Up-5/95

3.4.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D. S. iz L., ki ga zastopajo P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 3. aprila 1997

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba D. S. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips- 902/93 z dne 4.11.1994 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp-1250/93 z dne 20.10.1993 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, št. VI P-219/92 z dne 9.6.1993 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova revizija zoper prvostopno in drugostopno sodno odločbo, po katerih mora izprazniti stanovanje v Ljubljani, ki mu ga je z odločbo z dne 19.7.1991 dodelila Komanda garnizona JLA Ljubljana.

2.Prvi sodbi in izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temelje na pravnem stališču, da je 19.7.1991 veljala določba tretjega odstavka I. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in določba prvega odstavka 9. člena ustavnega zakona za izvedbo te temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91), zaradi katerih organi SFRJ v Republiki Sloveniji niso več imeli pravic in pristojnosti, ki so bile poprej z Ustavo RS in z Ustavo SFRJ prenesene nanje; premoženje, s katerim so na ozemlju RS poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA, pa je bilo v kritičnem času v upravljanju Republike Slovenije.

3.Pritožnik očita izpodbijani sodbi napačno razlago vsebine brionske Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91), s katero naj bi Slovenija za 90 dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi. To pa naj bi pomenilo, da je pritožnik v času moratorija veljavno pridobil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju od bivše JLA.

4.Pritožnik očita izpodbijani sodbi kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). To kršitev vidi v tem, da so bili vsi tisti, ki so v istem času dobili stanovanje od katerekoli druge osebe razen od bivše JLA, nasproti pritožniku v privilegiranem položaju, pritožnik pa je bil deprivilegiran glede na svoj poklic in zaposlitev v JLA. Predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču.

B.

5.Ustavno sodišče je potem, ko so se na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUstS za to izrekli trije sodniki, s sklepom z dne 31.1.1997 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

6.Pritožnik smiselno predvsem očita izpodbijani sodbi napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Je pa Ustavno sodišče že z odločbama št. Up-65/94 z dne 12.12.1996 in št. Up-119/94 z dne 3.4.1997 presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena Ustavnega zakona o izvrševanju Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91) takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito.

Ustavno sodišče se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do 11 obrazložitve svoje že navedene odločbe št. Up 119/94.

7.Za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave pa očitno ne gre. Pritožnik z odločbo organa JLA z dne 19.7.1991 ni mogel pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom.

Poklic pritožnika s samo dodelitvijo spornega stanovanja in veljavnostjo dodelitve nima nobene zveze in pritožnik tudi z ničimer ne utemelji, kako naj bi bila ta okoliščina razlog za zatrjevano drugačno obravnavanje.

8.Ker očitno ne gre za zatrjevano kršitev človekovih pravic ali svoboščin, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Jannez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic (ki je dal odklonilno ločeno mnenje) in Šinkovec.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek

Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

Ta odločba je tretja po vrsti, v kateri je bilo (enako) odločeno na podlagi enake presoje temeljnega pravnega vprašanja - kaj pomenijo določbe 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS oziroma kdaj je Slovenija prevzela v upravljanje vojaška stanovanja nekdanje JLA. Prva tovrstna odločba je bila odločba št. Up-65/94 z dne 12.12.1996, druga pa št. Up-119/94 z dne 3.4.1997. Na obe se odločba v tej zadevi tudi sklicuje, zlasti na drugo, v kateri je zavzeto stališče tudi do Dogovora med delegacijo Slovenije in delegacijo ZSLO z dne 18.10.1991, katerega vsebina pri odločanju o prvi zadevi sodišču še ni bila znana. S tem je omenjena druga odločba (v zadevi Up-119/94) postala nekakšna referenčna oziroma precedenčna odločba, na katero se sodišče sklicuje že v pričujoči tretji zadevi in se bo verjetno sklicevalo tudi v vseh prihodnjih analognih zadevah, ki najbrž sploh ne bodo več prišle pred plenum Ustavnega sodišče, ampak bo na podlagi v prvih treh zadevah zavzetega plenarnega stališča o njihovem nesprejemu v obravnavo najbrž odločil že pristojni tričlanski senat.

Zato sem v svojem ločenem mnenju k omenjeni "referenčni" odločbi združil svoje nasprotne argumente, izražene že v ločenem mnenju k prvi odločbi, in tiste dodatne, nanašajoče se zlasti na kasneje "odkriti" Dogovor 18.10.1991. Tako se s tem tudi moje ločeno mnenje k omenjeni odločbi lahko šteje kot moje ločeno mnenje k vsem prihodnjim analognim odločbam, bodisi plenarnim bodisi senatnim. V tem smislu teh argumentov že v tem ločenem mnenju ne ponavljam, ampak mu preprosto prilagam svoje ločeno mnenje v prej omenjeni zadevi kot njegov sestavni del.

Matevž Krivic