Jedro

V sodni praksi je doslej prevladovalo stališče, da je v postopku, ko tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pasivno legitimiran tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. V tem primeru pa gre za specifično situacijo, ker tožnik v tožbi hkrati trdi, da zemljiškoknjižni vpis na M. ni pravilen, saj bi se v postopku lastninjenja morala kot lastnica te nepremičnine vpisati R.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik A.H. lastnik parcele številka 511/8 k.o. P. Toženima strankama Občini in RS je naložilo, da sta dolžni solidarno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 434,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

Pritožbo zoper sodbo sta vložili obe toženi stranki. Prva tožena stranka Občina v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne sprejema ugotovitve izpodbijane sodbe, da prva tožena stranka ni imela aktivne legitimacije za vpis vtoževane parcele v zemljiško knjigo. Iz sklepa z dne 20.1.2009 izhaja, da je ta nepremičnina prešla v last Občine na podlagi sklepa o uvedbi postopka dopolnitve zemljiške knjige tukajšnjega okrajnega sodišča z dne 17.11.2008. Pred vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini v korist prvotožene stranke je sodišče pozvalo imetnike lastninske pravice na tej nepremičnini, da lahko v dveh mesecih od objave oklica z ugovorom izpodbijajo pravilnost, oziroma popolnost podatkov o pravicah navedenih v oklicu o začetku postopka dopolnitve zemljiške knjige. Ta sklep je bil nabit na oglasni deski sodišča od 18.11.2008 do 19.1.2009 in objavljen v Uradnem listu. Ker nihče v dveh mesecih od objave oklica ni izpodbijal pravilnosti, oziroma popolnosti podatkov o lastninski pravici predlagatelja oziroma prvotožene stranke na tej nepremičnini, je sodišče s postopkom nadaljevalo in ker nihče ni izpodbijal obstoja pogojev za začetek postopka dopolnitve zemljiške knjige, tudi tožnik ne, čeprav bi moral, saj je sporno parcelo štel za svojo, se tožena stranka sprašuje o pošteni dobrovernosti tožnika. Na to vprašanje ni odgovorilo niti sodišče. Prva tožena stranka je v postopku dopolnitve izkazala svojo lastninsko pravico, zato je odločitev izpodbijane sodbe, da ni imela aktivne legitimacije za vpis sporne nepremičnine, nepravilna. Prva tožena stranka meni, da je tožnik tudi prekludiran glede rednih in izrednih pravnih sredstev, saj ni vložil ugovora v postopku dopolnitve zemljiške knjige. Sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je v konkretni zadevi odločalo o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem, ter hkrati s tem odpravilo svojo pravnomočno odločbo, kar je nedopustno. Sodišče je slepo sledilo izpovedi tožnika in prič. To, da tožnik in njegovi pravni predniki kar 50 let in več niso opazili, da parcela ni vpisana v zemljiški knjigi, je pomembna okoliščina, ki pa ji sodišče ni dalo nobenega pomena, čeprav kaže, da so vedeli, da nepremičnina ni njihova. Vprašanje dobrovernosti sodišče ni raziskalo. Ne drži, da bi bil tožnik v dobri veri glede izvajanja posesti na sporni parceli, ker poziva glede dopolnitve zemljiške knjige ni opazil in nanj ni reagiral. Očitno ni imel interesa na tej parceli, saj je opustil uporabo nepremičnine. V letu 2008 je tam stanujoča A.Z. počistila in pripravila parcelo za nasad oljk. Zato tožnik ni bil ne pošten ne dobroverni posestnik. Sodišče dokazov ni skrbno in vestno presodilo. Ista sodnica je vodila postopek dopolnitve zemljiške knjige in konkretno pravdno zadevo in različno odločila. Sporna je odločitev sodišča, da se ne zaslišita priči prvotožene stranke. Po mnenju pritožbe gre za ključno pričanje prič, saj sta obe sodelovali v postopku dopolnitve zemljiške knjige in bi zato znale povedati kako in zakaj se je prvotožena stranka odločila za postopek dopolnitve zemljiške knjige. Vsekakor tožnik ni bil v opravičljivi zmoti, ni izpodbijal obstoja pogojev za začetek postopka dopolnitve zemljiške knjige, čeprav bi moral tako postopati, saj je bil objavljen oklic na krajevno običajen način, to je na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu.

