Jedro

Če je imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja pravico dobiti odškodnino za to premoženje od tuje države, v tem primeru Avstrije, ni upravičenec do denacionalizacije niti njegov pravni naslednik po 12. členu ZDen. Zato je treba v tem primeru ugotoviti, kdaj je prejšnji lastnik pridobil avstrijsko državljanstvo in glede na to presoditi, ali bi bil upravičen do odškodnine od Avstrije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.12.2001, s katero je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (v tem sporu prizadeta stranka) in odpravila odločbo Upravne enote S.B. z dne 14.5.1991 (pravilno: 2001) ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. S prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba kot zavezanka dolžna tožnici kot upravičenki izplačati odškodnino v obliki obveznic v skupni vrednosti 188.066,65 DEM za podržavljene nepremičnine, ki so navedene v 1. točki izreka prvostopne odločbe, obveznice pa je dolžna tožnici izročiti v roku treh mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe. Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, ali bi imel prejšnji lastnik podržavljenega premoženja M.Z. pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije za odvzeto premoženje, kar je pomembno za odločanje tudi v primeru, ko po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), namesto prejšnjega lastnika, ki ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen, vstopajo kot upravičenci njegovi dediči prvega dednega reda, kar je tudi v tem primeru vložnica, ki je hči pokojnega M.Z. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Pojasnilo je, da je tudi v tem primeru pomembno, ali je imel prejšnji lastnik pravico pridobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države, še zlasti, ker je zanj ugotovljeno, da po 9.5.1945 ni pridobil jugoslovanskega državljanstva, niti na podlagi zakona niti na podlagi mednarodne pogodbe. Njegovo hči bi zato lahko šteli za upravičenko po 12. členu ZDen le, če se dokaže, da M.Z. ni imel pravice pridobiti odškodnine za podržavljeno premoženje od Avstrije. Ker to v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje ni bilo ugotovljeno, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je v skladu z 242. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86 pb) zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa in mu zadevo vrnila v nov postopek.

Zoper prvostopno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava v smislu 1. in 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUP. Meni, da je tožena stranka ravnala napak, ko je svojo odločitev oprla na 242. člen ZUP. Pravilno bi namreč morala postopati po 243. ali pa po 240. členu ZUP/86. Iz upravnih spisov je razvidno, da je M.Z. avstrijsko državljanstvo prejel šele leta 1953 in da torej glede na Državno pogodbo o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (Uradni list FLRJ, MP 2/56, v nadaljevanju ADP) ni bil upravičen do odškodnine od Republike Avstrije, saj ni šlo za nacionalizirano avstrijsko premoženje. V tem primeru gre torej za napačno uporabo prava in ne za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker je prvostopno sodišče pritrdilo odločitvi tožene stranke, je zakrivilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu v smislu 2. odstavka 72. člena ZUS, saj tožbe v smislu določbe 59. člena ZUS ne bi smelo zavrniti, ker odločba tožene stranke ni pravilna in utemeljena na zakonu. Kršeno pa je tudi načelo hitrosti in ekonomičnosti upravnega postopka. Tudi materialno pravo je bilo v tem primeru zmotno uporabljeno in gre torej za pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Na podlagi podatkov v upravnih spisih bi prvostopno sodišče lahko ugotovilo dejansko stanje in na podlagi ADP ugotovilo, da je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita in tako tožbe ne bi smelo zavrniti. S tem sta bili kršeni tudi načeli hitrosti in ekonomičnosti postopka iz 13. člena ZUP/86 in 72. člena ZUS v zvezi z 11. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. V obravnavanem primeru je zato za odločitev v tej stvari pomembno, ali je imel prejšnji lastnik v tej zadevi obravnavanega podržavljenega premoženja pravico pridobiti odškodnino za to premoženje od tuje države. Ker je po podatkih upravnih spisov prejšnji lastnik umrl v Avstriji kot avstrijski državljan, bi bilo torej treba ugotoviti, ali je imel pravico pridobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Avstrije. Pogoje za to pa ureja 27. člen ADP, Odlok o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi ADP (Uradni list FLRJ, št. 6/57, v nadaljevanju Odlok) in Navodilo za izvrševanje Odloka o likvidaciji avstrijskega premoženja na podlagi ADP (Uradni list FLRJ, št. 4/58, v nadaljevanju Navodilo), pravno stališče glede uporabe teh predpisov pa je oblikovalo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. Up 547/02 z dne 8.10.2003. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru materialno pravo ni bilo kršeno niti s prvostopno sodbo niti z odločbo tožene stranke, prav tako po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Pravilno sta namreč prvostopno sodišče in tožena stranka presodila, da je bilo v upravnem postopku na prvi stopnji pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje glede tega, ali in kdaj je prejšnji lastnik obravnavanega premoženja pridobil avstrijsko državljanstvo, in da je to lahko povzročilo napačno uporabo materialnega prava ter je bilo v nasprotju z 2. odstavkom 10. člena ZDen vrnjeno premoženje, za katerega bi bil prejšnji lastnik upravičen dobiti odškodnino od Avstrije.

Ne drži namreč trditev tožnice, da je dejansko stanje glede tega ugotovljeno oziroma da izhaja iz upravnih spisov in da bi ga zato tožena stranka oziroma prvostopno sodišče lahko na podlagi upravnih spisov ugotovila sama. Mrliški list, ki je v upravnih spisih, in na katerega se tožnica sklicuje, namreč ni javna listina o državljanstvu, temveč o dejstvu in datumu smrti osebe, tudi sicer pa iz njega ne izhaja, da bi bilo obravnavani osebi avstrijsko državljanstvo priznano leta 1953, kot zatrjuje tožnica. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita odločitev prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ki je prvostopno upravno odločbo odpravila na podlagi 242. člena ZUP/86 zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.