Jedro

Terjatev iz naslova stroškov postopka, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, je potrebno obravnavati kot stroške stečajnega postopka.

Gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, saj terjatev za povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo, ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep sodišča prve stopnje v točki 2 izreka o stroških postopka, nadalje se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa glede stroškov postopka tožečih strank in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje o stroških postopka obeh strank.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se zavrže tožba tožnika V. Ž. in tožnika J. G. z dne 13.7.1992. Nadalje je sklenilo, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 26.840,00 SIT v 8 dneh od prejema tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep, izrecno le zoper izrek o stroških v 2. točki se pritožujeta obe tožeči stranki zaradi zmotne uporabe prava in ker sodišče ni odločilo o stroških postopka tožečih strank, se pritožba šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o prijavljenih stroških tožečih strank.

Pritožba je utemeljena, hkrati pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka tožečih strank.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da je stališče sodišča prve stopnje materialnopravno in procesnopravno napačno. Tožena stranka je po pozivu naslovnega sodišča vstopila v spor in je s tem glede na izid spora prevzela tudi obveznosti na plačilo stroškov postopka. V tej zadevi ob uvedbi stečaja še ni bil zaključen postopek na prvi stopnji, zato terjatev iz naslova stroškov postopka še ni nastala. Nastanek te terjatve je pogojen z uspehom v sporu. Zato je po stališču pritožbe napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika v stečaju nad toženo stranko prijaviti tudi nedosojene stroške postopka. Po določbi 4. točke 1. odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice zaradi stečajnega postopka in se nadaljuje, ko ga prevzame stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe (1. odstavek 208 člena ZPP). Tožena stranka A. d.d. - v stečaju je pravni naslednik pravne osebe, nad katero je bil začet stečaj. Zato stroški postopka, ki jih sodišče dosodi v sporih, v katere je vstopil stečajni upravitelj, predstavljajo obveznost novega pravnega subjekta - dolžnika v stečaju in jih je šteti kot stroške stečajnega postopka. Za te stroške ne velja načelo paritete upnikov, pač pa določilo 158. člena ZPPSL. Sicer v teku pravdnega postopka vsaka stranka krije svoje stroške postopka, terjatev iz naslova stroškov pa stranka pridobi šele z izdajo sodne odločbe in torej ne gre za terjatev, ki bi nastala do konca začetka stečajnega postopka.

Pritožnika opozarjata na stališče v odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Cpg 169/98. Nadalje tožeči stranki menita, da toženi stranki, ki je po nepotrebnem pristopila na narok, niso nastali stroški po njuni krivdi. Če bi sodišče tožnikoma vročilo izjavo o priznanju terjatve v doglednem času po prejemu in ne šele čez eno leto in pol, neposredno po glavni obravnavi, bi imela tožnika dovolj časa, da se izrečeta do naroka, ki je bil 6.7.2004. Tožnika menita, da imata pravico, da se do vloge tožene stranke (izjave) opredelita v ustreznem roku in ne takoj na naroku, ko jima je bila vročena. Sicer pristop na narok tožene stranke ni bil niti nujen in niti potreben, glede na izjavo, ki jo je pred tem podala. Tudi če bi toženi stranki sodišče priznalo separatne stroške, bi kljub temu moralo odločiti o stroških tožečih strank.

Pritožba uveljavlja, da je predmetna zadeva stara že več kot 12 let in je od odločitve o reviziji preteklo že 8 let, zato tožnika menita, da je utemeljen njun predlog, da se ta pritožba obravnava prednostno. V nasprotju z načelom odločanja v razumnem roku, je dejstvo, da je zadeva na prvi stopnji stala kar 6 let, ne da bi bilo na njej narejeno eno samo procesno dejanje.

Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo pravilno uporabo tako materialnega kot postopkovnega prava in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izreku sklepa ni odločalo o stroških postopka, ki sta jih priglasili tožeči stranki; torej se o tem ni izreklo. Le v obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da bi stroške morali tožeči stranki prijaviti v stečajnem postopku kot terjatev v skladu s 137. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji in ker tega nista storili, jih ne moreta več uveljavljati v pravdnem postopku, ki se je začel pred začetkom stečaja tožene stranke. To pravno stališče je zmotno. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je terjatev iz naslova stroškov postopka terjatev, ki nastane z odločbo sodišča, izdano po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in jih je zato treba obravnavati enako kot stroške stečajnega postopka. Zato takšne terjatve ni treba prijaviti v stečajnem postopku. Gre za terjatev, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, saj terjatev za povrnitev stroškov postopka nastane šele takrat, ko sodišče o njej odloči s sodno odločbo, ne pa že takrat, ko ti stroški dejansko nastanejo (1. odstavek 163. člena ZPP - Ur. l. RS št. 26/99). To pomeni, da terjatev tožeče stranke iz naslova stroškov postopka ni nastala pred začetkom stečajnega postopka, temveč po njem.

Sodišče prve stopnje bi zato moralo uporabiti določbo 158. člena ZPP. Zaradi pravno zmotnega stališča sodišča prve stopnje sploh ni odločalo o stroških tožeče stranke. Zato je treba šteti pritožbo tožečih strank v tem delu kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa na podlagi 366. člena ZPP v zvezi s 327. členom ZPP. Že zaradi tega je bilo treba vrniti zadevo sodišču prve stopnje. Razen tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena tudi zoper izrek v 2. točki sklepa, saj je sodišče preuranjeno odločilo samo o stroških tožene stranke, ko bi moralo hkrati odločiti tudi o stroških tožeče stranke in potem izdati skupen sklep o stroških obeh strank.

Razen tega pritožbeno sodišče opozarja, da so pritožbene navedbe utemeljene glede odločitve o stroških postopka tožene stranke, ker sodišče ni upoštevalo dejstev, ki jih navajata tožeči stranki v pritožbi. Preuranjeno je torej odločalo sodišče prve stopnje, ločeno le o stroških tožene stranke. Zato naj sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o celotnih stroških postopka, upošteva tudi pritožbene navedbe o ravnanju tožečih strank glede nastalih morebitnih nepotrebnih stroškov tožene stranke. V nakazani smeri bo sodišče prve stopnje ponovno obravnavalo in odločilo skupaj o vseh stroških postopka. Zato je bilo treba vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.