Drugotožena stranka RS uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedi zaslišanih prič. Tožnikove trditve pa so sploh v nasprotju z izpovedbama teh prič. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bila sporna parcela do leta 1988 vrt, priča V.M. je povedala, da je bila parcela obdelana 40 let nazaj, nazadnje je bila tam pred 5 ali 6 leti in takrat je bila zorana, tožnik je na njej verjetno imel krompir, kar je v nasprotju s trditvijo tožnika. Priča A.P. pa je povedal, da je bila sporna parcela pašnik, na kateri so tožniki njegovi pasli živino, kar je zopet v nasprotju z izpovedbami drugih prič in tožnika, ki je govoril o vrtu. Tudi priča B.K. je izpovedal, da je bila sporna parcela pašnik, sedaj so tam oljke. V F. je živel do leta 1963. Do nasprotij v izpovedbah se sodišče ni opredelilo. Nepravilen je zaključek, da je trajala tožnikova posest 20 let. Priči M. in K. sta govorili o dogodkih pred 40. ali 50. leti nazaj. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Parcela je že od leta 1948 vknjižena kot družbena lastnina v uporabi Občine in tudi v letu 1993 je imela status družbene lastnine, zato drugotožena stranka meni, da do priposestvovanja ni moglo priti, saj po tedaj veljavnih predpisih ni bilo dopustno priposestvovanje na družbeni lastnini. Priposestvovalna doba ni tekla do 11.3.1993, ko so kmetijska zemljišča v družbeni lastnini postala v smislu 14. člena Zakona o skladu zemljiških zemljišč in gozdov Republike Slovenije last drugotožene stranke. Zato ne drži ugotovitev sodbe, da je tožnik dokazal 20-letno priposestvovalno dobo po Zakonu o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Sodišče ne pove, v katerem časovnem obdobju naj bi tožnik priposestvoval lastninsko pravico. Tožena stranka je to nepremičnino leta 2008 dala v zakup, tožnik sam, ki je bil zaslišan kot stranka, pa je povedal, da mu ni znano, kako naj bi njegovi pravni predniki pridobili sporno parcelo. Ker izvedeni dokazi niso pravilno ocenjeni in ker se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev (že v odgovoru na tožbo je pojasnila zakaj tožnik ni dobroveren posestnik), je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova. Podana morata biti kumulativno oba pogoja, to je tako dejanska oblast nad stvarjo, kot voljni element, to je zavest o lastništvu nepremičnine. Za tožnikovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel komu stvar pripada, temveč mora biti ta zmota opravičljiva. Prepričan mora biti, da je stvar njegova. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno, oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Tožnik tega ni dokazal, zato ni bil dobroverni posestnik. Drugotožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi zato ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo pravnih stroškov, podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločanje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnik v tem sporu zahteva ugotovitev, da je priposestvoval parcelo številka 511/8 k.o. P. Tožbo je vložil 11.6.2010 zoper dve toženi stranki: Občino, ki je lastninsko pravico v svojo korist vpisala v zemljiško knjigo leta 2008, v zemljiškoknjižnem postopku dopolnitve zemljiške knjige in zoper RS, ker bi po stališču tožnika morala biti nepremičnina vpisana kot last RS, saj gre za kmetijsko zemljišče, ki se je olastninilo po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku proti obema toženima strankama. V sodni praksi je doslej prevladovalo stališče, da je v postopku, ko tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pasivno legitimiran tisti, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik, saj se bo na podlagi ugodilne sodbe lahko tožnik vpisal kot lastnik le, če se bo sodba glasila proti zemljiškoknjižnemu lastniku. V tem primeru pa gre za specifično situacijo, ker tožnik v tožbi hkrati trdi, da zemljiškoknjižni vpis na Občino ni pravilen, saj bi se v postopku lastninjenja morala kot lastnica te nepremičnine vpisati RS. Nepremičnina naj bi bila namreč kmetijsko zemljišče in iz teh navedb sledi, da za tožnika ni sporno, da je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Če je v takem primeru tožbo naperil tudi proti RS, po mnenju pritožbenega sodišča ni ravnal napačno, saj bi sicer lahko po končanem postopku z Občino RS, če bi menila, da je nepremičnina dejansko njena last, vložila tožbo proti sedanjemu tožniku na ugotovitev lastninske pravice. Ugotovitvena tožba je preventivna tožba. S takšno tožbo proti zemljiškoknjižnemu lastniku in proti potencialnemu dejanskemu lastniku lahko tožnik prepreči, da bi bil po zaključku tega postopka izpostavljen novi tožbi s strani RS. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov, da sta v tem sporu lahko pasivno legitimirani obe toženi stranki.

