Jedro

V zvezi s presojo elementa „ povezanega delovanja “ po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI, Vrhovno sodišče opozarja na avtonomen pomen določb o prepovedi zlorab trga vrednostnih papirjev. Namreč cilj teh določb je v zagotovitvi varstva investitorjev ter poštenega, transparentnega in uspešnega delovanja finančnega trga. V tem kontekstu pretok informacij predstavlja uresničevanje subjektivnega elementa tržne manipulacije, ki je v manipulativnem namenu povezano delujočih oseb. S tega vidika pa je treba presojati tudi pomen t. i. mreže povezav, ki dokazuje obstoj okoliščin o medsebojnem poznanstvu posameznih fizičnih oseb, kar omogoča sklep o relevantnem pretoku informacij (preko medsebojnega dogovora).

Čeprav drži tožbeni očitek, da obravnavana „ mreža povezav “ sama po sebi ne omogoča zaključka o povezanem delovanju tožnic, je Agencija pravilno utemeljila, da le-ta šele skupaj z ostalimi relevantnimi okoliščinami (znaki) omogoča zaključek o povezanem delovanju. Posledično je za odločitev v tej zadevi bistveno, da je Agencija povezano delovanje tožnic (z vidika subjektivnega elementa tržne manipulacije) presojala tudi v kontekstu neobičajnega borznega poslovanja.

Iz vsega navedenega sledi, da je Agencija ugotovila vse znake tržne manipulacije po določbi druge alineje 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI. Ker so le-ti obstajali istočasno, je imelo ravnanje tožnic vse (tako objektivne kot tudi subjektivne) značilnosti tržne manipulacije.

Izrek

Postopka, ki se vodita pod opr. št. G 38/2012 in G 39/2012, se združita v skupno obravnavo in odločanje, s tem, da postane vodilni postopek pod opr. št. G 38/2012. Tožbi zoper odredbi 06011-15/2012-11 in 06011-15/2012-10 z dne 12. 9. 2012 se z a v r ž e t a. Tožbi zoper odločbi 06011-15/2012-18 in 06011-15/2012-17 z dne 30. 11. 2012 se z a v r n e t a. Tožnici sami trpita stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Toženka je z izpodbijanima odločbama zavrnila ugovor družbe M.,d. d. (prve tožnice) ter ugovor družbe T. d. d. (druge tožnice) in sicer zoper izdani odredbi o prepovedi sodelovanja pri tržni manipulaciji (odredbi 06011-15/2012-11 in 06011-15/2012-10 z dne 12. 9. 2012). Z odločbama je toženka, enako kot v obeh predhodno izdanih odredbah, zavzela stališče, da sta tožnici s sklenitvijo posla prodaje in nakupa 13.000 delnic X izdajatelja družbe X. d. d. po ceni 3,6 EUR z dne 14. 12. 2011 na podlagi medsebojno povezanega delovanja s prevladovanjem na strani ponudbe in povpraševanja zagotovili ceno delnic X na 50-odstotno višji (umetni) ravni v primerjavi z uradnim tečajem delnic X prejšnjega trgovalnega dne ter s tem sodelovali pri tržni manipulaciji. Ker je toženka presodila, da je bila z očitanim ravnanjem podana kršitev 385. člena ZTFI v zvezi z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI, je z odredbama tožnicama odredila prenehanje sodelovanja pri tržni manipulaciji, izdelavo poročil o odpravi kršitve ter plačilo stroškov postopka.

2. Zoper odredbi in odločbi o zavrnitvi ugovora zoper odredbi sta tožnici vložili tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb upravnega postopka (razlogi po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovnemu sodišču sta predlagali, da tožbama ugodi in izpodbijani odredbi in odločbi odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožbi sta bili vročeni toženki, ki je na njiju odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe tožnic ter predlagala zavrnitev tožb. Pri tem ni priglasila stroškov postopka.

Združitev postopkov

4. V postopku sodnega varstva proti odločbam Agencije po ZTFI se na podlagi drugega odstavka 506. člena ZTFI smiselno uporablja ZUS-1, če ni v ZTFI določeno drugače. Tako se uporablja tudi določba prvega odstavka 42. člena ZUS-1, na podlagi katere lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavanje in odločanje. Ker tožnici izpodbijata odločbi tožene stranke, ki sta vezani na ugotovitev in prepoved skupnega dejanja tržne manipulacije, je Vrhovno sodišče zaradi smotrnosti združilo postopka pod opr. št. G 38/2012 in G 39/2012 v skupno obravnavo in odločanje, s tem, da je vodilni postopek tisti, ki nosi nižjo opravilno številko, to je G 38/2012 (I. točka izreka).

