Jedro

V naziv lahko napreduje tudi tisti, ki nima predpisane izobrazbe, če mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela, zato je v postopku potrebno ugotoviti, ali je ta pogoj izpolnjen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport z dne 22.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za napredovanje v naziv mentor. V obrazložitvi navaja, da po 2. členu pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92) lahko napreduje v naziv pedagoški delavec, ki ima strokovno izobrazbo določeno z zakonom. Tožnik ima visokošolsko izobrazbo I. stopnje ter poučuje fiziko in matematiko na srednji elektroračunalniški šoli. Učitelj splošno izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov v srednji šoli pa je lahko tisti, ki ima visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri (175. člen zakona o usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, št. 11/80). Ker tožnik nima predpisane visoke strokovne izobrazbe, ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv.

Tožnik v tožbi navaja, da s tem, ko lahko opravlja vzgojno izobraževalno delo, izpolnjuje tudi pogoj za napredovanje v naziv. Da vzgojno izobraževalno delo lahko opravlja, dokazuje dopis RKVITK z dne 7.5.1985, saj je do 7.5.1985 poučeval več kot 3 leta matematiko v poklicni šoli in si v tem času pridobil tudi pedagoško-andragoško izobrazbo. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se tožnik ne more sklicevati na določbo 2. odstavka 226. člena zakona o usmerjenem izobraževanju, ker za poučevanje splošno-izobraževalnih predmetov velja določba 1. odstavka tega člena, po kateri lahko na srednji šoli poučujejo še naprej tisti učitelji, ki nimajo visoke izobrazbe II. stopnje, če so do uveljavitve zakona (to je 7.5.1980) opravljali najmanj 15 let vzgojno izobraževano delo in so si pridobili pedagoško andragoško izobrazbo. Tožnik se je zaposlil šele 1.9.1979 in tako ne izpolnjuje tega z zakonom določenega pogoja. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na določbo 2. člena navedenega pravilnika, po kateri v posamezni naziv lahko napreduje tisti, ki poleg ostalih pogojev ima tudi strokovno izobrazbo, določeno z zakonom. Ugotovitev, da zakon o usmerjenem izobraževanju v 175. členu določa, da učitelj splošno-izobraževalnih in strokovno teoretičnih predmetov v srednji šoli mora imeti ustrezno izobrazbo visoke smeri ter da tožnik nima takšne izobrazbe, ni sporna. Toda tožnik zatrjuje, da izpolnjuje pogoje za opravljanje vzgojno izobraževalnega dela, in zato meni, da lahko napreduje v naziv. Po oceni sodišča je ta tožbeni ugovor utemeljen. Po 9. členu cit. pravilnika namreč lahko napreduje v naziv tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela. Glede izobrazbe kot enega izmed pogojev za napredovanje, je tako v 9. členu določena izjema od splošnega pravila (2. člen). Ker tožena stranka v dosedanjem postopku ni ugotavljala, ali tožniku zakon dovoljuje opravljanje vzgojno izobraževalnega dela na srednji šoli, je dejansko stanje o odločilni dejanski okoliščini ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je preuranjen sklep, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer zatrjuje, da tožnik do uveljavitve zakona o usmerjenem izobraževanju ni opravljal najmanj 15 let vzgojno-izobraževalnega dela in zato ne izpolnjuje pogoja določenega v 1. odstavku 226. člena citiranega zakona. Toda z dejanskimi ugotovitvami v odgovoru na tožbo ni mogoče opravičevati zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je bila izdana na drugačni dejanski podlagi.

V ponovnem postopku bo tako tožena stranka morala dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, ali zakon dovoljuje tožniku opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela in sicer poučevanje matematike in fizike na srednji šoli (226. člen). Če bo ugotovila, da tožniku zakon dovoljuje poučevanje, bo seveda morala ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje tudi ostale pogoje določene za napredovanje v naziv (2. člen pravilnika). Ugotovljeno dejansko stanje mora biti navedeno v odločbi in odločba mora biti obrazložena tako, da jo bo ob eventuelnih ugovorih mogoče preizkusiti (2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena cit. zakona. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiške predpise.