Jedro

Postopek, v katerem se izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, je z odločitvijo Disciplinskega sodišča druge stopnje o pritožbi pravnomočno zaključen.

Za izdajo ugotovitvene odločbe, ki jo v takšnem primeru po 76. členu ZSS mora izdati Sodni svet, je pomembno ugotoviti, da je bila sodniku izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije ter da je odločitev o tem pravnomočna in kdaj.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Sodnega sveta, št. 2/16-194 z dne 18. 7. 2016, se zavrne.

II. Tožba zoper sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje, št. Dsp 2/2016 z dne 4. 7. 2016, in zoper sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje, št. Ds 8/2015 z dne 17. 2. 2016, se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izrekom odločbe Sodnega sveta, št. 2/16-194 z dne 18. 7. 2016 (v nadaljevanju odločba Sodnega sveta), je bilo ugotovljeno, da je tožniku, okrajnemu sodniku na Okrajnem sodišču v Ljubljani, sodniška funkcija prenehala z dnem 4. 7. 2016, iz razloga po 8. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi. V obrazložitvi se Sodni svet sklicuje na določbe 74. in 76. člena navedenega zakona (Uradni list RS, št. 94/07-UPB do 17/15, v nadaljevanju ZSS). Pojasni, da ga je začasna predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani 14. 7. 2016 obvestila, da je 4. 7. 2016 postala pravnomočna odločitev Disciplinskega sodišča prve stopnje, št. Ds 8/2015 z dne 17. 2. 2016, v zvezi z odločitvijo Disciplinskega sodišča druge stopnje, št. Dsp 2/2016 z dne 4. 7. 2016, o tožniku izrečeni disciplinski sankciji prenehanja sodniške funkcije. Po vpogledu v prejeta sklepa disciplinskih sodišč Sodni svet ugotavlja, da je bilo z njima odločeno, da je tožnik storil težjo disciplinsko kršitev po 10. točki drugega odstavka v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 81. člena ZSS in disciplinsko kršitev po 14. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZSS ter da mu je bila na podlagi 81. in 82. člena ZSS izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. Kot je razvidno iz klavzule o pravnomočnosti, je sklep z dne 17. 2. 2016 postal pravnomočen 4. 7. 2016 - s tem dnem je tako tožniku prenehala sodniška funkcija.

2. Disciplinsko sodišče prve stopnje je s tožbi priloženim sklepom, št. Ds 8/2015 z dne 17. 2. 2016 (v nadaljevanju sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje), sklenilo, da je tožnik odgovoren, da je kršil z zakonom predpisane sodniške dolžnosti s tem, ko je (I.) opravljal dela, ki so po Ustavi in ZSS nezdružljiva s sodniško funkcijo, in sicer je kot pooblaščenec zastopal stranke v sodnih zadevah, kot je opisano v točkah a) do e) tega dela izreka, čeprav sta tako zastopanje stranke na sodišču kot sprejem pooblastila za zastopanje tipična odvetniška posla, katerih opravljanje je sodniku izrecno prepovedano s prvim odstavkom 41. člena ZSS, in s tem, ko je (II.) kot pooblaščenec na podlagi pooblastila zastopal stranke v sodnih postopkih, navedenih pod I. točko izreka, kršil ugled in dostojanstvo sodniškega poklica, k varovanju katerega sodnika zavezuje prvi odstavek 37. člena ZSS. Iz izreka sklepa nadalje izhaja, da je tožnik z dejanjem pod I. točko storil težjo disciplinsko kršitev po 10. točki drugega odstavka v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 81. člena ZSS, z dejanjem pod II. točko pa disciplinsko kršitev po 14. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZSS, ter da se mu na podlagi prvega odstavka 81. člena in 82. člena ZSS izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije.