Nedovoljenost tožb zoper odredbi

5. Po prvem odstavku 507. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le proti odločbam, ne pa tudi proti odredbam Agencije. Zato je Vrhovno sodišče tožbi zoper izpodbijani odredbi 06011-15/2012-11 in 06011-15/2012-10 z dne 12. 9. 2012 zavrglo (II. točka izreka).

Nosilni tožbeni razlogi

6. Tožnici v bistvenem izpodbijata presojo, da je cena delnic 3,6 EUR v spornem poslu prodaje in nakupa 13.000 delnic X izdajatelja družbe X. d. d. z dne 14. 12. 2011 ustrezala zakonskemu znaku tržne manipulacije „nenormalne ali umetne ravni“ cene (druga alineja 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI). Poleg tega izpodbijata zaključek Agencije o medsebojnem povezanem delovanju pri sklenitvi spornega posla, ki ga utemeljujeta z običajnim borznim poslovanjem. Glede procesnih kršitev prva tožnica izpostavlja neobrazloženost odločbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje ugotovitev o povezanem delovanju tožnic ter odločitev Agencije o zavrnitvi dokaznega predloga z izvedencem računovodske in revizijske stroke.

Preizkus izpodbijane odločbe

7. Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi (512. člen ZTFI) najprej preizkusilo, ali je bil postopek pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZTFI oziroma z določbami splošnih upravnih predpisov, ki se uporabljajo podrejeno in smiselno (drugi odstavek 496. člena ZTFI). Pri nadaljnji presoji zakonitosti izpodbijane odločbe pa je v mejah preizkusa preizkusilo še, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno pravilno in ali izpodbijana odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu.

Bistvene kršitve postopka

8. Neutemeljen je očitek prve tožnice, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (absolutna bistvena kršitev pravil postopka pred Agencijo) glede obstoja povezav med tožnicama, ker se Agencija v izpodbijani odločbi naj ne bi izrekla o bistvenih navedbah prve tožnice v ugovoru, in sicer, da tožnici nista bili povezani in nista delovali usklajeno preko poznanstva oziroma sodelovanja posameznih fizičnih oseb. Iz izpodbijane odločbe namreč jasno izhaja, da se je Agencija do teh ugovornih navedb prve tožnice opredelila s sklicevanjem na „mreže povezav“, ki jih je natančno opisala v odredbi. Pri tem je Agencija ustrezno pojasnila, da z očitkom o tržni manipulaciji ni zatrjevala neposrednega vplivanja prve tožnice na poslovne odločitve druge tožnice iz korporacijskega razmerja „obvladovanja“ druge tožnice, temveč je svojo presojo vezala na poznanstvo in sodelovanje posameznih fizičnih oseb, kar je podrobneje analizirano v odredbah. Pri tem je pomembno še, da prva tožnica v Ugovoru zoper odredbo Agencije z dne 25. 9. 2012 niti ni konkretizirano izpodbijala posameznih ugotovitev Agencije iz t. i. mreže povezav glede medsebojnega poznanstva posameznih fizičnih oseb, temveč se je v bistvenem sklicevala na način korporacijskega delovanja pri sprejemanju poslovnih odločitev. Zato ne drži tožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj se je Agencija glede na neprecizne ugovorne navedbe prve tožnice utemeljeno sklicevala na opis mreže povezav iz odredb z dne 12. 9. 2012. 9. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi pravil postopka zaradi zavrnitve izvedbe dokaza z izvedencem računovodske in revizijske stroke glede vrednotenja spornih delnic X v poslovnih knjigah (prve tožnice). Čeprav je prva tožnica v Ugovoru zoper odredbo Agencije z dne 25. 9. 2012 konkretizirano opozorila na pomen enotne uporabe Slovenskih računovodskih standardov pri izkazu poslovnega izida in prikazu bilance stanja ter s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza z izvedencem računovodske in revizijske stroke, pa je Agencija pravilno odločila, da izvedba tega dokaza ni relevantna za razrešitev sporne zadeve (189. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Agencija je ta dokaz namreč zavrnila, ker je presodila, da njegova izvedba ne bi bila potrebna glede na dejstvo, da je prva tožnica delnice X v računovodskih izkazih za leto 2011 ovrednotila

