Jedro

Trditve tožene stranke o dogovoru brezplačne uporabe celotne nepremičnine med hčerko in materjo izključuje obstoj dogovora o možnosti pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z gradnjo na tujem svetu.

Izvedensko mnenje iz drugega postopka je, če ni soglasja strank, dopustno le v izjemnih primerih, če ni kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta toženca dolžna v roku 90 dni od pravnomočnosti sodbe izprazniti stanovanjski hiši na naslovu I. 187 in ju izpraznjene oseb in svojih stvari izročiti tožeči stranki ter da sta ji dolžna plačati za njihovo uporabo 90.000,00 EUR uporabnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov, opredeljenih v izreku sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženima strankama povrniti 3.304,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo razveljavi. Navaja, da je sodišče pri odločanju uporabilo dve pravni podlagi in sicer pridobitev lastninske pravice po ZTLR z gradnjo na tuji stvari oziroma na podlagi pravnega posla (medsebojnega dogovora z dne 22. 8. 2003). O gradnji na tuji stvari ni mogoče govoriti. Ko je tožeča stranka nepremičnino kupila s kupoprodajno pogodbo leta 1984, je na njej že stala brunarica in hiša. Kasneje je bila brunarica zgolj obnovljena, enako velja tudi za hišo. Zaključki sodišča glede izgraditve stavbe št. 660 so si v nasprotju. Tožena stranka je res poravnala določene stroške gradnje in storitve, vendar z denarjem tožeče stranke. V konkretnem primeru gre za razmerje mati – hči, za razmerje znotraj družine, zato ni mogoče uporabiti določila 25. člena ZTLR, ki je namenjeno kontradiktornim razmerjem. Tožena stranka tudi sama trdi, da naj bi si s sporno gradnjo v njej pridobila pravico dosmrtnega užitka. Navedeno izključuje pridobitev lastninske pravice. Tožnica ni nasprotovala gradnji, saj je bila prepričana, da je nepremičnina njena, da gradi sama. Ves čas do nastanka spora ji nihče nikoli ni oporekal lastninske pravice, tudi ne ob vzpostavitvi hipoteke v letu 2004. Trditve tožencev, da sta imela ves čas namen, da nepremičnina pripada hčerkama, kasneje le tožnici ter da imata do svoje smrti sporno nepremičnino v izključni posesti, že pojmovno izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tuji stvari, saj je očitno, da tožena stranka ni gradila zase. Glede medsebojnega dogovora z dne 22. 8. 2003 je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, ki naj preveri pristnost podpisa tožnice na tem dogovoru. V postopku P 1497/2011 pridobljeno mnenje izvedenca grafologa ni mogoče uporabiti, saj v navedeni zadevi postopek še ni zaključen in tožnica še vedno lahko pridobi mnenje drugega izvedenca grafologa oziroma predlaga dodatne dokaze. Odprto je vprašanje, ali bo izvedeniško mnenje drugega grafologa enako ali drugačno. Tožnica je pravočasno vztrajala pri imenovanju izvedenca v tem postopku oziroma vsaj zaslišanju izvedenca, ki je izdelal mnenje v postopku I P 1497/2011. Ker je sodišče samo reševalo predhodno vprašanje glede lastništva nepremičnine, bi moralo izvesti predlagane dokaze. Pritožnica opozarja, da se je več trditev tožene stranke izkazalo za neresnične, predvsem opozarja, da je toženka izvedla podpis tožnice na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003 za nepremičnino parc. št. 127/6 k.o. X. Tožnica nikoli ni imela popolnoma nobenega namena podariti nepremičnino materi in nikoli ni dovolila brezplačne uporabe nepremičnine. Opozarja, da bi na podlagi gradnje na tuji stvari lastnika postala oba toženca, na podlagi pravnega posla pa zgolj prva toženka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je bila ob vložitvi tožbe v tej zadevi (do 4. 10. 2011) zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 1642/11 k.o. X., v naravi stanovanjski stavbi na naslovu I. 187 in travnik. S tožbo zahteva od tožencev izpraznitev in izročitev nepremičnine ter plačilo uporabnine za obdobje zadnjih petih let pred vložitvijo tožbe. Toženca se zahtevku upirata in navajata, da imata za uporabo nepremičnine veljaven pravni naslov. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da sta toženca pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi gradnje na tujem svetu ob uporabi določb 25. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, v nadaljevanju pa je ocenilo, da je prva toženka pridobila lastninsko pravico še z medsebojnim dogovorom z dnem 22. 8. 2003. Na tej podlagi je ocenilo, da so na toženca prešla lastninskopravna upravičenja, zaradi katerih v tem okviru uživata popolno varstvo pred tožničinim posegom.

5. Tožnica z vrnitvenim zahtevkom na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ zahteva od tožencev vrnitev stvari v posest. Pogoj za vrnitveni zahtevek v lastninski (vindikacijski) tožbi je, da ima tožnik na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Toženec se lahko brani z različnimi ugovori (93. člen SPZ), s katerimi lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je upravičen do posesti stvari. Med ostalim pa lahko ugovarja tudi, da stvar, ki je predmet zahtevka, ni tožnikova, ker je toženec sam postal lastnik (na primer originarno ali na podlagi pravnega posla).