3. Disciplinsko sodišče druge stopnje je s sklepom, št. Dsp 2/2016 z dne 4. 7. 2016 (v nadaljevanju sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje) pod I. točko izreka sklenilo, da se tožnikovi pritožbi zoper zgoraj navedeni sklep o disciplinski odgovornosti delno ugodi, iz opisa disciplinske kršitve pod I. točko izreka sklepa Disciplinskega sodišča prve stopnje se izpusti dejanje, opisano pod točko e), po uradni dolžnosti se iz opisa disciplinske kršitve pod I. točko izreka sklepa izpusti dejanje, opisano pod prvo alinejo točke a), v ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih potrdi sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje; pod II. točko izreka pa je sklenilo, da se tožnikova pritožba zoper sklep v zvezi z izločitvijo dokazov kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje.

4. Tožnik je na to sodišče vložil tožbo, v kateri predlaga, da sodišče odpravi odločbo Sodnega sveta ter sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje in sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje z vsemi njihovimi posledicami, podrejeno pa, da navedene akte odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka.

5. V tožbi navaja, da je namen disciplinskega postopka, da se domnevnemu storilcu disciplinske kršitve zagotovijo procesne garancije ter varstvo pred samovoljo, arbitrarnostjo in neupravičenimi sankcijami. Ustavni standard poštenega sojenja zahteva, da o pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče na način, skladen z zakoni. Gre za enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravico do sodnega varstva, domnevo nedolžnosti, prepoved ponovnega sojenja v isti stvari, svobodo gibanja. ZSS za sodnike določa dvostopenjsko disciplinsko sodišče, ne določa pa, kdo in v katerem postopku lahko presoja odločitev Disciplinskega sodišča druge stopnje. Gotovo to ni Sodni svet, ki izda le ugotovitveno odločbo. To lahko pomeni, da zoper odločitev Disciplinskega sodišča druge stopnje ni pritožbe niti posebne pritožbe niti sodnega varstva, kar je v nasprotju z ustavnim redom RS in s pravnim redom EU. Zato naj sodišče prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem za postavitev predhodnega vprašanja, kdo in na kakšen način odloča o pravnem varstvu v postopku, ki ga je zaključilo Disciplinsko sodišče druge stopnje.

6. Za primer, da takšnemu predlogu sodišče ne bo sledilo, tožnik opozarja, da mora Sodni svet glede na svoje pristojnosti varovati sodniško neodvisnost, ki je lahko ogrožena tudi zaradi nedopustnih vplivov od znotraj. Zato se ne more omejiti na presojo zakonitosti postopka, ampak mora presoditi vsebinske razloge za prenehanje sodniške funkcije. V konkretnem primeru je Sodni svet samo vpogledal sklepe disciplinskih sodišč, odločitev pa sprejel na korespondenčni seji, na kateri gotovo ni imel potrebnega gradiva za vsebinsko odločitev. V disciplinskem postopku so se obravnavale tudi sodne zadeve, ki so jih kot razpravljajoči sodniki obravnavali nekateri člani Sodnega sveta, le-ti so tako poznali resnico, pa to ni nikjer omenjeno. V zvezi s sklepom Disciplinskega sodišča prve stopnje bi Sodni svet lahko ugotovil, da je bila kršena določba drugega odstavka 86. člena ZSS o sestavi senata, ker noben član ni imel položaja okrajnega sodnika. Sicer pa tožnik poudarja, da zakon opravljanja procesnih dejanj po pooblastilu sodnikom ne prepoveduje, takšno situacijo je v Zakonu o pravdnem postopku zakonodajalec celo izrecno predvidel. Kaj je odvetniški posel, se ne disciplinski sodišči ne Sodni svet niso opredelili ter niso ugotavljali, ali in kakšno pooblastilo je imel tožnik. V tej zvezi niso vpogledali v spise zadev, zato tožnik predlaga, da se to stori in opravi omenjena ocena. Za obdolženca v disciplinskem postopku velja domneva nedolžnosti in mu ni treba ničesar dokazovati. Ustavno nedopustno je, če se omejuje interpretacijo pravnih norm in dopusti dokazovanje le z določenimi dokaznimi sredstvi. Ugotovitev v zapisniku o obravnavi pred Disciplinskim sodiščem prve stopnje z dne 17. 2. 2016, da tožnik ni nasprotoval sestavi senata, ne drži. Predlog za izločitev senata je bil zavržen, dokazni predlog za pridobitev originalov listin zavrnjen, očitek po 41. členu ZSS pa je disciplinska tožilka podala šele na tej obravnavi, zato se tožnik o njem ni mogel izjaviti. Preizkus bi v pritožbenem postopku moralo opraviti Disciplinsko sodišče druge stopnje, ki pa tega ni zmoglo. V disciplinskem postopku se tudi ni pazilo na zastaralne roke. Nasploh se je zadeva obravnavala le formalno, čeprav mora akt o prenehanju sodniške službe temeljiti na natančni, celoviti in pravilni ugotovitvi obstoja razlogov za prenehanje sodniške funkcije.

