Jedro

Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico se ne ocenjuje, ali dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljive dokaze, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Ocenjuje se le, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 6.3.1998 zavrnilo kot neutemeljen ugovor zagovornika obt. S.K., ki ga je vložil zoper obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 27.1.1997, ki obtožencu očita izvršitev kaznivega dejanja ropa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ.

Zoper ta sklep je zagovornik obt. S.K. dne 13.6.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče postopek zoper obtoženca ustavi ali pa izpodbijani sklep spremeni tako, da zadevo vrne v fazo preiskave.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navaja, da ne glede na to, da sklep, s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen, ni postal materialno pravnomočen in ga zato z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati, obtoženčev zagovornik ni navedel kršitev zakona, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, pač pa navaja le domnevne kršitve Ustave, kar pa je lahko predmet ustavne pritožbe. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. S.K. za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ki je pričel veljati dne 23.1.1999, je dovoljena, ni pa utemeljena.

V razlogih obtožnice je razvidno, da je okrožna državna tožilka ocenila v preiskavi zbrano dokazno gradivo ter da je na podlagi tega ugotovila, da zbrano dokazno gradivo, zlasti najdena palica v avtomobilu, ki ga je vozil obtoženec, ovržen alibi obtoženca ter materialni dokazi v zvezi z blatom in lasmi obtoženca, dajejo dovolj podlage za vložitev obtožnice zoper obt. S.K. Izvenobravnavni senat, ko je odločal o ugovoru zoper obtožnico, pa je ocenil, da med preiskavo zbrani dokazi, ki so podrobno opisani v obrazložitvi obtožnice, dajejo zadostno podlago za vložitev obtožnega akta, pri čemer je v razlogih sklepa navedeno pravilno stališče, da se pri odločanje o ugovoru zoper obtožnico preizkuša le njena utemeljenost ter da je ocenjevanje protislovnih dokazov v pristojnosti razpravljajočega senata. Pri presoji, ali je dovolj dokazov, da je obtoženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, se namreč izvenobravnavni senat ne spušča v dokazno oceno o tem, ali so pravno pomembna dejstva za razsojo v konkretni zadevi podana, temveč presoja le utemeljenost suma, in sicer, če zbrano dokazno gradivo daje utemeljeno podlago za vložitev obtožnice. V zvezi z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da strokovna mnenja oziroma izvedenska mnenja policije, pridobljena bodisi v predkazenskem postopku brez odredbe preiskovalnega sodnika oziroma na podlagi njegove odredbe, o sledovih na kiju, o sledovih blata ter o primerjavi obtoženčevih las, ne morejo biti nepristranska, je potrebno pripomniti, da bodo tudi ta strokovna mnenja, ki jih je izdelal Center za kriminalističnotehnične preiskave pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, tako kot vsi drugi dokazi ocenjeni po načelu proste presoje dokazov. Sicer pa s takimi navedbami zagovornik obt. S.K. skuša prikazati, da rezultati o navedenih sledovih niso pravilni, s čemer torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi z očitkom, da policija ni zasegla in zavarovala, česar tudi sodišče ni storilo, potovalne torbe in oblačil, ki so ostala v avtomobilu, ki so bile last osebe, ki je izskočila iz avtomobila, je potrebno pripomniti, da je ta očitek povsem neutemeljen, saj obtožnica obtožencu ne očita, da so bili ti predmeti, ki jih, kot navaja zagovornik, obtoženec hrani, last obt. S.K. Zato je neutemeljeno njegovo stališče, da je kršeno določilo 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker mu je kršena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist. V čem naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic) ter v čem naj bi bila podana kršitev 23. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do sodnega varstva), pa zagovornik obt. S.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni obrazložil. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti smiselno izhaja, da obtoženčev zagovornik skuša prikazati, da ni bilo spoštovano določilo 17. člena ZKP. Tudi take navedbe so neutemeljene, saj so bili v preiskavi izvedeni vsi dokazi, katerih izvedbo je predlagala obramba obtoženca. Trditev, da so organi za notranje zadeve po vložitvi ovadbe zbrali še dodatne ugotovitve (razgovor z lastnikom osebnega avtomobila passat, ugotovitve v zvezi s hišnimi preiskavami, povezanost obtoženca s temi osebami in podobno), pa v zbranem dokaznem gradivu nima nikakršne podlage, pri čemer zagovornik obt. S.K. niti ne obrazloži, zakaj naj bi bile take ugotovitve pomembne.

Ponovno je potrebno poudariti, da se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ne ocenjuje, če dajejo dejstva in okoliščine, na katerih temelji obtožnica, zanesljiv dokaz, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, pač pa se pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico le ocenjuje, ali zbrano dokazno gradivo daje podlago za utemeljen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, katerega je obtožen.

Odločitev o tem, ali je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, je pridržana sodišču, ki opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, pri čemer mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (355. člen ZKP).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona in Ustave Republike Slovenije. Zato je zahtevo zagovornika obt. S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).