Jedro

Toženka je bila v pravnem pouku pismenega odpravka odločbe pravilno opozorjena na omejen obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku. Ker se pritožuje zgolj glede dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, pritožba ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je samo izdalo pod opr. št. II I 1363/95 z dne 28.8.1995 in sicer v točkah 1 in 3, hkrati pa naložilo toženki povrnitev pravdnih stroškov v znesku 17.750,00 SIT.

V pravočasni pritožbi toženka predlaga, da sodišče ponovno prouči obe listini, ki jih je predložila tožeča stranka, ker obe govorita samo v prid trditev tožene stranke. Pogodba z dne 31.8.1976 je bila sklenjena med dvema takratnima lastnikoma stanovanj v bloku, ki si glede na lastništvo stanovanj v razmerju 1:5 delita vse pravice do uporabe in dolžnosti do vzdrževanja skupnih prostorov. Nikjer ni omenjen noben upravnik, v pogodbi pa je izrecno zapisano, da so spremembe in dopolnitve te pogodbe veljavne samo, če so sestavljene v pismeni obliki in predpisano podpisane. V zvezi s predloženo kartico konta z dne 8.6.1994 pa tožena stranka ni nikdar trdila, da ni treba plačevati prometnega davka in prispevka za mestno zemljišče, ker se s temi dajatvami srečuje tudi v drugih primerih in jih redno plačuje. Tožeča stranka dobro ve, da je spor edino zaradi tega, ker za usluge, ki bi jih bila pripravljena nuditi, ni sklenila pogodbe. Tožeča stranka je sama predložila dokaz, da je treba ob vsaki spremembi predpisano podpisati novo pisno pogodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obveznost plačila stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov za toženkino stanovanje v obdobju od oktobra do decembra 1993 utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju upravnik stanovanjske hiše, zaradi česar je bila upravičena izstaviti račun za navedene stroške, medtem ko dolžnost plačila prispevka za mestno zemljišče izhaja iz občinskega odloka. Vse navedbe, s katerimi toženka utemeljuje svojo pritožbo, so po oceni sodišča druge stopnje zgolj pojasnjevanje dejanskega stanja. Ker pa gre pri tej zadevi za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek tiče denarne terjatve, ki ne presega 8.000,00 SIT (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP/77), zakon ne dovoljuje uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odst. 467. čl. ZPP/77). Toženka je bila v pravnem pouku pismenega odpravka odločbe pravilno opozorjena na omejen obseg izpodbijanja v pritožbenem postopku. Ker se toženka pritožuje zgolj glede dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na obveznost plačila obravnavanih stroškov upravljanja in obratovanja, torej zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pritožba glede na citirano določbo ni dopustna. Ker drugi pritožbeni razlogi niso uveljavljani, niti podani, je potrebno zavrniti neutemeljeno pritožbo in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).