7. Takšno tožbo je tožnik vložil tudi na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je s sklepom, št. I Pd 1155/2016 z dne 8. 9. 2016, sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ampak je to Upravno sodišče, ki mu je zato po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje. To sodišče je zadevo obravnavalo v enem postopku pod št. III U 285/2016. 8. Toženka v tem upravnem sporu je po zakonu (peti odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) Republika Slovenija. V postopku s tožbo zoper tisti izpodbijani akt, glede katerega so po presoji tega sodišča izpolnjene procesne predpostavke za upravni spor, jo zastopa Sodni svet. Ta je sodišču predložil spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in njenih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Pojasni, da je bila zadeva, skladno s Poslovnikom Sodnega sveta, obravnavana na 6. korespondenčni seji, ki je trajala od 14. do 18. 7. 2016 do 15.00, na njej so sodelovali vsi člani Sodnega sveta, odločitev pa je bila sprejeta soglasno.

9. Tožnik v vlogi, vloženi 6. 3. 2017, vztraja, da bi Sodni svet moral preveriti vsebinske razloge za izrek prenehanja sodniške funkcije in ugotoviti, da pri tožnikovem zastopanju ni šlo za odvetniški posel. Vendar ni zaznal niti očitnih kršitev pravil postopka. Prav tako ni ugotavljal, od kod je pravnomočnost ugotovljena z avtoriteto Vrhovnega sodišča, če to v postopku ni sodelovalo. Udeleženi člani organov so razsojali tako, da bi ugajali. Očitno je pomembno, kdo se obravnava, saj je Komisija za etiko v svetovanju A.A. prepoznala celo človečnost. Tožnik je zastopal bližnje sorodnike, vendar se dejstev in dokazov ni hotelo obravnavati. Med postopkom, ki naj bi bil tajen, so se medijem posredovale neresnične informacije in celotne odločbe, nekatere še pred pravnomočnostjo. Iz dopisa za korespondenčno sejo Sodnega sveta izhaja, da je bila odločitev, ki sega že v čas sodnih počitnic, vnaprej pripravljena, gradivo zanjo pa očitno samo to, kar je toženka vložila v spis. Postopek je bil uveden in izveden v nasprotju z Ustavo in zakonom oziroma predpisi. Gre za diskriminatorno odločanje in onemogočanje sodnega varstva. Sodišče naj presodi, ali je o zatrjevanih kršitvah odločalo sodišče in katero oziroma katera sodišča bi tožniku morala nuditi sodno varstvo, zatem pa opravi obravnavo, na katero naj povabi tožnika, in odloči, kot je bilo predlagano.

10. Toženka oziroma zanjo Sodni svet nasprotuje tožnikovim navedbam. Dodatno obrazloži način svojega poslovanja oziroma vodenja vpisnikov, podlago za odločanje na korespondenčni seji ter podaja pojasnila glede izvedbe takšne seje in glede sodišču predloženih spisov.

