Jedro

Sporno je, ali je zavarovanec (tudi) tožnik kot „ekonomski lastnik“ vozila (poleg leasingodajalca kot pravnega lastnika vozila). Glede na definicijo zavarovanca v splošnih pogojih je bistveno, kdo je v konkretnem primeru imel interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Ni sporno, da tožnik v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila v 15 dneh ter se v tem delu zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da je toženka dolžna plačati V. d.o.o., znesek 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da je toženka njemu in V. d.o.o. dolžna plačati 26.000,00 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik sicer res zavarovalec po sklenjeni zavarovalni pogodbi avtomobilskega kaska zavarovanja (polica št. 10010930153), ni pa kot leasingojemalec tudi zavarovanec. Le-ta je namreč leasingodajalec (V. d.o.o.), lastnik ukradenega vozila BMW X5 3.0D, ki je bilo predmet pogodbe o finančnem leasingu z V. d.o.o., pravni lastnik navedenega vozila. Lastnik (leasingodajalec) je preskrbel sredstva za nakup vozila, zato je bil z nastopom škodnega dogodka oškodovan, tožnik pa bi bil upravičen do odškodnine zaradi nastopa škodnega dogodka le, če bi plačal vse zapadle in nezapadle obveznosti iz leasing pogodbe, saj bi šele tako pridobil (na podlagi pogodbe o leasingu) opcijsko pravico do prenosa lastništva (tožnik ne more postati lastnik tega konkretnega vozila, ker je bilo ukradeno). Aktivno legitimiran bi bil tožnik za vložitev tožbe zoper toženo stranko za plačilo odškodnine le, če bi poravnal vse obveznosti iz sklenjene leasing pogodbe; v nasprotnem primeru bi bil neopravičeno obogaten. Zahtevek v imenu in za račun leasingodajalca pa nima ne dejanske ne pravne podlage.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da izpodbijana sodba ne predstavlja pravične sodbe v smislu osnovnih načel civilnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo ugovoru aktivne legitimacije tožene stranke (da bi moral tožbo vložiti leasingodajalec, to je V. d.o.o., in ne tožnik), čeprav tožnik ni imel druge možnosti, kot da sproži postopek zoper toženo stranko, saj leasingodajalec ni bil pripravljen sprožiti ustreznega postopka v zvezi z uveljavljanjem odškodnine za ukraden avtomobil (zavarovalna polica – kasko zavarovanje – je nudila kritje tudi za nevarnost tatvine, kar se je zgodilo v konkretnem obravnavanem primeru). Tožnik je prepričan, da je aktivno legitimiran za postopek, saj je potrebno upoštevati, da je tožnik z leasing hišo sklenil pogodbo o finančnem leasingu, ki je praktično zelo blizu kupni pogodbi (s plačilom zadnjega obroka leasinga avtomatsko postane lastnik vozila), pri čemer ima vsa upravičenja in izkazano aktivno legitimacijo po 4. točki V. člena splošnega dela pogodbe o leasingu (ta jasno določa, da je leasingojemalec dolžan v primeru nastopa škodnega dogodka zavarovati vse dokaze o vzrokih in posledicah nastankah škodnega dogodka ter pridobiti dokumentacijo in vložiti odškodninski zahtevek v rokih, ki jih predpisujejo zavarovalnice in o tem pisno obvestiti V., pri čemer je nato v 5. točki še navedeno, da če pride do zavarovalnega primera, se lahko V. odloči ali bo za popravilo vozila sprejel plačilo iz