po 3,6 EUR, kar izhaja iz izračuna, vezanega na podatek o višini dolgoročnih finančnih naložb prve tožnice. Ta podatek je namreč Agenciji posredovala sama prva tožnica v Poročilu z dne 30. 5. 2012 (priloga upravnega spisa). Zato je bila odločitev Agencije o nepotrebnosti izvedbe tega dokaza pravilna, saj je Agencija relevantno dejstvo o vrednotenju delnic X povzela iz Poročila z dne 30. 5. 2012, ki ga prva tožnica med postopkom pred Agencijo ni (kasneje) izpodbijala. Pri tem pa je bistveno še, da Agencija v izpodbijani odločbi pri presoji relevantnih znakov tržne manipulacije niti ni navajala vpliva vrednotenja finančnih naložb v delnice X na poslovni izid družbe v letu 2011, temveč le, da je bila cena 3,6 EUR uporabljena kot podlaga za vrednotenje v računovodskih izkazih. Vrhovno sodišče pa se strinja s stališčem tožene stranke, da za ugotavljanje te ugotovitve ni potrebno (dodatno) strokovno znanje, s katerim Agencija ne bi ustrezno razpolagala. Zato je bila odločitev Agencije o neizvedbi predlaganega dokaza v okoliščinah konkretne zadeve v skladu s pogoji iz prvega odstavka 189. člena ZUP in očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Dejansko stanje

10. Prva in druga tožnica ne izpodbijata dejanskih ugotovitev Agencije, da sta dne 14. 12. 2011 preko borze sklenili posel prodaje (za prvo tožnico) oziroma posel nakupa (za drugo tožnico) 13.000 delnic X družbe X. d. d. po ceni 3,6 EUR. Prav tako ni sporno, da je bil uradni tečaj Ljubljanske borze delnic X na dan pred sklenitvijo tega posla 2,4 EUR ter da je bila stopnja likvidnosti tega vrednostnega papirja zelo nizka. Vendarle pa tožnici različne očitke napačne ugotovitve dejanskega stanja vežeta na vse tiste ugotovitve Agencije, iz katerih izhaja, da je bil sporni posel opravljen z namenom tržne manipulacije ter ni ustrezal tržnim običajem (normalnega) borznega poslovanja. Kljub izčrpnim tožbenim navedbam pa Vrhovno sodišče povzema logične ugotovitve pravno relevantnih dejstev iz izpodbijanih odločb, ki omogočajo zaključek o obstoju očitanega ravnanja tržne manipulacije.

11. Ni mogoče pritrditi tožbenemu očitku o nepopolnih ugotovitvah Agencije glede pomanjkljivega ugotavljanja „normalne cene“ delnic X. V izpodbijanih odločbah je Agencija izčrpno povzela vse borzne transakcije, ki so vplivale na izoblikovanje tečaja delnice X v letu 2011. Hkrati je Agencija tudi ustrezno opozorila na nizko stopnjo likvidnosti tega vrednostnega papirja, zato ne drži očitek, da Agencija dejstev, vezanih na ugotovitev nenormalne ali umetne ravni delnic X, v izpodbijanih odločbah ne bi ugotavljala. Prav tako je n e-konkretizirano tudi tožbeno zatrjevanje o napačni ugotovitvi Agencije, da naj bi imeli tožnici za sporni posel nezakonit poslovni razlog, to je trgovanje z namenom vplivanja na ceno finančnega instrumenta. Tožnici namreč svojih navedb o »zakonitem« poslovnem razlogu sklenitve spornega posla zaradi zmanjšanja oziroma povečevanja svojih naložb v gradbenem sektorju nista ustrezno utemeljili s konkretnimi dokazi, ki bi izpodbili verodostojnost ugotovitev Agencije o namernem zagotavljanju cene delnic X na ravni 3,6 EUR. Nasprotno pa je Agencija svoje ugotovitve o namerni vzpostavitvi nenormalne oziroma umetne ravni cene delnic X konkretizirano utemeljevala z dokazovanjem različnih okoliščin, kot so obseg sklenjenega posla, neobičajen način borznega poslovanja in sosledja borznih naročil, obstoj mreže povezav kot predpostavke za povezano delovanje ter obstoj relevantnega motiva za dejanje tržne manipulacije.