11. Tožnik v nadaljnji vlogi poudarja, da ni podlage za izključitev pravice do poštenega postopka in za poseg v načelo zakonitosti. Gre za nesprejemljive pritiske ter odraz mišljenja, da je Sodni svet izključen iz sodnega nadzora, čeprav prav ta organ odloča o nezdružljivosti sodniške funkcije. Predpisi ne določajo rokov, v katerih mora odločati. Brez dvoma se postopek mora izpeljati skladno z Ustavo in predpisi EU. Zgolj s korespondenčno sejo v času počitnic Sodni svet takšne vsebinske odločitve ne more sprejeti v skladu s postavljenimi merili.

12. Sodišče je odločilo, kot je razvidno iz izreka, iz naslednjih razlogov:

13. V skladu s prvim odstavkom 132. člena Ustave Republike Slovenije sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon. To je ZSS, ki v 5. členu določa, da sodniku preneha funkcija v primerih in pod pogoji, ki jih določata Ustava in ta zakon.

14. Za obravnavani primer je relevantna zakonska ureditev, veljavna pred uveljavitvijo Zakona o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve, Uradni list RS, št. 23/17 z dne 5. 5. 2017, veljati začne 20. 5. 2017, uporabljati pa se začne šest mesecev po uveljavitvi).

15. Po 8. točki prvega odstavka 74. člena ZSS sodniku preneha sodniška funkcija po zakonu, če mu je izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije. V skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZSS se šteje, da je ta razlog, kot še nekateri drugi, podan z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa. O nastopu razloga za prenehanje sodniške funkcije predsednik sodišča obvesti Sodni svet, ki izda ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške funkcije (76. člen ZSS).

16. Dejanja, ki pomenijo disciplinske kršitve, kdaj gre za težje disciplinske kršitve, in disciplinske sankcije, ki se lahko izrečejo sodniku, določa zakon (80. člen ZSS in sledeči). Disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije se izreče sodniku, če zaradi težje disciplinske kršitve ni več primeren za opravljanje sodniške funkcije (5. točka 82. člena in peti odstavek 83. člena ZSS). Izreče se v postopku, v katerem odločajo disciplinska sodišča (6. člen ZSS). Disciplinsko sodišče prve stopnje sestavlja osem sodnikov: dva vrhovna, dva višja, dva okrožna in dva okrajna sodnika (prvi odstavek 86. člena ZSS). V posamezni zadevi odloča to sodišče v senatu treh sodnikov, kot določa drugi odstavek istega člena, ki vsebuje tudi nadaljnja pravila glede sestave senata. Disciplinsko sodišče druge stopnje sestavlja pet vrhovnih sodnikov (prvi odstavek 87. člena ZSS). To sodišče odloča o pritožbah zoper sklepe disciplinskega sodišča prve stopnje, in sicer v senatu, ki ga sestavljajo predsednik in dva sodnika; zakon predpisuje, kako se določi sestava senata (tretji odstavek 87. člena ZSS). Sodnikom disciplinskega sodišča, ki jih imenuje in razrešuje občna seja Vrhovnega sodišča na predlog Sodnega sveta za dobo dveh let z možnostjo ponovnega imenovanja, preneha funkcija pred potekom mandata v naslednjih primerih: s prenehanjem sodniške funkcije ali z razrešitvijo sodnika, če je sodniku izrečena disciplinska sankcija ali če je imenovan na sodniško mesto drugega položaja (prvi in drugi odstavek 89. člena ZSS). Če ta zakon nima posebnih določb, se v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZSS v disciplinskem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja kazenski postopek (torej določbe Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), ki veljajo za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem, razen določb, ki se nanašajo na oškodovanca, napoved pritožbe, zahtevo za varstvo zakonitosti in izredno omilitev kazni. V disciplinskem postopku je javnost izključena, razen če sodnik v postopku temu izrecno nasprotuje (drugi odstavek 90. člena ZSS). Podrobneje je postopek predpisan v nadaljnjih določbah (do 94. člena) ZSS, ki posebej urejajo tudi institut zagovornika in predvidevajo opravo obravnave; sicer pa se tako, kot je bilo rečeno, uporabljajo določbe ZKP (glej XXV. poglavje v zvezi z ostalimi določbami tega zakona).