zavarovanja ali pa bo s takojšnjo veljavo odstopil od pogodbe o leasingu in zahteval odškodnino v skladu s točko XIV. te pogodbe ter jo enostransko razdrl; v takem primeru bo V. odračunal pravnomočen dobljen znesek zavarovalnine od terjatev do leasingojemalca. V XIV. členu pa je med drugim tudi določeno, da pride do razveze pogodbe in obveznosti plačila odškodnine v smislu vseh še neplačanih obrokov leasinga in drugih stroškov s strani leasingojemalca tudi v primeru uničenja vozila oziroma v drugih utemeljenih razlogih (to je prav gotovo tudi kraja vozila). Navedene določbe se ne nanašajo le na vložitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici, ampak tudi za vložitev tožbe zaradi plačila odškodnine pred sodiščem. V kolikor bi držalo, da ima tožnik le dolžnost vložiti odškodninski zahtevek, ne pa nadaljnjih pravic (tudi do odškodnine), bi imela stranka le dolžnosti, pravic pa ne, kar ne more vzdržati, saj bi to postavilo stranko (konkretno tožnika) v nemogoč pogodbeni položaj in praktično dvakratno oškodovanje (bil bi ob vozilo, za katerega je že plačal precejšen del obrokov, ob tem pa bi moral še dokončno plačati vse leasing obroke). V kolikor je tožnik upravičen vložiti odškodninski zahtevek, je posledično upravičen tudi do odškodnine, s tem pa tudi upravičen tudi vložiti tožbo zaradi plačila odškodnine. Tekom postopka je tožnik opozoril tudi na jasno sodno prakso, izhajajočo iz sodbe VS II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011 v podobni zadevi kot tožnikova. Zato je odločitev sodišča nedvomno nesprejemljiva. Res mora tožnik leasingodajalcu plačati preostale obroke iz naslova leasing pogodbe, četudi samega vozila ni več, ker je bilo ukradeno, saj ga kraja vozila ne odvezuje plačila vseh leasing obrokov. V zvezi s tem poteka postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VII P 1625/2001, kjer leasingodajalec vtožuje neplačane obroke od tožnika in zahteva dokončno plačilo. Tožnik se sicer temu zaenkrat upira (ker nima finančnih sredstev), zaveda pa se, da bo slej ali prej obveznost moral poravnati. Zahtevek v obravnavani zadevi pa je tožnik nastavil tako, da mora tožena stranka plačati odškodnino obema, saj bi tožnik želel, da se najprej poplača leasingodajalec, preostanek pa pripada njemu (v tem primeru gre za notranje razmerje med tožnikom kot leasingojemalcem in leasingodajalcem). Glede tožene stranke pa se to nič ne spremeni, saj mora pač v skladu z zavarovalno pogodbo plačati odškodnino v višini vrednosti vozila na dan škodnega dogodka. Tožnik v času škodnega dogodka res še ni bil pravni lastnik vozila, je pa kljub temu nosil vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost kraja vozila. Po plačilu vseh obrokov bi tožnik namreč postal lastnik vozila. Tožnik s plačilom odškodnine s strani toženke zaradi nastanka zavarovalnega primera ne bi bil z ničemer neupravičeno obogaten, saj bo moral leasingodajalcu vrniti (plačati) neplačane obroke z vsemi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški. Zaradi odločitve sodišča bo tožnik močno oškodovan in prikrajšan, medtem ko zaradi izostanka zavarovalnega primera leasingodajalec ne bo imel nobenih posledic v premoženjski sferi (z ničemer ne bo prikrajšan).

