Jedro

Dogovor strank mora biti jasen in določen v tem smislu, da je iz njega brez dvoma razvidno, da sta stranki prav za možnost sporov v zvezi z njunim konkretnim pravnim razmerjem, dogovorili pristojnost arbitraže in s tem v zvezi s konkretnim pravnim razmerjem izključili sodno pristojnost (1. odst. 475. čl. ZPP)

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke o sodni nepristojnosti zaradi pristojnosti arbitraže v predmetni zadevi.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svojem pooblaščencu, odvetniku D.K., vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ne držijo navedbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da tožena stranka ni nikjer v svojih vlogah določno navedla, iz katerih listin naj bi izhajal dogovor oz. pogodba o arbitraži. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 3.10.2003 jasno navedla, da dogovor o razsodišču izhaja iz sporazuma z dne 11.7.2002 (sklenjen med pravdnima strankama in družbo B. d.o.o.) ter sporazuma med pravdnima strankama in I. d.o.o., B. d.o.o. in A d.o.o. V omenjeni pripravljalni vlogi je natančno opisana vrsta in področje delovanja komisije, ustanovljene po sporazumu z dne 11.7.2002, prav tako imenovanje posebnih razsodnikov (arbitrov). Pogodbeno dogovorjeno arbitražno reševanje sporov iz pogodbe sodi v avtonomno urejanje pogodbenih razmerij. Pogodbeni stranki lahko izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih pogodbenih razmerij. Morebitne nejasne določbe pogodbe je treba zato razlagati po pravilih OZ za razlago pogodb. Tožena stranka je svojo razlago podala. Iz njene razlage izhaja, da sta pravdni stranki dogovorili subsidiarno pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi bilo arbitražno reševanje neuspešno. Prvostopno sodišče je navkljub temu, da določila ZPP v poglavju o postopku pred arbitražami (enaintrideseto poglavje) sploh nikjer ne določajo vsebine arbitražnega dogovora, v izpodbijanem sklepu presodilo, da mora biti takšen dogovor določen, popoln in izvedljiv, kar pomeni, da mora biti dogovorjen način imenovanja arbitrov, določen mora biti rok za imenovanje arbitrov, predmet obravnave razsodišča, ipd... Četudi bi bilo šteti, da mora biti arbitražni dogovor po vsebini res takšen, kot ga v izpodbijanem sklepu opisuje prvostopno sodišče, oba omenjena sporazuma, katerih podpisnika sta bili tudi pravdni stranki, vsebujeta vse našteto, kar je tožena stranka obširno obrazložila že v svojih pripravljalnih vlogah. Še več, kot je v svoji obrazložitvi poudarilo tudi prvostopno sodišče, so se pravdne stranke v omenjenem sporazumu celo dogovorile, do kdaj bi moral biti imenovan razsodnik, t.j. Do 1.12.2002. Prvostopno sodišče je sicer zapisalo, da je navedeni rok že potekel, prav tako pa iz ostalih spisovnih podatkov in navedb strank ni razvidno, da bi pravdni stranki kdajkoli kasneje opravili kakršnekoli aktivnosti v zvezi z ustanovitvijo arbitraže. Takšno pravno naziranje prvostopnega sodišča pa je povsem napačno, saj pravila ZPP o arbitraži natančno določajo postopek v primeru, da arbiter ni pravočasno imenovan. V tem primeru ga na predlog ene od strank imenuje sodišče, če pa katerakoli od strank ne želi uporabiti navedene pravice, lahko zahteva s tožbo, da sodišče, ki je pristojno za imenovanje, izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati. Če je tožeča stranka menila, da tožena stranka kakorkoli ovira ustanovitev arbitražne komisije, bo najprej morala opraviti potrebna procesna dejanja po omenjenem 466. čl. ZPP, nato pa sprožiti izvršilni postopek.