17. Glede na citirano zakonsko ureditev v postopku, v katerem se sodniku izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, odločata z zakonom ustanovljeni sodišči: Disciplinsko sodišče prve stopnje in Disciplinsko sodišče druge stopnje, ki ju je mogoče opredeliti kot neodvisni in nepristranski. Obe sodišči sestavljajo le člani, ki so sodniki s trajno sodniško funkcijo iz 129. člena Ustave, v katero so bili izvoljeni, kot to določa 130. člen Ustave. Pri odločanju so vezani le na Ustavo in zakon. Predpisana ureditev zagotavlja ustrezno varstvo pred nedopustnimi vplivi pri njihovi izvolitvi in delu. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih sodniku disciplinskega sodišča preneha funkcija pred potekom mandata, izključujejo njeno arbitrarno prenehanje. Zakon določa pravila za sestavo senata. Poudarjena je vloga vrhovnih sodnikov kot najbolj profesionalno izkušenih sodnikov. Če disciplinski obdolženec meni, da je podan kakršenkoli dvom v nepristranskost sodnikov, udeleženih pri odločanju v zvezi z zadevo, ima možnost to ugovarjati. Postopek ureja zakon, to so določbe ZSS in zakona, ki ureja sodni kazenski postopek. Disciplinski obdolženec ima možnost zahtevati javno obravnavo. Zakonska ureditev zagotavlja standarde, ki izhajajo iz pravice do poštenega sojenja, kot so pravica aktivno in učinkovito sodelovati v postopku, pravica do izjave, pravica do obrazložene odločitve, prepoved arbitrarnosti. Disciplinskemu obdolžencu zagotavlja tudi tiste pravice oziroma garancije, ki se posebej povezujejo s postopki, v katerih se izrekajo kaznovalne sankcije (upoštevanje domneve nedolžnosti in načela zakonitosti ter procesnih jamstev, kot so seznanitev z obtožbo, primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, odločanje v navzočnosti obdolženca, možnost, da se ta brani sam ali z zagovornikom, izvajanje dokazov v njegovo korist). Zoper odločitev Disciplinskega sodišča prve stopnje je zagotovljeno pravno sredstvo - pritožba, s katero se lahko prvostopenjski sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve materialnega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi zaradi odločitve o sankciji ter stroških postopka (tretji odstavek 87. člena ZSS in 370. člen v zvezi s 429. členom ZKP). Tako se lahko uveljavljajo kršitve, ki jih zatrjuje tožnik, tudi ugovori glede sestave prvostopenjskega senata. Pritožbo je tožnik, kot izhaja iz njegovih navedb, tudi vložil. O njej je vsebinsko odločilo drugostopenjsko disciplinsko sodišče v senatu treh vrhovnih sodnikov, glede sestave katerega tožnik nobenih konkretnih očitkov nima. Zagotovitve nadaljnjega pravnega sredstva pa Ustava ali Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ne zahtevata.