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi utemeljeno sodišču prve stopnje očita napačno materialnopravno presojo vprašanja, ali je (tudi) tožnik zavarovanec iz sklenjene zavarovalne pogodbe, ki jo je sklenil kot zavarovalec (za vozilo BMW X5 3.0D) za zavarovanje predmeta pogodbe o leasingu z leasingodajalcem V. d.o.o. (ni sporno, da je bilo vozilo zavarovano tudi za primer tatvine), ali je to zgolj leasingodajalec, kot meni sodišče prve stopnje. Neutemeljena pa je pritožbena graja zavrnitve zahtevka tožnika, da je toženka dolžna odškodnino plačati leasingodajalcu.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik kot leasingojemalec za vozilo, predmet leasinga, sklenil s toženko zavarovalno pogodbo, v kateri je kot zavarovanec naveden leasingodajalec. Sporno pa je, ali je zavarovanec (tudi) tožnik kot „ekonomski lastnik“ vozila (poleg leasingodajalca kot pravnega lastnika vozila). To velja ne glede na zatrjevano dejstvo, da je bilo vozilo ukradeno (odtujeno – pridobitelj (tat) s tem lastninske pravice ni pridobil). Kot zavarovanec je v konkretni zavarovalni polici res naveden leasingodajalec, vendar je glede na definicijo zavarovanca v splošnih pogojih bistveno kdo je v konkretnem primeru imel interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (drugi odstavek 948 člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so v konkretnem primeru bistveni elementi pogodbenega leasing razmerja med tožnikom in leasingodajalcem, da je leasingojemalec (tožnik) ekonomski lastnik predmeta leasinga ter njegov neposredni posestnik, leasingodajalec pa pravni lastnik in posredni posestnik, napačno pa zaključuje, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine zaradi nastopa škodnega dogodka le, če bi plačal vse zapadle in nezapadle obveznosti iz leasing pogodbe (ker bi le tako pridobil opcijsko pravico do prenosa lastništva, ki bi jo izrazil s plačilom zadnje plačilne obveznosti do leasingodajalca). V konkretnem primeru sta imela interes za to, da zavarovalni primer (tatvina vozila, predmet leasinga) ne bi nastal, tako tožnik kot leasingojemalec kot tudi leasingodajalec. In sicer leasingojemalec (tožnik) kot ekonomski lastnik, leasingodajalec pa kot pravni lastnik, ki mu lastništvo predmeta leasinga nudi zavarovanje njegovih terjatev v primeru neizpolnjevanja obveznosti leasingojemalca in se zato v takem primeru iz predmeta leasinga lahko poplača. Ni sporno, da tožnik v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi pa vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost odtujitve stvari, saj je bilo v pogodbi o leasingu dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingujemalcu, na leasingojemalcu pa je tudi breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe vozila. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru odtujitve predmeta leasinga dolžnost plačila obveznosti tožnika kot leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, tako na leasingojemalcu kot tudi leasingodajalcu (tako stališče vsaj glede tožnika izhaja tudi iz sodbe VS II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011). Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, je tako po oceni pritožbenega sodišča, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, zgrešena. Glede na zakonsko in pogodbeno (splošni pogoji) definicijo zavarovanca (interesenta za to, da zavarovalni primer ne bi nastal) sta v obravnavanem primeru zavarovanca tako leasingodajalec kot tožnik (ki je celo zavezan podati odškodninski zahtevek toženki). Gre za dogovorjeno (zavarovalna pogodba s splošnimi pogoji) solidarnost upnikov (tožnika in leasingodajalca, zavarovancev) – prim. določbe 406 in 407. člena OZ – od katerih ima vsak pravico zahtevati od dolžnika (toženca) izpolnitev cele obveznosti.

Seveda pa, kot že obrazloženo, tožnik ne more uveljavljati zahtevka tudi v imenu in na račun leasingodajalca, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. V pravdnem postopku namreč lahko tožnik lahko zahteva le upravičenja, ki mu pripadajo po materialnem pravu, ne more pa (z uspehom) uveljavljati upravičenj, ki pripadejo nekomu, ki ni stranka postopka. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek glede toženkine obveznosti plačila zneska 26.000,00 EUR V. d.o.o.. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede obveznosti toženke plačati tožniku 26.000,00 EUR s pripadki pa je zaradi zgrešene materialnopravne presoje pritožbeno sodišče moralo v tem delu pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljaviti na podlagi 355. člena ZPP, saj zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje odločilnih dejstev glede škodnega dogodka sploh ni ugotavljalo in obravnavalo. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju upoštevajoč tožnikovo aktivno legitimacijo obravnavati zahtevek tožnika in presoditi o njegovi materialnopravni utemeljenosti.

Na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.