razpolaganja z nepremičninami in sredstvi na računu, kot enega od atributov lastninske pravice ob predhodno pridobljenem soglasju tožnice po presoji pritožbenega sodišča ni okoliščina, ki bi zadostovala za zaključek nenastanka škode z izdajo predlaganih začasnih odredb. Odvisnost razpolagalne pravice lastnikov nepremičnin in sredstev na računu od soglasja tožnika je taka omejitev lastninske pravice, ki ne utemeljuje trditve tožnice o nastanku le neznatne škode. Od presoje tožnice bi bilo namreč v takem primeru odvisno razpolaganje toženih strank z navedenim premoženjem, tožencem pa onemogočena hitra in učinkovita pot za presojo utemeljenosti tožničine morebitne zavrnitve želenega razpolaganja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče v I. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasnih odredb, s katerimi bi se: - prvi toženki in tretjemu tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine s parcelno št. 20 k. o. ..., vsakemu do 1/2, z zaznambo v zemljiški knjigi, - petemu in šestemu tožencu prepovedala odtujitev in obremenitev skupne nepremičnine, posamezni del stavbe 000-1 v celoti ter skupne nepremičnine parc. št. 7/18, 20 k. o. ..., v celoti, oboje z zaznambo v zemljiški knjigi, - banki A. d. d. naložilo, da mora petemu in šestemu tožencu ali komu drugemu po njunem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska z računa pokojnega B. B., v II. točki izreka pa odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške predloga z izdajo začasnih odredb.

2. Tako je odločilo, ker meni, da prepoved razpolaganja z nepremičnino ne predstavlja le neznatne škode za njenega lastnika, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice, predlagane začasne odredbe pa pomenijo močan poseg v lastninsko pravico tako na nepremičninah kot na denarnih sredstvih na bančnem računu. Konkretiziranih navedb, zakaj zaradi posega v razpolagalna upravičenja tožene stranke ne bi utrpele škode, ki bi utemeljevale izdajo začasne odredbe in njene trditve, da bodo toženci z izdanimi začasnimi odredbami utrpeli le neznatno škodo, pa tožeča stranka ni podala. Enako velja za sredstva na bančnem računu, ki sodijo v zapuščino. Zato ni s stopnjo verjetnosti izkazala pogoja za izdajo začasnih odredb po tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

3. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenim predlogom in izda začasne odredbe oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na pritožbo je prvotožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljevala na prvem odstavku 270. členu ZIZ (izkazu verjetnega obstoja terjatve) in tretjem odstavku 270. člena ZIZ (upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti uveljavitve terjatve, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo). Iz dikcije tretjega odstavka 270. člena ZIZ "če izkaže za verjetno" izhaja jasna zakonska zahteva, da v utemeljitev predlagane začasne odredbe po tem odstavku ne zadostuje zgolj trditev, da bo dolžnik pretrpel le neznatno škodo. Slednjo mora upnik (oziroma tožnik) verjetno izkazati. Zmotno je namreč stališče pritožnice, da je v tej fazi postopka, ko še ni vzpostavljene kontradiktornosti, podala dovolj konkretne trditve, toženci pa lahko navedejo in izkažejo, da bodo z izdajo začasnih odredb utrpeli škodo, ki bo večja od neznatne. To pa bodo lahko uveljavljali z ugovorom zoper začasno odredbo. Navedeno bi pomenilo, da bi se že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe v tretjem odstavku zahtevana predpostavka za izdajo začasne odredbe domnevala in verjeten izkaz le neznatne škode ne bi bil potreben, zadostoval bi le izkaz verjetnosti terjatve.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da iz pravne narave začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve izhaja zaključek, da lahko kljub zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve lastnik nepremičnino še naprej uporablja in jo uživa, obremeni in odtuji pa jo lahko le s soglasjem upravičenca, ki je izposloval zaznambo prepovedi, v obravnavanem primeru tožeče stranke, s tem pa lastnik nepremičnine ne more utrpeti nikakršne škode, tudi ne neznatne škode. Enako velja tudi za zapustnikova sredstva na računu.

8. Utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe z možnostjo razpolaganja z nepremičninami in sredstvi na računu, kot enega od atributov lastninske pravice ob predhodno pridobljenem soglasju tožnice po presoji pritožbenega sodišča ni okoliščina, ki bi zadostovala za zaključek nenastanka škode z izdajo predlaganih začasnih odredb. Odvisnost razpolagalne pravice lastnikov nepremičnin in sredstev na računu od soglasja tožnika je taka omejitev lastninske pravice, ki ne utemeljuje trditve tožnice o nastanku le neznatne škode. Od presoje tožnice bi bilo namreč v takem primeru odvisno razpolaganje toženih strank z navedenim premoženjem, tožencem pa onemogočena hitra in učinkovita pot za presojo utemeljenosti tožničine morebitne zavrnitve želenega razpolaganja. Drugače povedano: toženec se v postopku zavarovanja ne bi mogel zoperstaviti vsakokratnim zanj neugodnim odločitvam tožeče stranke v zvezi z nepodanim soglasjem za želeno razpolaganje. Da bi bila izdaja začasne odredbe učinkovita, zato terja zakonsko ureditev, ki je na eni strani dovolj učinkovita za zaščito bodoče izterjave upnikove terjatve, po drugi strani pa z zakonskimi zahtevami za izdajo začasne odredbe varuje tudi pravni položaj dolžnika.

9. Pritožnica graja zaključka prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče ugibati o namenih toženih strank glede nepremičnin in zaključek, da se glede zapuščine vsak trenutek lahko zaključi sodni spor, da dediča lahko vsak trenutek dosežeta soglasje o razpolaganju z nepremičninami ali s svojim dednim deležem, kar velja tudi za bančni račun, ki sodi v zapuščino, ker po njenem pomeni zaključek o zakonskem pogoju "nevarnosti". Meni, da "namen" predstavlja zakonski pogoj "nevarnost", ki pa je tožeča stranka po tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni dolžna dokazovati. Razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, da ni mogoče ugibati o namenih toženih strank, je zato v nasprotju z izrekom izpodbijanega sklepa, in je obremenjen z absolutno bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožnica neutemeljeno z izenačitvijo poenostavlja pojem "namen" s pojmom "nevarnost". Namen po SSKJ pomeni - duševno usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja, "nevarnost" pa - možnost nesreče, škode ali česa slabega, neprijetnega na sploh. Iz navedenega izhaja, da ni vsak namen vzrok za nastanek nevarnosti v smislu določb ZIZ o izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Nasprotja med izrekom izpodbijanega sklepa in razlogi za odločitev zato pritožbeno sodišče ni našlo, izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo.

11. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa prvotožena stranka, ker je v odgovoru na pritožbo zgolj povzemala razloge izpodbijanega sklepa in torej odgovor ni bil potreben.