18. Ker se torej sodno varstvo in pravno sredstvo zagotavlja že v opisanem postopku, v katerem se sodniku izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, ni pravne podlage za to, da bi se takšen postopek oziroma pravilnost in zakonitost v njem sprejete odločitve nato presojala še pred tem sodiščem oziroma predhodno pred Sodnim svetom, kot to uveljavlja tožnik. Tudi razlaga z vidika ureditve sistema sodstva kot celote ne podpira stališča, po katerem bi odločitev o izrečeni sankciji prenehanja sodniške funkcije, ki jo je na drugi stopnji presodil senat treh vrhovnih sodnikov, zatem presojalo to prvostopenjsko sodišče, ki odloča v senatu treh višjih sodnikov (če ne gre za zadevo iz pristojnosti sodnika posameznika), oziroma da bi takšno odločitev vsebinsko preverjal Sodni svet, ki je nanjo glede na zakon vezan. Judikati, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na drugačno argumentacijo, so bili izdani v zadevah, ki se ne nanašajo na enako procesno ureditev oziroma na razlog prenehanja sodniške funkcije, za katerega gre v obravnavani zadevi. Postopek, v katerem se izreče disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, je glede na povedano (najkasneje) z odločitvijo Disciplinskega sodišča druge stopnje o pritožbi pravnomočno zaključen.

19. Tako se kot pravilno izkaže stališče toženke, da je za izdajo ugotovitvene odločbe, ki jo v takšnem primeru po 76. členu ZSS mora izdati Sodni svet, pomembno ugotoviti, da je bila sodniku izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije ter da je odločitev o tem pravnomočna in kdaj. Da je bila tožniku izrečena takšna disciplinska sankcija in da je sklep, s katerim je bila izrečena, postal pravnomočen 4. 7. 2016, je Sodni svet pravilno ugotovil na podlagi sklepa Disciplinskega sodišča prve stopnje, opremljenega s klavzulo o pravnomočnosti, v zvezi s sklepom Disciplinskega sodišča druge stopnje. Klavzula oziroma potrdilo o pravnomočnosti (podana na štampiljčnem obrazcu Vrhovnega sodišča, kar pa je razumljivo glede na določbo 89a. člena ZSS) je potrjena z žigom Disciplinskega sodišča prve stopnje in podpisom pristojne osebe.

20. Tudi v postopku, po katerem je Sodni svet sprejel izpodbijano odločbo, bistvenih kršitev, ki bi narekovale odpravo odločbe, sodišče ne ugotavlja. Za obravnavano obdobje postopek odločanja Sodnega sveta ureja 28a. člen Zakona o sodiščih, ki odkazuje na Poslovnik Sodnega sveta (v nadaljevanju Poslovnik), ta pa, če v njem ni drugače določeno, v 27. členu na smiselno uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 39. členu Poslovnika v posamičnih vprašanjih in zadevah Sodni svet odloča s sklepi. Odločitev Sodnega sveta kot kolegijskega organa je veljavno sprejeta, ko predlagani sklep z glasovanjem na seji potrdi predpisana večina članov tega organa (19. in 23. člen Poslovnika). V 21. členu Poslovnik omogoča odločanje na korespondenčni seji. Na tej podlagi je predsednik Sodnega sveta sklical takšno sejo, utemeljeno glede na naravo zadeve, ki je terjala jasno ugotovljen položaj glede prenehanja sodniške funkcije tožnika, in prvi predvideni termin redne seje v septembru 2016. Kot izhaja iz predloženih spisov, so bili člani Sodnega sveta pisno po elektronski pošti seznanjeni s predlogom odločitve, o kateri so glasovali, in s podlagami, ki so relevantne za sprejem takšne odločitve. Iz zapisa, sestavljenega glede te seje, ki je potrjen s podpisom predsednika Sodnega sveta, je razvidno, da je seja korespondenčno potekala od 14. do 18. 7. 2016 ter da je bila na njej, med drugim, sprejeta odločitev o ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije tožniku z dnem 4. 7. 2016 iz razloga po 8. točki prvega odstavka 74. člena ZSS, za katero je glasovalo vseh 11 članov Sodnega sveta (kdo so člani Sodnega sveta, je javno in v sodnem sistemu splošno znano ter tako nobenemu sodniku in s tem tudi ne tožniku ne more biti neznano). Skladno s tem je bila nato tožniku izdana pisna odločba. Da je bila odločitev sprejeta in pisna odločba izdana ter tožniku vročena v času sodnih počitnic, na njeno veljavnost glede na zakon nima vpliva. Pomembno bi lahko bilo kvečjemu za pravočasnost tožbe zoper odločbo Sodnega sveta, ki pa ni sporna.