12. Enako velja tudi za izpodbijanje dejanskih ugotovitev Agencije o relevantni mreži povezav. Namreč, tožnici kljub očitku o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, svojih trditev glede neobstoja »mreže povezav« nista konkretizirano obrazložili oziroma podprli z relevantnimi dokazi. Zato pravno niso pomembne pavšalne tožbene trditve, da »povezave med pravnimi osebami in poznanstva med fizičnimi osebami (kot izhajajo iz mreže povezav) bodisi niso obstajale bodisi niso bile take narave, da bi lahko te osebe sodelovale ali imele vpliv na usklajeno ravnanje tožnic.« Prav tako tožnici pravno nezadostno utemeljujeta neobstoj dogovora o spornem pravnem poslu, saj pri tem navajata le, da obstoj tovrstnega dogovora »vseskozi zanikata«.

13. Glede sosledja borznih naročil tožnici ne izpodbijata bistvenih dejanskih ugotovitev Agencije, in sicer, da je bilo prodajno naročilo prve tožnice za 13.889 delnic X po ceni 3,6 EUR v trgovalni sistem vneseno že dne 8. 12. 2011, nato pa je bilo nato umaknjeno. Prav tako ni sporno, da je iz listinske dokumentacije borznega posrednika razvidno, da je druga tožnica dne 6. 12. 2011 naročila nakup 13.889 delnic X po ceni 3,6 EUR, pri čemer je bilo v naročilu izrecno navedeno, da se bo poravnava opravila v četrtek 8. 12. 2011. Končno pa tožnici tudi ne prerekata izvedbe spornega posla dne 14. 12. 2011. Glede na siceršnjo nelikvidnost delnic X zato Vrhovno sodišče ne sprejema tožbenih očitkov o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ker Agencija na podlagi navedenih dejstev ni ugotovila „neodvisnega borznega poslovanja“ tožnic. Prav tako tožnici v prid svojim trditvam o običajnem borznem trgovanju nista navedli nobenega dokaza, ki bi izpodbil relevantne dejanske ugotovitve Agencije o usklajeni sklenitvi spornega posla z dne 14. 12. 2011. 14. Končno, iz podatkov spisa je razvidno, da je prva tožnica delnice X v okviru računovodskih izkazov za leto 2011 ovrednotila po 3,6 EUR, kar izhaja iz izračuna, vezanega na podatek o višini njenih dolgoročnih finančnih naložb. Zatorej je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na delno akceptiranje ugovornega očitka glede možnosti vrednotenja delnic X po njihovi povprečni nabavni ceni po 3,23 EUR. Agencija je namreč v izpodbijani odločbi ustrezno upoštevala možnost siceršnjega vrednotenja po povprečni nabavni ceni delnic, vendar pa je hkrati ugotovila, da je prva tožnica sporne delnice vrednotila prav po ceni 3,6 EUR. Posledično Vrhovno sodišče sprejema kot prepričljive tudi tiste ugotovitve Agencije, ki so vezane na motiv tržne manipulacije, to je višje vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb prve tožnice v računovodskih izkazih za leto 2011. Prva tožnica namreč z navajanjem, da med povprečno nabavno vrednostjo delnic X po 3,23 EUR in uporabljeno vrednostjo po 3,6 EUR ni bistvene razlike , ne more izpodbiti ugotovitve Agencije o dejanskem vrednotenju po ceni 3,6 EUR. Kot že navedeno, pa Agencija v izpodbijani odločbi niti ni navajala vpliva vrednotenja finančnih naložb v delnice X na poslovni izid družbe v letu 2011 temveč (le), da je bila cena 3,6 EUR uporabljena kot podlaga za vrednotenje v računovodskih izkazih.