6. V obravnavani zadevi sta se toženca vrnitvenemu zahtevku uprla z ugovorom, da sta upravičena do posesti spornih nepremičnin v k.o. X. V odgovoru na tožbo sta navedla, da sta gradnjo brunarice in zidanega objekta sama financirala in te objekte ves čas tudi sama uporabljata ter plačujeta vse stroške. Po trditvah tožencev je prva toženka tožnici kot svoji hčerki v letu 1984 omogočila sklenitev kupoprodajne pogodbe s Krajevno skupnostjo X, na podlagi katere je postala formalna lastnica nepremičnine, vendar je bilo do gradnje in tudi kasneje jasno dogovorjeno, da imata celotno nepremičnino do svoje smrti v izključni posesti toženca. Tak dogovor o uporabi nepremičnine je bil v celoti spoštovan vse do leta 2003, ko sta se tožnica in prva toženka, v soglasju z drugim tožencem, dogovorili, da tožnica nepremičnino podari svoji materi, prvi toženki. O tem je bila 22. 8. 2003 sklenjena in realizirana darilna pogodba, vsebovana v listini „medsebojni dogovor“. Tudi v nadaljnjih vlogah se tožena stranka sklicuje predvsem na navedeni dogovor kot veljaven pravni naslov, na podlagi katerega je prva toženka nepremičnine pridobila od tožnice, zato se na tej podlagi upira lastninski tožbi in plačilu uporabnine.

7. Četudi toženca v odgovoru na tožbo poudarjata, da sta kot graditelja po samem zakonu pridobila lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu na podlagi 25. člena ZTLR, prvostopenjsko sodišče pa je tem trditvam sledilo, češ da tožnica gradnji nepremičnin ni nasprotovala, ima pritožba prav, da je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Glede na zgoraj povzete trditve tožene stranke o dogovoru brezplačne uporabe celotne nepremičnine med hčerko in materjo, takšen njun dogovor izključuje možnost pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z gradnjo na tujem svetu. Toženka pa se brani tudi z ugovorom, da je dogovor o uporabi nepremičnine veljal le do 22. 8. 2003 sklenjenega dogovora med tožnico in prvotoženko, ki je po vsebini darilna pogodba. Iz podatkov spisa izhaja, da je prva toženka na tej podlagi že 30. 6. 2011 vložila zoper tožnico tožbo zaradi izstavitve za zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, kasneje pa še izbrisno tožbo zoper tožnico in novega lastnika nepremičnine B. K., s katerim je tožnica med postopkom sklenila kupoprodajno pogodbo za sporne nepremičnine. Vprašanje veljavnosti dogovora z dne 22. 8. 2003 predstavlja predhodno vprašanje, katerega se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi lotilo samo in ni ugodilo predlogu tožene stranke za prekinitev postopka.

8. Jedro spora med pravdnima strankama je torej vprašanje veljavnosti „medsebojnega dogovora“ z dne 22. 8. 2003 (priloga B2). Tožnica tudi v pritožbi vztraja, da je njen podpis na tem dogovoru ponarejen in predlaga, da se pristnost njenega podpisa preveri z izvedencem grafologom.

9. Pristnost podpisa na dogovoru je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo na podlagi izvedeniškega mnenje dr. D. K. in njegove dopolnitve v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1497/2011-I, kjer se pristnost tožničinega podpisa na isti listini obravnava v pravdnem postopku zaradi izstavitve zemljiškoknjižne listine. V zvezi z uporabo tega izvedeniškega mnenja so utemeljeni očitki pritožbe o procesnih kršitvah in sicer kršitvi načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč v tej zadevi uporabilo izvedensko mnenje, izdelano v drugem postopku, tožnica pa za njegovo uporabo ni dala soglasja. Zaključkov izvedenca namreč ne sprejema in je že v pravdni zadevi P 1497/2011-I predlagala sodišču dopolnitev mnenja oziroma postavitev drugega izvedenca grafologa. Enako je predlagala v tem postopku. Poleg konkretnih pripomb na analizo podpisov je predlagala tudi primerjavo spornega podpisa s tistim na kupoprodajni pogodbi z dne 11. 6. 2003, s katero je toženka, brez sodelovanja tožnice, izvedla zemljiškoknjižni prepis nepremičnine parc. št. 127/6 k.o. X na tožnico. Sodna praksa uporabo izvedenskega mnenja iz drugega postopka, če ni soglasja strank, le v izjemnih primerih dopušča (1), če ni kršena pravica stranke do kontradiktornega postopka in je imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, postavljati vprašanja izvedencu, se izjaviti o rezultatih dokazovanja ter podati svoja pravna naziranja (2). Pritožnica je v zadevi P 1497/2011-I pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani sicer imela možnost sodelovati pri izvedbi tega dokaza, podala je pripombe na izvedensko mnenje, izvedenec pa je na pripombe odgovoril v dopolnitvi mnenja. Ker se tudi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni strinjala in podala tehtne pripombe nanj, bi ji moralo prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi dopustiti predlagani dokaz z zaslišanjem izvedenca, da se do konca razčistijo vsa sporna vprašanja, nato pa glede na specifične okoliščine te zadeve pretehtati tožničin predlog o pridobitvi drugega grafološkega mnenja, če se bo izkazalo, da je ta dokaz odločilen (3).

10. Ker prvostopenjsko sodišče v dosedanjem postopku trditvene in dokazne podlage tožene stranke ni ugotavljalo v celoti in v pravilni smeri, zaradi česar materialnega prava ni pravilno uporabilo in je hkrati zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje, da v njem odpravi kršitve ter upošteva zgoraj navedene razloge za razveljavitev kot napotke v novem sojenju (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

(1) VDSS sodba Psp 263/2013, VS RS II Ips 182/2012. (2) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-39/95. (3) Komentar Zakona o pravdnem postopku, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 254. členu.