Jedro

Čeprav je nujna preiskovalna dejanja v smislu določbe 1. odstavka 166. člena ZKP izvedel preiskovalni sodnik drugega okrožnega sodišča, nima to nobenega vpliva na ugotavljanje krajevne pristojnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. F.P.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 28.03.2002 zoper obd. F.P.V. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) za en mesec, to je do 16.04.2002. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 04.04.2002 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik S.V.K. iz K., je dne 09.04.2002 priporočeno po pošti vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov", ali zaradi kršitve določb 1., 2. in 4. točke 420. člena v zvezi s 26. členom ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in sicer obe odločbi spremeni na način, da za obd. P.V. odpravi pripor in omogoči zagovor s prostosti, ali ju razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, nenazadnje se izjavi o pristojnosti vodenja tega kazenskega postopka glede krajevne in stvarne pristojnosti.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obdolženčev zagovornik, zavrne kot neutemeljeno. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obdolženega F.P.V., se le deloma nanaša na razloge, ki zadevajo odločitev sodišča, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. V tem delu zahteva ni utemeljena, saj sta obe sodišči obstoj pripornega razloga pri obdolžencu pravilno obrazložili. Izpodbijani sklep vsebuje tudi razloge o tem, zakaj pripora ni bilo mogoče nadomestiti s katerim od milejših ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (1. odstavek 166. člena ZKP) zaslišal priče O.M., T.P. in M.Ž. na predlog Urada kriminalistične policije Policijske uprave M. z dne 12.09.2001. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je na zahtevo Okrožnega državnega tožilstva s sklepom z dne 26.02.2002 med drugim uvedel preiskavo tudi zoper obd. F.P.V., zaradi kaznivega dejanja posredovanja pri prostituciji po 1. odstavku 186. člena v zvezi s 25. členom KZ, storjenega na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Po določbi 1. odstavka 26. člena ZKP je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno na območju raznih sodišč ali na meji teh območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka (3. odstavek 26. člena ZKP). V obravnavani zadevi ne gre za katerega izmed v 3. odstavku 26. člena ZKP predvidenih položajev, ker je za obdolženca navedeno, da je očitano mu kaznivo dejanje storil v P., to je na območju Okrožnega sodišča v Kopru. Oprava nujnih preiskovalnih dejanj v smislu določbe 1. odstavka 166. člena ZKP nima na ugotavljanje krajevne pristojnosti nobenega vpliva, čeprav jih je izvedel preiskovalni sodnik drugega okrožnega sodišča. Nakazovanje zahteve za varstvo zakonitosti, da so bile kršene določbe 3. odstavka 26. člena ZKP, ni utemeljeno, prav tako ne smiselni očitek, da sodišče druge stopnje ni pazilo, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za izdajo sklepa, ki je bil izpodbijan s pritožbo.

Izpodbijani pravnomočni sklep ima pravilne razloge o tem, zakaj preiskovalni sodnik ni mogel končati preiskave v roku enega meseca. Izhajajoč iz podatkov spisa pravilno ugotavlja, da je na zadevi delal kontinuirano in da so podani objektivni razlogi, zaradi katerih ni mogel izvesti vseh potrebnih dokazov. Trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je hitrost preiskovalnega postopka bila ovirana zaradi bolezenske odsotnosti dveh preiskovalnih sodnikov in da je prišlo do njegovega zavlačevanja tudi zaradi tega, ker preiskovalni sodnik ni ravnal v skladu z določbo 176. člena ZKP, ni sprejemljiva. Potek preiskovalnega postopka, ki je razviden iz podatkov spisa, nasprotuje tej trditvi. Določbo 176. člena ZKP pa vložnik zahteve razlaga nepravilno. To določbo, ki daje preiskovalnemu sodniku pooblastilo, da opravi tudi tista preiskovalna dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka, je treba povezati z določbami 17. člena ZKP, v katerih je uzakonjeno načelo materialne resnice. Preiskovalni sodnik zato ne izvaja le dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč tudi samostojno presoja, katere dokaze bo izvedel še poleg predlaganih. V predlogu za podaljšanje pripora je preiskovalni sodnik navedel dokaze, za katere je ocenil, da jih je potrebno izvesti. Na podlagi takšnega njegovega postopanja, ki ga pravilno presoja tudi pravnomočni sklep, ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da ni izpolnjen pogoj, ki zadeva potrebo, da se opravijo po preiskovalnem sodniku predlagana preiskovalna dejanja.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Sodišče je ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje, prav tako objektivne in subjektivne okoliščine in zanesljivo zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Upoštevalo je obdolženčevo dosedanjo kaznovanost, dejstvo, da je zaradi istovrstnega kaznivega dejanja še v drugem kazenskem postopku ter ocenilo težo njegovega dejanja, ki se odraža v trajanju in obsegu ter organiziranosti kriminalne dejavnosti. Obrazložilo je tudi, zakaj je podaljšanje pripora zoper obdolženca neogibno potrebno za varnost ljudi in zakaj je podana sorazmernost med tem ogrožanjem in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. S takšnimi razlogi je tudi nakazalo, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Sodišče je glede na to ugotovilo odločilna dejstva, na katera je oprlo zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Zato vložnik zahteve nima prav, ko navaja, da ni odločilnih dejstev in okoliščin, ki bi narekovale podaljšanje pripora iz navedenega pripornega razloga. Z navedbami, da obdolženec doslej ni bil kaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, da je razlaga pravnomočnega sklepa o zaslužku, ki ga omogoča kriminalna dejavnost te vrste in s prikazovanjem drugačne vloge obdolženca, kot je ugotovljena doslej, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. F.P.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).