Materialno pravo

15. Tržna manipulacija je sklenitev posla ali izdaja naročila za trgovanje s katerim oseba ali več oseb, ki delujejo povezano, zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni, razen če oseba, ki je sklenila ta posel oziroma dala to naročilo za trgovanje, dokaže, da je bil poslovni razlog za tako ravnanje zakonit in da so ti posli oziroma naročila za trgovanje v skladu s priznanimi tržnimi običaji na trgu, na katerem so bili sklenjeni oziroma dani(1. točka in druga alineja 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI).(1)

16. Čeprav sta tožnici ugovarjali zmotno uporabo pravnega standarda umetne ali nenormalne cene, ta očitek ni utemeljen. Agencija je svojo presojo o 50-odstotnem zvišanju tečaja delnic X po opravljenem spornem poslu, prepričljivo obrazložila s pomočjo analize vseh poslov borznega poslovanja z delnicami X v referenčnem letu 2011. Pri tem je ustrezno upoštevala dejstvo nizke stopnje likvidnosti delnic X, kar je (tudi) relevanten znak tržne manipulacije. Hkrati pa je Agencija tudi pravilno upoštevala dejstvo, da je prva tožnica v letu 2011 (z izjemo meseca decembra) obvladovala nakupno stran trga delnic X. Zato ne drži, da Agencija v izpodbijani odločbi ni ustrezno presodila relevantnega kriterija „nenormalne cene“, saj je ceno delnic IEGL po 3,6 EUR, doseženo na dan 14. 12. 2011 umestila v tedanje „normalno“ borzno gibanje cene delnic X ob ustreznem upoštevanju globine trga v posameznih trenutkih trgovanja. Logično sprejemljiv pa je tudi argument Agencije, da je bilo glede na občuten padec cen delnic v letu 2011 utemeljeno pričakovanje o nadaljnjem padcu cen delnic tistih družb, katerih delnice so v letu 2011 dosegale izjemno nizko stopnjo likvidnosti. Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da kategorija knjigovodske vrednosti spornih delnic X. d. d. ni pravno pomembna za presojo (normalne) borzne cene, saj se slednja oblikuje izključno na podlagi dejanske ponudbe in povpraševanja na borznem trgu ter je s tem podvržena povsem drugim zakonitostim (končnega) izoblikovanja. Materialnopravno zmotna pa je tudi razlaga „umetne cene“, ki naj bi bila vezana zgolj na okoliščine, ko borzni posel ne bi bil sklenjen. Vrhovno sodišče se zato strinja s presojo, da je cena delnic X po 3,6 EUR ustrezala pojmu nenormalne ali umetne ravni kot to določa relevantna določba druge alineje 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI.

17. V zvezi s presojo elementa „ povezanega delovanja “ po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI, Vrhovno sodišče opozarja na avtonomen pomen določb o prepovedi zlorab trga vrednostnih papirjev. Namreč cilj teh določb je v zagotovitvi varstva investitorjev ter poštenega, transparentnega in uspešnega delovanja finančnega trga. Iz navedenega logično sledi, da za razlago „ povezanega delovanja “ niso odločilna pravila korporacijskega prava ali prevzemne ureditve, saj pri tem kriteriju Agenciji ni potrebno ugotavljati razmerij odvisnosti oziroma obvladovanja družb z vidika možnosti vplivanja na bistvena področja delovanja odvisne oziroma povezane družbe. Pri vzpostavitvi elementa povezanega delovanja po ZTFI mora namreč Agencija dokazati (predvsem) obstoj okoliščin, ki kažejo na pretok informacij, ki je pri dejanjih tržne manipulacije povezano delujočih oseb nujno potreben. V tem kontekstu pretok informacij predstavlja uresničevanje subjektivnega elementa tržne manipulacije, ki je v manipulativnem namenu povezano delujočih oseb. S tega vidika pa je treba presojati tudi pomen t. i. mreže povezav, ki dokazuje obstoj okoliščin o medsebojnem poznanstvu posameznih fizičnih oseb, kar omogoča sklep o relevantnem pretoku informacij (preko medsebojnega dogovora). Gre torej za bistveno predpostavko elementa povezanega delovanja ter s tem v okoliščinah konkretne zadeve predstavlja pomemben znak tržne manipulacije.