Ker pa je tožnik sam navajal, da je bila sporna nepremičnina družbena lastnina, ki bi se morala olastniniti po določbah Zakona o skladu kmetijskih zemljišč, bi sodišče prve stopnje za pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti do kdaj je bila ta nepremičnina družbena lastnina. 29. člen ZTLR je namreč na nepremičninah v družbeni lastnini priposestvovanje prepovedoval. Tega odločilnega vprašanja sodišče prve stopnje ni raziskovalo in že zato je bilo treba pritožbama toženih strank ugoditi in izpodbijano sodbo po 355. členu ZPP razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera, je namreč ocenilo, da mora postopek dopolniti sodišče prve stopnje, da odpravi pomanjkljivosti in dejansko stanje popolno ugotovi, torej ugotovi vsa odločilna dejstva tega spora.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kdaj je bila nepremičnina v družbeni lastnini. V zvezi s tem vprašanjem pritožbeno sodišče opozarja na še ne rešeno dopuščeno revizijo glede vprašanja, od kdaj dalje je lahko teklo priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, ki so bile prej v družbeni lastnini (sklep II DoR 172/2009).

Sicer pritožbene navedbe prve tožene stranke, v katerih očita sodišču prve stopnje, da sploh ne bi smelo tožniku dopustiti tožbe, ki jo je vložil, ker ni ukrepal, ko je bil sprožen postopek dopolnitve zemljiške knjige, niso utemeljene. Prva tožena stranka ni postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi sklepa, s katerim se je v zemljiškoknjižnem postopku dopolnila zemljiška knjiga z vpisom nepremičnine, ki je bila sicer vpisana v zemljiškem katastru, ni pa bila vpisana v zemljiški knjigi. V takem zemljiškoknjižnem postopku se vpis opravi na podlagi domneve, da je lastnik tisti, ki je v katastru vpisan kot posestnik. Ta domneva se v pravdnem postopku lahko vselej ovrže. Zato je tožnikova tožba na ugotovitev lastninske pravice, kljub izdanemu pravnomočnemu sklepu v zemljiškoknjižnem postopku, na podlagi katerega se je nepremičnina vpisala kot last Občine, dopustna. Držita pa pritožbeni navedbi obeh pravdnih strank, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedene dokaze bolj kritično oceniti, saj so razlike med izpovedbami prič in tožnika, ki jih je v dokazni oceni sodišče v celoti prezrlo. Tudi očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno raziskalo tožnikovo dobroverno lastniško posest, je utemeljen. Zato bo v ponovnem postopku moralo sodišče prve stopnje dokaze bolj analitično in skrbno presoditi, vsakega posebej in v medsebojni povezavi in tudi zanesljivo ugotoviti, ali je bila tožnikova posest zakonita in dobroverna.

Odločba o stroških temelji na členu 165. ZPP.