Jedro

Po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki se uporabljajo v primerih kazni zaplembe premoženja, izrečene pred 31. 12. 1958, so v 145.c členu ZIKS izključeni zahtevki za izgubljeni dobiček po splošnih načelih odškodninskega prava, za čas po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja, pa tožnik ni izkazal ne višine te škode, ne svoje aktivne legitimacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo dvakrat. Prvič je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, toda po pritožbi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) je sodišče druge stopnje delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za obdobje od dneva pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja inž. M. L. po odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 197/94 dalje. V tem obsegu je sodišče prve stopnje ponovno razpravljalo in ponovno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

2. Proti sodbi se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Uveljavlja vse razloge iz 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in sojenje. Opisuje potek postopka v zvezi s sodbo tožnikovega strica, pok inž. M. L., kako je vlagal zahtevke za denacionalizacijo in 23. 2. 1998 še tožbo za plačilo odškodnine. Po njegovem je bil upravičen do popolne satisfakcije, dokler ni prišlo do spremembe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, katerega 145. člen je v nasprotju z mednarodnim odškodninskim pravom in Ustavo RS. V svoji drugi sodbi se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da bi tožniku sicer pripadla pravica do odškodnine za izgubljeni zaslužek od pravnomočne sodbe o izrednem pravnem sredstvu in razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, a tožnik ni dokazal škode in njenega obsega. Pri tem sodišču očita, da bi to lahko napravil le izvedenec gradbene stroke, ki bi ga moralo angažirati sodišče. Zato sodišče neutemeljeno zahteva, da tožnik konkretizira tožbeni zahtevek. Prav tako sodišče ni pridobilo celotne dokumentacije pri Ministrstvu za pravosodje, pri čemer tožnik poudarja, da je to dokumentacijo prevzelo Državno pravobranilstvo RS v Ljubljani, torej tožena stranka, ki se sedaj ne more sklicevati na to, da ni dokumentacije. Sprašuje se, kakšen interes ima sodišče, da zavrača njegov povsem utemeljen zahtevek in daje vtis, da je pod vplivom obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-60/98. Vse navedeno je tožnik napisal že v pritožbi, toda sodišče druge stopnje je ponovilo nevzdržno stališče sodišča prve stopnje, ki na naroku ni izvajalo dokazov, pri čemer je prezrlo, da je toženo Ministrstvu za pravosodje in da je imelo tožnikov zahtevek z vsemi listinami izpred pravdnega postopka. Ker sodišče ni obravnavalo tega predhodnega postopka, je bistveno kršilo določila pravdnega postopka in je zmotno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca. Taka trditev je protispisna, saj je navedena že pod III. tožbe. Uporaba določil prvega odstavka 337. člena in drugega odstavka 362. člena ZPP, na katere se sklicujejo sodišča, je grob poseg v človekove pravice. Pri tem tožnik meni, da je višje sodišče nepravilno uporabilo 362. člen ZPP, saj za potek celotnega postopka ne more okriviti tožnika. Zato je nevzdržna tako odločitev višjega sodišča v zvezi z aktivno legitimacijo, ker je tožnik že od leta 1992 vlagal različne vloge v imenu inž. M. L., kar izhaja tudi iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani Nz 722/94. O aktivni legitimaciji sta sodišči začeli razpravljati šele v drugem sojenju, čeprav se v prvem sojenju s tem vprašanjem nista ukvarjali in sta zavrnili tožbeni zahtevek iz povsem drugih razlogov.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena toženi stranki (v nadaljevanju toženka), ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se tožnik le pavšalno sklicuje na bistvene kršitve ZPP. Njegovo sklicevanje na posamezne člene ZPP bi kazalo, da uveljavlja kršitve, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodb in na nasprotje med razlogi sodb in vsebino tožnikovih vlog. V zvezi s tem je treba poudariti, da mora po prvem in drugem odstavku 362. člena sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pri tem smejo stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti. Da bi sodišče prve stopnje lahko obravnavalo sporna vprašanja, pa bi moral tožnik točno pojasniti, kolikšno odškodnino zaradi izgubljenega dobička še zahteva in predlagati dokaze v zvezi s točno določenim zneskom. Ker tega ni storil, ni bil določen tožbeni zahtevek glede zahtevane in zavrnjene odškodnine in sodišče namesto tožnika ni moglo voditi postopka (7. člen ZPP). Njegovo sklicevanje na prikrajšanje človekovih pravic zaradi uporabe 362. člena ZPP ni utemeljeno. Tudi dejstvo, da se sodišče ni spuščalo v potek predhodnega postopka ni kršitev postopkovnih določil, saj mora sodišče paziti na hitrost in ekonomičnost postopka, torej mora spoštovati načelo iz prvega odstavka 11. člena ZPP.

7. Če je sodišče pri prvem sojenju zmotno uporabilo materialno pravo in je zavrnilo tožbeni zahtevek, češ da ni mogoče zahtevati odškodnine za izgubljeni dobiček, je moralo pri drugem sojenju, ko je ugotovilo, da bi bil tožnikov (delni) zahtevek lahko utemeljen, natančneje ugotavljati vse elemente, ki jih zahteva zakon, torej tudi tožnikovo aktivno legitimacijo. Ker se njegov tožbeni zahtevek nanaša na plačilo odškodnine neposredno tožniku, bi moral izkazati bodisi univerzalno nasledstvo in sicer, da je edini dedič po pokojnem inž. M. L., bodisi predložiti ustrezno odločbo ali pooblastilo, česar pa ni storil. 8. Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista storili bistvenih kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339 člena ZPP.

9. Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili, zlasti določila Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) (3), ki se uporabljajo v primerih kazni zaplembe premoženja, izrečene pred 31. 12. 1958. Po 145 c členu ZIKS so izključeni zahtevki za izgubljeni dobiček po splošnih načelih odškodninskega prava, za čas po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila razveljavljena kazen zaplembe premoženja, pa tožnik ni izkazal ne višine te škode, ne svoje aktivne legitimacije.

10. Vrhovno sodišče je po 378. členu zavrnilo tožnikovo revizijo, ker ni utemeljena. S tem je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list SRS oz. RS, št. 17/1978 - 10/1998