18. Čeprav drži tožbeni očitek, da obravnavana „ mreža povezav “ sama po sebi ne omogoča zaključka o povezanem delovanju tožnic, je Agencija pravilno utemeljila, da le-ta šele skupaj z ostalimi relevantnimi okoliščinami (znaki) omogoča zaključek o povezanem delovanju. Posledično je za odločitev v tej zadevi bistveno, da je Agencija povezano delovanje tožnic (z vidika subjektivnega elementa tržne manipulacije) presojala tudi v kontekstu neobičajnega borznega poslovanja. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je povezano delovanje Agencija utemeljevala z neobičajno vsebino naročila druge tožnice za nakup 13.889 delnic X po ceni 3,6 EUR z dne 6. 12. 2011, v katerem je izrecno navedeno, da bo poravnava opravljena 8. 12. 2011. Namreč na ta dan je prva tožnica oddala naročilo za prodajo 13.889 delnic X po ceni 3,6 EUR. Čeprav je bilo naknadno to prodajno naročilo istega dne umaknjeno, sta prva in druga tožnica sporni posel za isto količino delnic X po ceni 3,6 EUR opravili dne 14. 12. 2011. Pri tem je Agencija kot relevanten kazalnik tržne manipulacije pravilno izpostavila obseg sklenjenega posla, saj kot izhaja iz odredb, je le-ta obsegal 100-odstotno dnevno količino poslov s temi delnicami ter predstavljal 83-odstotni obseg vseh poslov z delnicami X v letu 2011. Končno pa je pomembna tudi okoliščina, da je prva tožnica uporabila umetno ceno 3,6 EUR kot podlago za vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb v računovodskih izkazih za leto 2011, kar le še dodatno utemeljuje pravilnost presoje o zagotovitvi cene delnic X na nenormalni ravni (v smislu subjektivnega namena prve tožnice za sklenitev spornega posla). Vrhovno sodišče se zato v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava strinja z odločitvijo Agencije, da je sporni posel v okoliščinah konkretne zadeve izpolnjeval (tudi) pogoj povezanega delovanja tožnic s ciljem uresničitve vnaprej dogovorjenega (manipulativnega) borznega posla.

19. Kot že izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, pa tožnici tudi nista uspeli izkazati, da je bil poslovni razlog za sklenitev spornega posla zakonit in da bi bila prodaja oziroma nakup 13.000 delnic X po ceni 3,6 EUR v skladu s priznanimi tržnimi običaji na trgu Ljubljanske borze.

20. Iz vsega navedenega sledi, da je Agencija ugotovila vse znake tržne manipulacije po določbi druge alineje 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI. Ker so le-ti obstajali istočasno, je imelo ravnanje tožnic vse (tako objektivne kot tudi subjektivne) značilnosti tržne manipulacije. Posledično je Agencija določbo 385. člena v zvezi z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 374. člena ZTFI razlagala na način, ki je v skladu z njeno vsebino in namenom ter očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

21. Glede presoje 396. člena ZTFI Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da je Agencija tožnicama izrekla najmilejši nadzorni ukrep (1. točka prvega odstavka 396. člena ZTFI v zvezi z 566. členom ZTFI). Gre za administrativni ukrep opozorilne narave, ki ni v nasprotju z ugotovitvenim delom odredb o obstoju tržne manipulacije kot to tožnici zatrjujeta v tožbi. Ker je v izpodbijanih odločbah Agencija argumentirano obrazložila odločitev o odreditvi opustitve določenih dejanj v bodoče ter izdelavi poročil o odpravi kršitev,(2) pa ni utemeljen niti tožbeni očitek o neustrezni, nejasni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi odločb o odločitvi o nadaljnjih ukrepih. Agencija je namreč pravilno presodila o smiselnosti izrečenih ukrepov, katerih namen je ravno v preventivni preprečitvi storitve ponovnega prepovedanega ravnanja zlorabe trga s tržno manipulacijo.

Odločitev o tožbah

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile bistvenega pomena za odločitev. Iz njegovih odgovorov izhaja, da sta izpodbijani odločbi Agencije pravilni in na zakonu utemeljeni. Zato je Vrhovno sodišče tožbi kot neutemeljeni zavrnilo (drugi odstavek 515. člen ZTFI v zvezi z drugim odstavkom 506. člena ZTFI in prvim odstavkom 63. člena ZUS-1) (III. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

23. Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločalo le o zakonitosti izpodbijanih odločb, je o stroških postopka odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, tako, da tožnici sami trpita svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Op. št. (1): V zvezi s prepovedjo tržne manipulacije glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča G 18/2009 z dne 38. 3. 2011 in G 10/2010 z dne 28. 9. 2010. Op. št. (2): Glej šesto stran izpodbijane odločbe 06011-15/2012-18 z dne 30. 11. 2012 in šesto stran izpodbijano odločbe 06011-15/2012-17 z dne 30. 11. 2012.