21. Tožnik omeni, da naj bi nekateri člani Sodnega sveta odločali v sodnih postopkih, v katerih je kot pooblaščenec zastopal stranke in ki so se v tem smislu obravnavali v disciplinskem postopku. Pri tem ne konkretizira, kateri člani Sodnega sveta naj bi to bili in točno v katerih postopkih (prim. prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Zatrjevana okoliščina ne pomeni katerega od izločitvenih razlogov iz 35. v zvezi s 36. členom ZUP. Sama zase po presoji sodišča tudi ne daje zadostne podlage za dvom v nepristranskost člana Sodnega sveta pri odločanju o izdaji ugotovitvene odločbe, kot je izpodbijana, pa tudi tožnik tega ne utemelji oziroma dovolj jasno niti ne uveljavlja, da bi se zato posamezni člani Sodnega sveta (in kateri) iz odločanja morali izločiti (v smislu 37. člena ZUP).

22. V skladu s 156. členom Ustave sodišče postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. V tem smislu podanemu predlogu tožnika sodišče glede na obrazložene razloge ni sledilo. Prav tako ni zaključilo, da bi bila opisana zakonska ureditev, ki ima podlago v prvem odstavku 132. člena Ustave, v neskladju s pravom EU, kot splošno zatrjuje tožnik. V presojo, ali je ureditev bolj ali manj ustrezna, pa se sodišče ne spušča, ampak je to stvar zakonodajalca.

23. Po navedenem je sodišče tožbo zoper odločbo Sodnega sveta kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

24. Tožnikovo tožbo zoper sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje in sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje, povzeta v 3. in 2. točki obrazložitve, je bilo treba zavreči. Ob upoštevanju obrazloženih stališč gre pri tem za odločitvi z zakonom ustanovljenih sodišč, izdani v postopku, s katerim se že zagotavlja sodno varstvo in pravno sredstvo v zvezi s sodniku izrečenim disciplinskim ukrepom. Ker zato glede na 3. člen ZUS-1 ne gre za upravna akta v smislu določb tega zakona, niti niso izpolnjeni pogoji za upravni spor po 4. členu ZUS-1, je sodišče tožbo v upravnem sporu zoper navedena sklepa zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

25. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožbi zoper tisti akt, zoper katerega je dopusten upravni spor, to je odločbo Sodnega sveta, so bila na podlagi predloženih spisov zadeve pravilno ugotovljena v postopku izdaje te odločbe. Tožnik jih kot takih niti ne prereka (drugi odstavek 51. člena ter prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak se zavzema za razlago prava, ki ji sodišče ni sledilo. Dokazi, s katerimi izpodbija pravilnost in zakonitost disciplinskih sklepov, do drugačne odločitve v upravnem sporu ne morejo voditi (spis Disciplinskega sodišča prve stopnje, št. Ds 8/2015, vključno z dopisom z dne 15. 2. 2016 in zapisnikom obravnave z dne 17. 2. 2016, ter spis Disciplinskega sodišča druge stopnje, št. Dsp 2/2016). Glede na obrazložitev to velja tudi za spise zadev Okrožnega sodišča na Ptuju (N 137/2013, P 122/2013, P 261/2013 in P 235/2015), Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (I Pd 1466/2010), Okrožnega sodišča v Novi Gorici (P 170/2010 in Pg 381/2014) ter Višjega sodišča v Kopru (I Cpg 322/2013 in Cpg 306/2015), pa tudi za članek "Komisija za etiko v svetovanju sodnika A.A. prepoznala celo človečnost" oziroma poizvedbo, ki naj bi se o tem opravila v medijski hiši ...

K III. točki izreka:

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.