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) uvajaenostavno izpolnjevanje zahteve po pisnosti pogodbe o arbitraži, saj v 3. odst. 461. čl. določa, da je pogodba o arbitraži sklenjena pisno tudi tedaj, če je sklenjena z izmenjavo tožbe, v kateri tožeča stranka navaja omenjeno pogodbo, in odgovora na tožbo, v katerem tožena stranka tega ne izpodbija. Iz obravnavanega spisa je razvidno, da je tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 3.10.2003 predlagala izvedbo vrste dokazov in predložila več listin, svojo trditev v tej vlogi o tem, da naj bi bila s tožečo stranko za rešitev obravnavanega spora dogovorjena arbitraža in da zato ni podana sodna pristojnost, pa je utemeljevala s povzemanjem Sporazuma (brez datuma), sklenjenega med njo in tožečo stranko ter ostalimi tam navedenimi strankami (priloga B 16) in od tod očitno očitek sodišča prve stopnje pritožnici, da naj ne bi določno navedla, iz katerih listin naj bi izhajal dogovor oz. pogodba o arbitraži. Pritožba sicer pravilno opozarja, da lahko pogodbeni stranki izključita pristojnost sodišča za odločanje o sporih iz določenih pogodbenih razmerij. To povsem jasno izhaja iz 1. odst. 461. čl. ZPP, ki določa, da se pogodba o arbitraži lahko sklene tako glede določenega spora, kakor tudi glede bodočih sporov, ki utegnejo nastati iz določenega pravnega razmerja. Vendar pa, ker je veljavni pravni red takšen, da je za odločanje v sporih (med drugim) iz premoženjskih razmerij tako fizičnih kot tudi pravnih oseb, uzakonjena pristojnost sodišč (30., 32. čl. ZPP), mora biti dogovor strank jasen in določen v tem smislu, da je iz njega brez dvoma razvidno, da sta stranki prav za možnost sporov v zvezi z njunim konkretnim pravnim razmerjem, dogovorili pristojnost arbitraže in s tem v zvezi s konkretnim pravnim razmerjem izključili sodno pristojnost (1. odst. 475. čl. ZPP določa, da ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje). Da pa niti pritožnica sporazumov, na katere se sklicuje (sporazum z dne 11.7.2002 in sporazum brez datuma), ne razume in razlaga v navedenem smislu, potrjuje tudi njeno stališče v pritožbi, češ da sta stranki dogovorili subsidiarno pristojnost sodišča za reševanje sporov iz predmetne pogodbe, če bi bilo arbitražno reševanje neuspešno. Skladno z določbami ZPP gre pri arbitraži za vprašanje sklenitve pogodbe o arbitraži in za vprašanje veljavnosti te pogodbe oz. dogovora. Res je, da za vprašanje njene veljavnosti ni potreben dogovor o vseh pogodbenih modalitetah arbitraže; tako pritožba pravilno opozarja, da v kolikor arbiter ni pravočasno imenovan, pa ne izhaja iz pogodbe kaj drugega, ga na predlog stranke imenuje sodišče (1. odst. 466. čl. ZPP) oz. lahko stranka, ki ne želi uporabiti te pravice, zahteva s tožbo, naj sodišče izreče, da je pogodba o arbitraži nehala veljati (5. odst. 466. čl. ZPP). Glede na to nima prav sodišče prve stopnje, da bi tudi neimenovanje arbitra v določenem roku potrjevala okoliščina, da pogodba o arbitraži ni bila sklenjena; prav pa ima v delu, ko zaključuje, da so stranke sporazuma brez datuma (priloga B 16), torej tudi pravdni stranki, le pisno izrazile namero, da "bodo dosegle dogovor o razsodišču najkasneje v 30 dneh..." (2. tč. tega sporazuma), v kolikor ne bodo niti komisija in niti poslovodstva strank dosegle konsenza. Namera o tem, da se sklene dogovor o arbitraži pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni sklenitve takšnega dogovora (ob tem da gradbena pogodba, sklenjena med pravdnima strankama 18.4.2001, na kateri potrditvah tožeče stranke temelji vtoževani znesek, ne vsebuje arbitražnega dogovora, ampak nasprotno predvideva, da je v primeru sporov v zvezi z njo pristojno "redno sodišče v K."- 13. tč.). Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.